Lokacija: Zagreb / Hipodrom / Hrvaška
Datum: sreda, 29.08.2012
Kdor čaka, ta dočaka! Po več kot polletnem ogrevanju za prihod enega največjih rockerskih spektaklov, ene največjih glasbenih zasedb našega časa na odre blizu Slovenije, je bilo srce nemirno, ušesa pa željna popolne zabave, ki so jo nekoč ti asi iz L.A. znali pričarati– govorim, seveda, o funkadelični rockerski senzaciji Red Hot Chili Peppers. Skupina, ki dejansko pooseblja dug rock’n’rolla, načelo »sex, drugs & rock’n roll«, je sposobna poleg treh akordov igrati še funk, repati in poseči tudi po bolj atipičnih recepturah, prav zaradi svoje unikatnosti in vztrajnosti pa so aprila vstopili skozi vrata svetišča Rock’n’roll Hall Of Famea. Po večkratnih razočaranjih ter odpovedih sicer najavljenih koncertov na tej strani Alp se je skepsa kar srhljivo zažrla v podzavest, resignacija pa bi bila v primeru novega razočaranja ter odpovedi tudi zagrebškega spektakla na hipodromu vse prej kot dobrodošla v že tako prenapetih življenjih. Avgust se je počasi in po polžje prevesil v drugo polovico, tako smo končno pričakali tudi dan koncerta, karavana glasbenih izstradancev pa se je namenila v smeri proti hrvaški prestolnici. Koncert naj bi potekal na topel, sončen in jasen večer na kraju, kjer po navadi svoje moči merijo konji, test vzdržljivosti pa je bil tokrat namenjen več kot 40 tisoč glavi množici oboževalcev. Že pogled na tablice parkiranih avtomobilov ter na nepregledne kolone avtobusov, kombijev, motorjev in avtomobilov na zaprašenem preddverju Hipodroma je dal vedeti, da si bomo tokrat ob boku stali Slovenci, Hrvati, Italijani, Nizozemci, Madžari, med glasbe lačnimi pa niso manjkali niti tisti iz ostalih krajev bodisi Evrope bodisi držav iz čakalnice za vstop v Unijo. In teh se je trlo. Poleg približno 7.000 Slovencev tudi gromno domačinov ter ostalih glasbenih rapsodov.
O poostrenih varnostnih ukrepih ter res brezumnih zahtevah sicer nenasilnih varnostnikov ne bi izgubljal besed, naj pa povem, da je bil Hipodrom Zagreb bolje varovan od predsedniške palače, na travnike Hipodroma pa niste smeli prinesti niti nahrbtnikov niti verig, s katerimi ste imeli na hlače varno pripete denarnice. Najpogumnejši so svojo osebno prtljago pustili na nevarovanem prostoru pred vhodom, kljub slabi volji pa je bil vstop skozi dveri na zelenice pospremljen z vznesenostjo, ki odlikuje le najbolj goreče vernike. Ob vstopu skozi portal, obokan z reklamami Petrola ter znaki R.H.C.P. zvezdice smo vsi prejeli vrečko s Tattoo rokavom, na travnikih pred megalomansko konstrukcijo odra pa so se tako začele vrstiti horde mladih opremljenih z novimi snemljivimi lepotnimi okrasji. Potrpežljivejši so si šli nemudoma gasiti žejo s pivom ali vodo, si kupili kakšen koncertni suvenir z dobro založenih stojnic s kar konkretno zasoljenimi majicami ali pa so si uspeli kupiti tudi kakšno redkost iz diskografske kolekcije briljantov glavnih zvezd večera. Minute so se prevesile v ure čakanja, medtem pa so še pred prvimi akordi prve predskupine morali reševalci nuditi prvo pomoč nekaterim, ki so zaplavali pregloboko v tolmune omame.
