Založba: Frontiers Music Srl
Datum izida: 6. 11. 2020
Produkcija: Reb Beach
Dolžina albuma: 42.10 min
Zvrst: Instrumental / Jazz Rock Fusion / Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
Reb Beach je ameriški kitarski virtuoz, komponist in producent. Velja za originalnega ustanovnega člana kriminalno prezrtih, a vseeno fantastičnih hard rock zvezd iz osemdesetih in devetdesetih Winger, sicer pa je zadnjih 18 let redni del članstva hard rock legend Whitesnake. Znan je tudi po sodelovanju z Dokken, Alice Cooperjem in Night Ranger, nedavno pa je v družbi Jeffa Pilsona (Foreigner), Matta Starra (Mr. Big) in Robina McAuleya (MSG) formiral zasedbo Black Swan, ki je v prvi polovici letošnjega leta izdala svoj studijski prvenec. Reb med svoje vzornike med drugim šteje skupini Montrose in Aerosmith, kar se tiče igranja kitare, pa se je od nekdaj navduševal nad glasbeniki, ki sodijo v sfere progresivnega rocka in tudi jazz glasbe, kot so: Allan Holdsworth, Steve Morse in Larry Carlton. Reb Beach je v karieri sodeloval z velikimi imeni rocka in rolla, kot so: Eric Clapton, Bob Dylan, Roger Daltrey, Chaka Kahn, Howard Jones in Twisted Sister.
Kdor je med letoma 2006-2019 obiskoval Whitesnake koncerte na relaciji Ljubljana – Zagreb, je tako Reba že večkrat srečal. Kdor je bil na koncertu nemških hard rock titanov Scorpions v Zagrebu davnega 2. 12. 1990, pa je Reba videl na odru igrati že z Winger, ki so takrat odprli koncertni večer.
Spomini so lepi. Tudi na davno leto 2001, ko je Reb izdal svoj drugi samostojni studijski album »Masquerade«, ki je bistveno drugačen od najnovejšega »A View From the Inside«. Na novem albumu se Reb več ne preizkuša v vlogi pevca, pač pa dostavlja čistokrvno vseinstrumentalni album. Ne glede na dejstvo, da citira Reb za svoj navdih lik in delo kitaristov, kot so Steve Morse (Dixie Dregs, Deep Purple, Kansas), Larry Carlton in Allan Holdsworth, bo album »A View From the Inside« vselej prej atraktiven za ljubitelje kitarskega »shreda«, kot puriste jazz rock fuzije.
Beachevo arhiviranje novih idej je bilo resnično dolgo. Album poudarja izreden perfekcionizem, ki pooseblja artizem in veliko prožnost estetske pronicljivosti tega briljantnega kitarskega maga. Ne čudi, da tako dobro shaja v navezi s Kipom Wingerjem, še posebej v zadnjem času, ko so Winger prerasli v art rock zasedbo in pustili daleč za seboj svoje obdobje glama. Ne glede na to, da je kitarski slog zacementiran in da je ta prinašalec platforme zaznavne eklektičnosti tega solo izdelka, pa je Reb Beach uspel na tem albumu zelo spretno uravnovesiti glasbeno substanco tako, da prinaša ta dinamičen razvoj nizanja visoke idejne raznolikosti vodilnih motivov. Trenutki nebrzdanih kitarskih perverzij, ki jih sicer mrgoli na albumu in v katerih kitarski ultravirtuoz osupne s tehnično izbrušenostjo, ekstremno hitrostjo, pa tudi duhovitostjo, ne nadvladajo čvrste rdeče niti muzikalnega iztržka, ki spremlja kompozicije albuma na slehernem koraku. Na albumu odstopa tudi funky blues groove premetenka Hawkdance, z jasno integracijo jazzrockovske fuzije, kjer razkaže Reb Beach še posebej nekatere vrline svoje kitarske igre, ki jih denimo pri Whitesnake ne sme. Tovrstna šegava lucidnost je sicer nakazana že v prvem delu album z Little Robots. Album nagovarja tudi progresivno. V tem oziru izkorišča Reb Beach silno smotrno prehodne dele in pa mid-eight pasaže, kjer sunkovito spreobrne modulacije v skladbah, kar jih ponese naproti drugim glasbenim širjavam, ki poslušalca všečno presenečajo, zabavajo in zaposlujejo. Temu sledi tudi fluktuacija razpoloženj (atmosfere). Vse to zgolj dodatno reflektira večplastno glasbeno stesanost tega pronicljivega glasbenika.
