Založba: Jaggy D
Datum izida: 27. 8. 2021
Produkcija: Ray Wilson
Dolžina albuma: 47:33 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 9.0/10
Škotski pevec Ray Wilson, ki je svetovno prepoznavnost dosegel kot član post-grung/neo-prog skupine Stiltskin in kot nekdanji član progresivnorockovskih legend Genesis, s katerimi je kot zamenjava za slovitega Phila Collinsa posnel album »Calling All Stations« (1997), je izdal svoj sedmi samostojni album z naslovom »The Weight of Man«.
Po odhodu od Genesis si je Wilson, ki je v preteklosti sodeloval tudi s takšnimi progrockovskimi ikonami kot sta Steven Wilson in Steve Hackett, izgradil spoštljivo samostojno kariero, vendar z izjemo Nemčije, edine države v kateri so se nekateri njegovi solo albumi občasno uvrstili na lestvice najbolj prodajanih plošč, ostaja na široko spregledan glasbeni ustvarjalec.
Za tako spregledanega izvajalca, navkljub temu, da so bili njegovi samostojni albumi do zdaj vsaj zelo solidni, če že ne odlični, morda največ pove dokumentarni film o Genesis z naslovom »Genesis: Together and Apart« iz leta 2014 v katerem Wilson sploh ni bil omenjen. Tudi prog puristi se Wilsonove solo kariere, kljub njegovi povezavi z Genesis, nekako otepajo, saj je večina njegovega samostojnega opusa slogovno nekje na meji med art rockom in pop rockom z občasnimi alternativnorockovskimi trenutki.
Tudi »The Weght of Man« nekako sledi tovrstni ‘mejaški’ glasbeni usmeritvi, ki zaznamuje levji delež Wilsonove solo kariere, medtem ko je prevladujoče melanholično vzdušje že zdavnaj postalo njegov zaščitni znak, zato ga bodo vsi ljubitelji njegove samostojne poti zagotovo lepo sprejeli. Od Wilsonovih glasbenih sodelavcev na »The Weight of Man« kot prepoznavno ime izstopa njegov stari pajdaš, izraelski bobnar Nir Z, ki je kot gostujoči glasbenik odigral večino bobnov na »Calling All Stations«, bil za kratek čas član skupine Stiltskin in je obenem brat Blackfield bobnarja Tomerja Z-ja. Večino preostalih inštrumentov na albumu so odigrali kar Wilsonovi glasbeni sodelavci, ki sestavljajo aktualno inkarnacijo skupine Stiltskin. Nekdo se bo morda vprašal zakaj Wilson ta album ob tovrstnem podatku ni izdal pod imenom Stiltskin, vendar že površen vpogled v besedila razkrije, da so ta večinoma zelo osebne narave.
Z leti je gospod Wilson postal še bolj sofisticiran in lirično zrelejši , medtem ko je njegov vokal enako dober kot je bil, ko se je konec devetdesetih za kratek čas pridružil Genesis, kar lepo dokazuje že uvodna skladba »You Could Have Been Someone« na kateri Ray, ob spremljavi sprogramiranih orkestralnih aranžmajev, v trenutku navduši s svojo melodramatično pevsko predstavo. »Mother Earth« je melanholično-dramatična, okoljsko ozaveščena skladba s katero Ray opozarja, da se človeštvu približuje zadnja ura, če bo z naravo še naprej ravnalo tako kot ‘svinja z mehom’. V kategorijo socialno ozaveščenih skladb se uvršča tudi »We Knew The Truth Once«, ki je obsevana z nepopisno melanholijo. To je skladba, ki bo s svojo ambientalno globino, melodičnostjo in jasnim sporočilom gotovo všeč tudi ljubiteljem ‘mehkejših’ neo-prog zasedb kot sta denimo Jadis in Lifesigns.
Ray ne bi bil Ray, če ne bi na »The Weight of Man« uvrstil vsaj eno skladbo o nesrečni ljubezni. To pot sta to »I, Like You« ter »Amelia« za kateri sta bila posneta spremljevalna videospota. Kdor pozna Rayev dosedanji solo opus ne bo presenečen, da to nista neki osladni baladi, temveč aranžersko bogati stvaritvi z izjemno ambientalno globino in imenitno vokalno predstavo. Med ambientalne vrhunce albuma vsekakor spada naslovna skladba, ki se zaključi z melanholično kitarsko solažo. Na skladbi »Almost Famous« se gospod Wilson pomenljivo ozre v svojo preteklost z Genesis in razkrije, da niti najmanj ne obžaluje, da v tem kratkem obdobju ni dosegel svetovne slave potem, ko je »Calling All Stations«, ki je v Evropi dosegel lep uspeh, v ZDA komercialno povsem pogorel in je zaradi sledila odpoved ameriškega dela koncertne turneje in posledično (začasno) prenehanje delovanja legendarne skupine. Posebna izdaja albuma na koncu vsebuje tudi zanimivo priredbo The Beatles klasike »Golden Slumbers«.
»The Weight of Man« bo še dodatno utrdil Wilsonovo reputacijo izjemno konsistentnega samostojnega glasbenega izvajalca, ki zvesto sledi svoji zvočni in lirični viziji s katero do zdaj še ni razočaral svojih razmeroma maloštevilnih, vendar zelo zvestih pristašev. Kljub temu, da bo »The Weight of Man« zelo verjetno, tako kot večina Rayevih dosedanjih albumov, ostal komercialno povsem spregledan, in mu ‘na drugi strani’ prog puristi nikakor ne bodo želeli prisluhniti, je lep odraz Wilsonovega glasbenega razvoja, kar pomeni, da se bo ob njegovi bogati ambientalni in lirični vsebini marskdo pošteno zamislil nad tem kam trenutno plove človeštvo.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. You Could Have Been Someone
2. Mother Earth
3. We Know the Truth Once
4. I, Like You
5. Amelia
6. The Weight of Man
7. The Last Laugh
8. Almost Famous
9. Symptomatic
10. Cold Like Stone
11. Golden Slumbers
Zasedba:
Ray Wilson – vokal
Ali Ferguson – električna kitara na skladbah št. 1, 2, 4, 5, 6, 7
Uwe Metzler – električna kitara na skladbah št. 3, 9,10, 11, akustična kitara na skladbah št. 3 in 8, banjo na skladbi št. 8
Lawrie MacMillan – bas kitara na skladbah št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10
Martin Ziaja – bas kitara na skladbi št. 11
Jethro Bodean – klaviature na skladbah 1, 2, 4, 5, 6, 7, programiranje na skladbah št. 1, 2, 4, 5, 6, 7
Yogi Lang – dodatne klaviature na skladbi št. 2, 4, spremljevalni vokal na skladbi št. 2
Scott Spence – klavir & klaviature na skladbah 8 in 9, godalni aranžmaji na skladbi št. 8
Rainer Scheithauer – klavir na skladbi št. 11
Marcin Kajper – klarinet na skladbi št. 1
Alicia Chrzaszcz – violina na skladbi št. 8
Henrik Mumm – čelo na skladbi št. 11
Nir Z. – bobni na skladbah št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9
Frank Dapper – bobni na skladbi št. 11
