Rammstein v Ljubljani – Ko Till odpre ventil… (2013)

Poba Nazadnje spremenjeno May 29, 2019

Lokacija: Ljubljana / Arena Stožice / Slovenija
Datum: torek, 30.04.2013

»Wir halten das Tempo« je naslov novi turneji nemških industrialskih Konanov Rammstein! Prodajajo se za med. Koncerti so praviloma kar vseskozi v naprej razprodani. Po šestem album »Liebe Ist Für Alle Da« (2009) doživljajo Rammstein eksponentni vzpon. Ker razmišljajo poslovno, vedo, da je zdaj pravi čas, ko bodo v karieri naklestili gomile denarja. Zato so vseskozi na turnejah. Od tod tudi pomenljivi naslov aktualne »Držimo ritem!«, s katero so po osmih letih znova obiskali Ljubljano.

Kdor se spominja obiska Rammstein leta 2005 v Hali Tivoli, bo znal povedati, kako je odrska produkcija doživela v zadnjih letih katapultni vzpon. Rammstein danes veljajo za svetovno glasbeno ime, ki sodi v peščico tistih »najbolje prodajanih«. So stroj, ki je premišljeno podredil vse silnice v trženje lastnega brenda. In v tem več kot očitno polno uspel.

Rammstein v postavi Till Lindemann (vokal), Richard Z. Kruspe (glavna kitara, spremljevalni vokal), Pail H. Landers (ritem kitara, spremljevalni vokal), Christian »Flake« Lorenz (klaviature, vzorci, sintetizatorji), Oliver Riedel (bas kitara) in Christoph Schneider (bobni, elektronska tolkala, tolkala), so s svojim napovedanim obiskom v Ljubljani sprožili pravo »malo preseljevanje narodov«. Trume v črnih opravah! Usmerjene proti Stožicam. Z vseh koncev in vseh smeri. Bežigrajski in Stožiški lokali so bili polni »žejnih«. Še lastnik bosanske restavracije v Sofri je potarnal, da je moral potegniti delavnik na čas, v katerem si je že rezerviral dopust. Vse za denar! Vsi za denar! Slovenci, Avstrijci, Madžari, Hrvati,….

Ura je 11 minut preko devete zvečer. Arena se zatemni, narod v zraku! V skladu s pričakovanji. Rammstein servirajo malo, a do potankosti razdelano v vrhunsko odrsko atrakcijo! Nemška perfekcija. Zavesa torej pade v otvoritveni Ich Tu Dir Weh. Po novem (znova) »blondinec« Lindemann se spušča na stojalu od stropa proti tlom odra. Skladba, ki je kot nalašč nastavljena na otvoritveno točko! Njen antemični napev je hipnotično nalezljiv, dvorana pade v enoviti delirij, koračniški marš, podložen z odmevom tovarniških stružnic, pa je med koncertom kot pomemben del stasa in glasa skupine, v nadaljevanju pogostokrat generiral edinstveno vibracijo Rammstein koncerta! Vse oči so bile pretežno uprte v »piromana« Lindemanna, ki je skrbel za plejado insceniranih odrskih ekscesov, v veliko pomoč pri tem pa mu je bil »ščene« oziroma klaviaturist Flake. Slednji dejansko nima mnogo dela med koncertom, zato je njegova funkcija že dalj časa funkcija poizkusnega zajčka, ki se lahko tudi skuha v loncu. Vrhunec njegovega predajanja Rammmtein ritualom to pot ni bilo glisiranje na rokah publike z gumenim čolnom. Prinesla ga je skladba Bück dich. Tu se je Flake »izgubljeno tavajoče vrtel« na vseh štirih, priklenjen na pasjo vrvico, s katero je vešče upravljal seveda (v vsem) dominantni Lindemann. V velikem finalu skladbe sta se dvignila z dvigalom visoko nad oder in odigrala kratko avanturo toplih bratov. Ni kaj. Provokacija in pol, ki hrani rajo, željno kruha in iger. Denar kupi vse. Vsako provokacijo, vsako še tako dobro varovano človeško dostojanstvo, še tako trdne in navidezno neuklonljive volje posameznika. Ni vredno moralizirati dalje. Vemo, do kam smo prignali planet zavoljo krhkosti uma in njegove nemoči upiranju materialnim (ne nujno) dobrinam.

Lindemann je dodobra unovčil svojo uradno licenco »piromana«. Če kuri Agropopov Franček Piromanček kemtije, odpre Rammsteinov Till raje ventil in sesuje dvorano Stožice v prah! V Du riechst so gut je zasipal dvorano z iskrami ognjenega loka, tu je bila tudi znamenita Rammstein oda, posvečena fosilnim gorivom (Benzin), kjer ni manjkalo vnovičnih ognjenih izbruhov,…. in potem je tu tisti orjaški mešalec “bele penine”, s katerim v velikem finalu koncerta Lindemann radodarno šprica in poliva razbeljene glave fan pita, ko izvedba “Liebe ist für alle da” singla Pussy, sklene koncertni spektakl.