Attack of the Massive je najdaljša kompozicija albuma in premore tudi največ progresivnega razgibavanja, pa tudi medžanrskega pajdašenja. Nagovarja obenem tudi siju jazzrockovske fuzije, eksperimentalni izleti pa odpirajo prostor tako ritem sekciji, ki spretno izkoristi prostor v katerem se improvizacijsko razmahne, kot tudi klaviaturam, kjer dostavi Paul Brown izjemno solistično zabelo. Tudi The Way Home poseduje vzmetnico jazz rock fuzije. A kot povedano. Ni izrazita, ali drugače povedano – nagovarja iz drugega plana. Ker je razvoj kitarske igre znotraj kompozijskih struktur dovolj eklektičen. Zato je preko albuma jazzrockovska fuzija izvrstno »prikrita«, čeprav je pretežno zaznavna. Album premore tudi nekaj vnetljivcev, ki prilivajo oktansko gorivo na album. Pronicljivi domišljijski avanturizem znotraj ultrasoničnih hitrostnih eskapad je kronan zlasti v Cutting Loose, ki bi lahko bila vključena za glasbeno spremljavo pri vožnji rally dirkalnikov. Ta skladba nosi nekaj potegavščin, ob katerih bi tudi Paul Gilbert privzdignil obrvi. V točkah kot je igriva in šegava Aurora Borealis, še zlasti pa sklepna mistična Sea of Tranquillity, razkaže Beach svojo senzitivno in čutno plat, kjer operira pri odmerjanju zaigranih not posebej mehko in sofisticirano. V hudomušni Aurora Boreallis odigra pomembno vlogo pri pečatni gradnji motivov na klaviaturah Beachev Whitesnake kompanjon Michelle Luppi.
Zanimivo je, da Beach vseskozi uporablja popolnoma enak kitarski gear. Zvok, tip distorzije. Klub temu album ne postane niti eni sami samcati točki izrazno tog, idejno repetitiven ali celo predvidljiv. Preprosto. Idejna razgibanost skladb je izredna, obenem, pa odstira Beach vseskozi mnoštvo prostora ritem sekciji, pa tudi klaviaturam, kar prispeva k dodatnemu razgibavanju vsebine kompozicij. Vsega tega pa ne bi bilo brez integracije nekaterih izjemnih virtuozov, ki so sodelovali z Beachem pri eksekuciji točk v studiu. Med njimi izstopa tudi ime basista Philipa Bynoea, ki je sodeloval s Steve Vai-jem.
»A View From the Inside« je v vseh ozirih izvrsten vseinstrumentalen kitarski rock album. Razvija eklektičnost, To pomeni, da je ta album resnicoljubni odsev Beachove kitarske enkratnosti in osupljive ekspresivne pronicljivosti, ki navdušuje na vsakem koraku tega albuma. »A View From the Inside« je luciden, svetel, radoživ, pa tudi ekspresivno drzen dosežek, ki prihaja v teh čudnih in turobnih časih vsakdana, kot naročen, da napolni dušo in srce poslušalca z vedrino in radostjo. Ta album je natanko to kar govori njegov naslov. Richard Earl Beach z glavo in brado. Naj se za konec vrnemo še k obema skupinama z veliko začetnico »W«, pri katerih službuje Beach. Njegov artistični avanturizem presega vse po kar je pretežno poznana njegova igra pri Whitesnake, obenem pa daje na drugi strani povsem logičen odgovor, zakaj so Winger v zadnjih 15 letih prerasli v eno najimenitnejših art rock zasedb sončne galaksije.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Black Magic
2. Little Robots
3. Aurora Borealis
4. Infinito 1122
5. Attack Of The Massive
6. The Way Home
7. Whiplash
8. Hawkdance
9. Cutting Loose
10. Sea Of Tranquility
Zasedba:
Reb Beach – kitara, bas kitara na skladbah št. 4 in 9, klaviature na skladbah 4 in 6, godalni aranžmaji na skladbi št. 10
David Throckmorton – bobni (vse skladbe z izjemo št. 6)
Robert Langley – bobni na skladbi št. 6
Michele Luppi – klavir na skladbah 3 in 10
Phillip Bynoe – bas kitara na skladbah št. 1, 2, 3, 8 in 10
John Hall – bas kitara na skladbah št. 5, 6 in 7
Paul Brown – klaviature na skladbah št. 1, 2, 5 in 7