Okoli sedme ure zvečer je na oder stopila prva skupina, ki naj bi ogrela publiko. Veterani elektronsko navdihnjenega hrupa in kaotičnega disca As Able As Kane so si svojo pot na turnejo z R.H.C.P. prislužili zaradi kar impresivnih statistik. Skupina obstaja že od leta 1987, z razliko od melodičnega milozvočja osrednjetočnega rocka pa so vokalist Paul Rawlinson, klaviaturist, programer in spremljevalni kitarist Simon ‘Ding’ Archer, kitarist Neil Robotham in klavituristka Tamsin Middleton (za bobni so imeli posedenega še dodatnega člana zasedbe, a ime ostaja neznanka) iz Menchestra zasejali bolj odvratno mešanico zgolj za peščico ekstremistov prebavljivega hrupa industrializirane estetike. Revolving Cocks, Ministry, Atari Teenage Riot, Young Gods in Laibach so le del spektra, ki ga je repetitivni niz naštancanih standardov. Rekel bi, da je frankensteinovski poskus oživljanja postanih kadavrov tokrat postreglo z nečim takšnim, kar bi le stežka označil kot dejanje popolnega sozvočja s tem, po kar smo v Zagreb prišli. 20 letna pavza skupine se čuti in tiplje, dejstvo pa je, da so bili na odru strateško postavljeni zvočniki namenjeni bolj ustrahovanju in totalitaristični propagandi kot sproščanju ušes. As Able As Kane zvenijo kot pnevmatsko kladivo navezano na pop disko zvočnike, namesto konglomerata uigrane celote pa ponujajo precej prvinski trušč malih idej, ki bi ob malce bolj skrbni obdelavi lahko ponudile več kot ponujajo sedaj. Skladbe kot so Concrete, Everything Is Real, Sharpshooter ali kakršni drugi briljant zadnjega studijskega izdelka Totalitarian Tip-Toe so monotoni niz elektronizirane lesne kaotičnosti, ki se lepi na ušesa grobo in robustno, ker pa tokratno kopito, na katerem se je kovalo sveže ideje za nov milni, tokrat ni bilo v sozvočju z mojo srčno čakro, sem se frontalnemu izlivu groteskne praznine raje izognil. Publika je sicer precej vkopano stala in zdrla na oder, res pa je, da so se vrata na prizorišče šele začela odpirati, trume mladih in malce manj mladih pa so drle na prizorišče ter iskale svoj košček prostora za osebni koncertni odklop ter kasnejšo katarzo.
Po polurnem krvavem krstu množic z zvoki skupine As Able As Kane se je začela priprava na nadaljevanje. Kot drugo presenečenje večera sta na oder zakorakala mlada asa novodobne klasike, ki diha z rockerskimi pljuči – duo izjemnih čelistov in zabavljačev 2Cellos. Slovensko – hrvaško navezo sestavljata Luka Sulič in Stjepan Hauser, Youtube fenomen pa je ušesa množic pritegnil z udarno in izjemno izvedbo skladbe Smooth Criminal, ki jo je v osemdesetih spisal, posnel in plesno začinil kralj popa Michael Jackson. Prav z glavnim adutom je dvojec začel svoj zagrebški nastop, marsikdo, ki pa mladcev ni slišal v preteklosti, pa se je spraševal, kaj lahko v nadaljevanju še pričakujemo. Mladi duet je po le dobrem letu ustvarjanja posnel že dve plošči neavtorskih skladb, ki pa pod prsti dveh virtuozov postanejo prikrojene tako, da si ju mladeniča lahko elegantno nadeneta. Vraga! Po 2Cellos plošči je sledil še Welcome To The Jungle, pa seveda Smooth Criminal, posnela pa sta tudi božične skladbice. Statistike niso važne, dejstvo pa je, da sta mladca zaorala v ledino odločno, predano in brez rezerviranega čakanja na jutri. Loka sta drsela po strunah, kljub minimalizmu inštrumentov pa je potrebno priznati, da se dva čela zmoreta kosati tudi z ogromnimi prostranstvi stadionske arene. Naslednje presenečenje je bila skladba With Or Without You. Množica pritegne zvokom čel in začne prepevati Bonove besede, hipodrom pa zadiha sinhrono v duhu popolne prevzetosti in harmonije. V zrak se dvignejo tisočeri telefoni, polmrak zagrebškega hrama užitka pa osvetlijo tudi posamezni vžigalniki. 2Cellos koketirata z množico in dajeta od sebe 110 odstotno kombinacijo strasti, glasbe in popolnega občutka za manipulacijo z zvokom. Urok se nadaljuje bolj udarno, saj za bobne sede tretji član zasedbe (ime mi je žal ušlo iz vidnega spektra), kot balzam za mojo rockersko dušo pa iz zvočnikov spolzijo toni meni ljube zasedbe AC/DC ter njihovega hita You Shook Me All Night Long. Nič ne manjka, ker pa je uspeh pri komorni glasbi možno tlakovati le če so prsti podmazani, si Luka in Stjepan drzneta poustvariti poleg ritmike in melodičnega konstrukta originalov tudi drobne dodatke, kot je Angusova izjemna solo kitara. Osladnosti jim ne morem očitati, prav tako tudi polovičarstva ne! Po izzvenu zadnjih akordov enega glavnih temeljev plošče Back In Black sledi nenadejani skok v preteklost ter v Bon Scott obdobje s skladbo Highway To Hell, ker pa sta fanta očitno širše razgledana, se lotita po legendah avstralskega rocka še grungea in posežeta po Nirvaninem izpetem standardu Smells Like Teen Spirit. No ja … Nič ne rečem, a bi mi Lithium bolj pasal je glasek, ki zaščemi po malih možganih. Čelistična loka ječita ter se cefrata, s čel obeh glasbenikov pa polzijo debele potne srage z adrenalinom prežetega potu. Sledi priklon in ob bučnem aplavzu odhod z odra, a se presenečenja nadaljujejo. Kot predigra za glavno dogajanje in dokaz, da so R.H.C.P. dejansko prišli v Zagreb se vrneta na oder s posebnim častnim gostom – bobnarskim asom in virtuozom open, činel in palic Chadom Smithom, za veliko piko na i izjemnemu odrskemu nastopu pa odigrajo veliki hit že omenjene plošče velikanov rocka AC/DC, nosilno skladbo Back In Black. Publika posodi glasilke, trojec glasbenikov na odru pa kljub maloštevilčnosti zapolni vse vrzeli v dušah in ušpesih poslušalstva. 2Cellos dobita ogromno število pik tudi pri meni in pravim, da bomo morali biti na ta izjemno nadarjena mladeniča še zelo pozorni, saj se lahko brez zadržkov kosajo tudi z bolj uveljavljeno in razvpito Apocalyptico!
Temperatura se je začela naglo dvigovati, v avditoriju pa je na travniku zmanjkovalo prostora za sproščanje, saj se je bližal glavni trenutek koncerta – nastop velikanov iz mojih mladih let, ki pa so uspeli preživeti tisto, kar je številne glasbene skupine nemudoma pokopalo. Smrt prvega kitarista je bila narkomansko dno te izjemno talentirane zasedbe, pa so se pobrali in nadaljevali pot z izjemno nadarjenim kitaristom Johnom Frusciantejem. Vmes so se »zgodili« sicer še Jack Sherman in Dewayne McKnight, a je prav Frusciante pomenil vstop v zlato dobo ustvarjanja. Zlata doba, ki je bila obenem prepojena s trdimi drogami in samouničenjem je pripeljala tudi do tega, da je Frusciante na samem vhu popularnosti zasedbe in po izidu Blood Sugar Sex Magika zapustil skupino in padel v vrtinec blodnjavega izžemanja samega sebe, vmesno obdobje pa je zapolnil še Dave Navarro. Skupina je bila večkrat na robu propada, saj je po temnih poteh omame svojeglavo in tmasto stopal tudi karizmatilni pevec skupine Anthony Kiedis, po plesu z demoni pa je sledilo obdobje ozdravitev in navidezne normalizacije. V zasedbo se je vrnil Frusciante, ki pa je leta 2009 skupino vnovič zapustil. Vprašanje, ki je ostalo do zagrebškega večera zame še neodgovorjeno je bilo: »Ali je Josh Klinghoffer sposoben zapolniti praznino v čevljih, ki mu jo je v doto pustil nestanovitni a obenem izjemni Frusciante?«
Odgovor na to ni bilo potrebno predolgo čakati, saj so se po polurnem predahu na odru zvrstijo Chad Smith za bobni, na oder ob pomoči bergel stopi poškodovani Josh Klinghoffer, ob spremljavi spremljevalnega tolkalista in klaviturista pa se na odru zvrstijo hiperenergični basistični orakelj zasedbe Michael Peter Balzary ali bolje poznan kot Flea ter veliki mag odrskega nastopanja Anthony Kiedis. Kot prvi zaorje v ledino otvoritveni komad zadnje plošče, skladba Monarchy Of Roses. Poškodovani Josh sedi na stolu ter daje vse od sebe, tako desna kot leva stran odra pa se šibijo pod seizmičnimi tresljaji masivnega basa, ki v Fleavih rokah govori polifonični jezik čiste organske navdihnjenosti ter popolne igrivosti. Chad kraljuje za bobni polno in brezkompromisno, Anthony pa, navkljub dejstvu, da se bliža Abrahamu, daje od sebe skoraj toliko, kot pred leti, v svojih zlatih letih. Okrašen z brki in s krajšo Rammsteinovsko pričesko ter okronan še s čepico z napisom OFF brezkompromisno nadgradi ritmično podlago s svojimi razpoznavnimi vokali, R.H.C.P. pa brez nepotrebnih uvertur, z le krajšimi vmesnimi odrskimi jamiranji, preidejo v nadaljevalni niz skladb, ki so na noge dvignile gmoto publike že od prvega hipa dalje. Občinstvo je pelo na polna pljuča ter se pustilo nemudoma zapeljati odrski predstavi legendarnih Chilijev, del magije pa so bile tudi izjemne projekcije, ki so zaljšale sicer okusno minimalistično opremljeni oder. Sledil je povratek na ploščo Californication, prvi adut te izjemne stvaritve pa je bil Around The World, Anthonyjevemu vokalu pa suvereno pritegne vseh 40 tisoč grl v nepreglednem morju duš željnih uživanja. Snow (Hey Oh) je le uvertura v to, da se odpre srce in začnejo poleg znoja po obrazih liti solze, ko zadonijo akordi skladbe Otherside. »How long how long will I slide / Separate my side I don’t / I don’t believe it’s bad / Slit my throat It’s all I ever had« so verzi refrena, ki spolzijo iz samega centra srca ter polnijo vrzeli v z nostalgijo nasičenem avditoriju. Vsi deli funkcionirajo popolno, le Josh se s trudom in polomljeno nogo, ki jo je poškodoval na Češkem spopada z bolečinami, še bolj pa s pričakovanji publike, ki ga ves čas primerja z njegovim menotorjem, prijateljem in predvsem arhitektom zvoka, ki je skupino postavil na piedestal gigantov rocka. Kljub temu se koncert razpreda kot dobro utečen klobčič premišljeno postavljenih mejnikov bogate preteklosti. Publika je deležna tako novitet kot je najnovejši singel Look Around, ki izpove ustaljeno zgodbo emocij, dobro znane melodike kot tudi nekoliko bolj zrele ter umirjene strastnosti mož funkovske postave. Sledi provokativni in artistično razbeljeni Throw Away Your Television, s kerozinom napolnjeni plesni standard Can’t Stop, ki ga zabeli izjemni in mračnjaški ostri diamant kalifornikacije Emit Remus, niti za ped pa ne izostanejo niti stari biseri, ki nikoli ne zbledijo – Me&My Friends, krhki in pretresljivi Under The Bridge ali pa dvig na višjo raven funkadeličnosti s skladbo Higher Ground. Težko je spraviti v sozvočje že štiri srca, Chiliji pa so v sozvočje spravili src, kolikor je duš v srednje velikem mestecu. Da je temelj uspeha gola in brezkompromisna ritmika, dokažeta Flea in Chad z glasbenimi medmeti popolne kontrolirane muzikaličnosti, rutinirani koncertni stroj Red Hot Chili Peppersov pa postreže tudi s svežimi presenečenji, ki ločijo koncert od koncerta. Eden takšnih izjemnih trenutkov je bil izlet na ploščo Blood Sugar Sex Magik s skladbo Suck My Kiss, po katerem se je vsaj moja duša razletela na tisoč drobnih koščkov, ki so se s pomočjo polne lune, ki je kraljevala na nebu nad Zagrebom zlepili v transcendentno izkušnjo, grandioznost prvega dela tega izjemnega koncerta pa je kronala skladba By The Way. Oder se sprazni, publika pa s skandiranjem zahteva še več. »Tu smo zato, da vam služimo!« so besede, s katerimi po povratku na oder ter po ritmičnem nastopu Chada Smitha s spremljevalnim tolkalistom brazilskega izvora Maurom Refosco, ki je z erupcijami natančnih udarcev po opnah razpenil goščo glasbe lačnih src pod odrom svoje priznanje publiki dal Flea. Na oder nato stopita oba česlista izjemne predskupin 2Cellos in po intenzivnem psihedeličnem jam sessionu se iz glasbenega ejakulata izluščijo konture skladbe Californication. Skupini se pridruži še Anthony, ki je poprej odvrgel odvečna vrhnja oblačila ter s svetom podeli svoje telo dvajsetletnika, čeprav gube na obrazu izdajajo kruto dejstvo, da ni zob časa prizanesel niti neuničljivemu frontmanu Peppersov. Senzualno odpeti verzi in refreni sanj o kalifornikaciji dajejo slutiti, da je na spisku ponujenega ostalo še bore malo jedi, po Factory Of Faith pa se kot pika na i na torti koncertnega užitka znajde še eksplozivna, bombastična in izjemno prepričljiva izvedba skladbe Give It Away, po kateri je razdajanje za tokrat končano. Oder s poslednjim pozdravom in poklonom publiki zapusti Anthony, ob zvokih podaljšanega končnega jam sessiona pa se množici nepreglednih proporcev pokloni v imenu zasedbe pokloni še Flea in po standardnem obdarovanju publike s palčkami in trzalicami je padel mrak tudi na deske zagrebškega odra, na katerem se je zgodil nedvomno eden glavnih spektaklov letošnjega leta.
Dejstvo je, da so bili vsi apetiti nasiteni, obenem pa tudi drži, da bi lahko možje odigrali še kakšno skladbo več. Izostali so tako Scar Tissue, pa kakšen Soul To Squeeze, pa Hendrixov dragulj Fire in še bi lahko naštevali. Drži dejstvo, da je bilo teh skoraj 30 let ustvarjanja bogatih, divjih in plodnih in da bi morali biti R.H.C.P. superjunaki, da bi lahko zadostili pričakovanjem vsakogar, ducat albumov pa je malha, iz katere bodo tudi v bodoče z malce manj napora morali izbirati tistih dvajset ali malce več skladb, s katerimi si bodo večer za večerom služili kruh. Z iskrenim veseljem v srcu se je množica spravila proti izhodom iz prizorišča, na katerem je v srcu vztlela nova, prerojena vera v čudeže in le malo je bilo takšnih, ki bi si drznili trditi, da odrska sinergija na novo povezane četverice ne premore tisto, zaradi česar je prihodnost lahko lepša in varnejša. Ideje se krešejo, čas mineva, Red Hoti pa so s pleč vsaj za hipec otresli prah staranja in v čas najlepših let popeljali vsaj mene – pa čeprav brez Fruscianteja, ki je po odhodu dobil marljivega, vestnega in predvsem talentiranega naslednika – tako da sem po koncertu dal sveto zaobljubo: ko jih turnejska pot naslednjič pripelje v Evropo, jih pridem zagotovo vnovič občudovati, pa čeprav ne bdo tako blizu doma. To je moja sveta beseda in vem, da mi po takšni zaobljubi ne bo nikoli žal, če jo bom izpolnil!
avtor: Sandi Sadar Šoba
fotografije: Nina Grad
2CELLOS:
1. Smooth Criminal
2. With Or Without You
3. You Shook Me All Night Long)
4. Highway To Hell
5. Smells Like Teen Spirit
—dodatek—
6. Back In Black
RED HOT CHILI PEPPERS:
1. Monarchy Of Roses
2. Around The World
3. Snow (Hey Oh)
4. Otherside
5. Look Around
6. Throw Away Your Television
7. Can’t Stop
8. Emit Remmus
9. The Adventures Of Rain Dance Maggie
10. Me & My Friends
11. Universally Speaking
12. Red Hot Mama (funkadelična verzija – izhodni jam za Universally Speaking)
13. Under The Bridge
14. Higher Ground
15. Cosmic Slop (funkadelična verzija – jam, Flea na vokalu)
16. Suck My Kiss
17. By The Way
—dodatek—
18. Chad & Mauro jam
19. Californication
20. Factory Of Faith
21. Give It Away
22. Final jam