Težko je podati oceno o zvoku, ko ti podelijo sedišče nekje v višavah dvorane, tik pod stropom. V slišnem oziru je reč delovala v vsem zgledno. Za vse, ki zamujate z branjem aktualnih novic, naj namignem, da odmevanja v dvorani ni več. Po fiasku s koncertom Stinga leta 2011, so to pomanjkljivost naposled odpravili. Zakaj torej ni več koncertov v dvorani? Odgovor ne leži več v delni neuporabnosti konstrukcije, pač pa je treba po vsej verjetnosti pravi odgovor iskati znova v vzrokih, povezanih z denarjem. Znesek najema dvorane mora biti po vsej verjetnosti nepredstavljivo utrgano previsok. Druge razlage za neizkoriščenost dvorane skoraj ni moč najti.

Kombinacija močnih reflektorskih snopov, same odrske konstrukcije, ki je v kulisah ponudila pogled na notranjost jeseniške železarne, se v sleherni komponenti kot ulita veže na glasbeno izročilo skupine Rammstein. Skrajno banalni, a zategadelj toliko bolj neposredni visoko penetrativni riffi, podkrepljeni s topovsko ozvočenimi ritmi smrtonosnega podzemnega koračniškega marša, ter prepoznavni vokal prvega moža skupine, karizmatično iztirjenega poveljnika Tilla Lindemanna, ki mu je narod jedel iz roke, je z zavojevanjem peresne lahkote pregazil dvorano! Vokalni napevi Lindemanna, pravzaprav predirljivi nagovori skozi rabo trdozvočne nemščine, so maksimalno efektirani. V odsekanih, grobo hujskaških vzklikih vzpostavljajo skozi mnogokratno repeticijo motiva stanje atmosferične grabežljivosti, ki te vodi v fazo mentalne zamaknjenosti. Ne moreš uiti grabežljivosti Rammstein spektakla in mletju gigantskega stroja. Pri Rammstein je vse tako robustno, tako robato, v grobosti tako pretirano,…. Ko oživi njihova predstava na odru, deluje vsa reč kot da bi iz pepela vstal orjaški jekleni trol, ki drobi vse pred in pod seboj. S še tako filigransko odmerjenim gibom pomede z obličja planeta prav vsako mravljo. Besede sofisticirano Rammstein ne poznajo. Če pa se lotijo rokovanja z njo, niti ne godi njihovemu stasu. Tako smo doživeli v dodatku izvedbo Mein Hertz brennt, in to v baladni režiji, ki sta jo izvedla le Till in Flake (na klavirju). Nikakor ne napačna poteza v izvedbenem smislu, a poteza, ki je v srcu vzbudila živo željo, da hitro vskočijo na oder preostali člani zasedbe in usekajo »normalno« verzijo tega Rammstein standarda.

Banalnost izročila avtorske glasbe je kompenzirana z razvojem scenskih kulis orjaške odrske produkcije, ekscesa plejade zaigranih teatralnih odrskih skečev, ki obiskovalcu ne pustijo dihati niti za delček sekunde. Vsaka sekunda, vsak del minute v uri in tričetrt, nosi svoje zapečateno funkcijo med tem huronskim odrskim spektaklom. Gigantska struktura, ki mora v vseh teh kulisah, intenzificiranih z ognjenimi vložki, zagotavljati polno varnost.

Kako skrajno banalni glasbeni jezik predstaviti kar se da atraktivno? Rammstein to znajo in to filozofijo do potankosti razumejo. Mnogokrat je med koncertom ušla misel na Laibach. Tako ni bilo težko potegniti sklepa, da bi morali pravzaprav na mestu Rammstein danes stati slovenski pionirji industriala. Pa so gomile denarja namesto Laibach pobrali pač Rammstein. Tako se vrti svet!

Navidezno popolno uspelemu koncertnemu spektaklu ne gre iskati dlake v jajcu. Rammstrein so zadevo oddelali v skladu z urnikom rutine. Profesionalno, pa čeprav so se na rovaš pridobljene moči in statusa ene največjih svetovnih zasedb (v komercialnem smislu), odtujili od obiskovalcev svojih koncertov že davno tega. A to lahko – oh kako srhljivo je spoznanje, trdimo tudi za Rogerja Watersa in njegovo hiper-producirano »The Wall Live« pustolovščino.

Med koncertom je čudilo le eno samo samcato dejstvo! Parter se je zapolnil šele nekje na sredini koncerta! Sprva bi človek ob opazovanju prizorišča s tribune pomislil, da zaradi varnosti namerno ne prodajo do konca kapacitete parterja. Zakaj niso mogli biti vsi obiskovalci prisotni natanko ob uri pričetka koncerta v parterju, ostaja uganka, a zelo verjetno je organizator koncerta »potiskal« publiko v dvorano skozi kakšno ozko vstopno grlo… Pravim domnevno. Ubogi narod. Preplača karto, da pride do pozicije v parterju, potem pa zamudi 20 minut ali več na koncert. Verjetno ne po svoji krivdi.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Nina Grad

Setlista: