Založba: SPV/Steamhammer Records
Datum izida: 17. 9. 2021
Produkcija: Rage
Dolžina albuma: 50.02 min
Zvrst: Power Metal
Ocena: 9.5/10
Dan vstajenja. Dan na katerega mrzlično čakamo. Dan, ko se sklene vse in vlada enakost na obeh straneh enačbe, a tudi dan, ki napoveduje nov začetek. In nenazadnje tudi dan, ko izdajo legendarni hamburški power metalci Rage svoj novi studijski album tovrstnega naslova. Precej simbolike je v njegovem naslovu. Neverjetno je namreč dejstvo, da se ob vseh hudih in lepih časih, ki jih je odživel, preživel in jih diha ustanovitelj in šef skupine, to je glavni komponist, pevec in basist, Peter ‘Peavy’ Wagner s skupino nepretrgoma delujočo od leta 1984 dalje, legendarni figuri nemške metalske scene, sploh še ljubi glasbeno udejstvovati ter vzdrževati kreativni zagon oziroma skupino pri življenju. »Resurrection Day« je namreč reci in piši, 25. studijski album skupine in ‘Peavy’ ne potrebuje prav nobenega dokazovanja več. A ga očitno ženejo dalje strasti in velika srčnost. To pa šteje.
Rage so skupina, ki je prešla mnogo ‘malih smrti’ in reinkarnacij oziroma ponovnih vstajenj. Tudi več er delovanja, ki jih beležijo celo drastične slogovne tranzicije. Slednjo opazko bodo razumeli zlasti tisti, ki ne bodo nikdar pozabili ere, ko je Wagner sodeloval z beloruskim glasbenim čarovnikom Victorjem Smolskim. A to je davno tega sklenjena zgodba, bend pa je po njej vstopil v postopno tranzicijo v kateri se je znova pričel spogledovati s koreninami svojega delovanja in tako v ekstremno kratkem času zadnjih štirih let, nanizal kar tri nove studijske albume. Zadnjega med njimi, to je »Wings Of Rage« (RockLine recenzija), prav v lanskem letu.
No, to je bilo tudi tisto leto, ko je skupino pretresla še ena izmed neskončnih rokad v postavi. Peter ‘Peavy’ Wagner je v lanskem poletju razodel novico, da skupina znova deluje kot kvartet. Tako je vključil v ekipo dva nova kitarista. Prvi je bil Stefan Weber (ex-Axxis), ki je zamenjal Marcosa Rodrigueza, temu pa je nekaj tednov kasneje sledila priključitev še drugega kitarista, to je Jeana Bormanna (Angel Inc, Rage & Ruins). Četrti član ostaja še naprej bobnar Vassilios “Lucky” Maniatopoulos, ki bobna za Rage od leta 2015 dalje.
Skupina je tako postala znova v treh četrtinah postave nemška in je takoj po (re)formaciji posnela in izdala (še sredi lanskega junija) novo verzijo »Black In Mind« klasike The Price Of War, ter jo izdala pod naslovom The Price Of War 2.0. Najdete jo kot dodatno skladbo, in sicer na posebni (količinsko omejeni) verziji novega albuma.
Da. Sledi navezava na slednji odstavek. Bend je namreč skombiniral na novem albumu niz novih glasbenih idej s svežino kreativnih talentov obeh priključenih članov, saj je delavna in kreativna kemija novih Rage absolutno nova zgodba. ‘Peavy’, izkušeni in premeteni lisjak stare garde, je to dejstvo s pridom izkoristil. To se na novem albumu temeljito pozna, saj kar poka in se na slehernem koraku šibi od vse navdahnjenosti in briljantne kombinacije porogljivosti, nasršenosti in stresanja jeze, kot tudi momentov okulta ter pogube, kar se odlično staplja z visoko muzikalno spevnostjo, ki dosega vrhunce v grabežljivih refrenskih napevih. Nekaj kar je Peavy’ vselej iskal v elementarnem izrazoslovju skupine. Tokrat je to recepturo resnično fenomenalno utelesil novi album. Z »Resurrection Day« so Rage torej sklenili svojo pot tranzicije proti eri, ko so delovali kot kvartet, to pa je era klasičnih Rage albumov »Black In Mind« ter »End Of All Days«. Ob dejstvu seveda, da je »Resurrection Day« pošast nove dobe, ki kot omenjeno, briljantno povezuje staro DNA skupine z aktualnim glasbenim in kreativnim genomom novo rojenega kvarteta. Očitno je tistih 75% ‘nemškosti’ nove postave kvarteta, ključnih za doseganje kredibilnosti, ki v vsem vzdrži primerjavo.
»Resurrection Day« steče briljantno. Teatralni uvod, ki mu sledi serija ‘klofut’ in ‘rušilcev’ bliskajoče in strupeno sikajoče power metalske kulture skupine. Občasno zagledane tudi v pridobitve tevtonskega thrash metala (Virginity, The Age Of Reason, Extinction Overkill), čeprav je to zelo dobro prikrito z visoko muzikalnostjo, ki jo razvijajo nove skladbe. Nobena novost ni več, da se je ‘Peavyju’ vokal skozi leta drastično znižal, vendar pa je v vodilnih napevih tudi tokrat odlično harmoniziran z vokalnimi zborovskimi napevi, ki so v linijah po potrebi višji glede na ‘Peavyjev’ aktualni vokalni domet. Album, ki drvi čez drn in strn, se nekoliko ustavi šele tik pred koncem, z edino blago mirnejšo točko Black Room, s čimer pa ne izgublja na teatralni zagrizenosti, zloveščnosti in turobnosti. Produkcija je znova odlična, živa, kljuje in grize z neverjetno eruptivnostjo, bend pa v podobi novo ‘ošiljenega’ kvarteta, kot je že v njegovi tradiciji, ne zanemarja občasnega pajdašenja z neo-klasičnimi figurami, kar izraža z dodajanjem orkestralnih aranžmajev. Prvi tak primer je prav uvod in takoj za njim naslovna skladba albuma. V zvezi s tem pa je treba izpostaviti tudi točko Traveling Through Time, ki je nastala prav ob navdihu klasične kompozicije Schiarazula Marazula, ki jo je ustvaril italijanski renesančni komponist Giorgio Mainerio.
Da. Bere se neverjetno, a tudi petindvajseti album te dolgožive in kot kaže neuničljive legendarne nemške heavy metal zasedbe, je treba v vsem pohvaliti. Je odličen, markanten, v vsem pravi Rage album, ki kot povedano vdihuje in jemlje zalet na krilih novo rojene kemije kvarteta ter se na moč slikovito, premeteno in učinkovito spogleduje s kreativnimi časi izpred skoraj treh dekad. Album kolizije novega in starega, album novih časov skupine in nenazadnje album, ki ljubitelje klasičnih časov skupine Rage, definitivno ne bo pustil na cedilu.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Memento Vitae (Overture) (1:14)
2. Resurrection Day (4:18)
3. Virginity (3:41)
4. A New Land (3:49)
5. Arrogance And Ignorance (5:00)
6. Man In Chains (4:36)
7. The Age Of Reason (4:22)
8. Monetary Gods (3:54)
9. Mind Control (4:14)
10. Traveling Through Time (4:13)
11. Black Room (4:49)
12. Extinction Overkill (5:52)
Zasedba:
Peter ‘Peavy’ Wagner – vokal, bas kitara
Stefan Weber – kitara
Jean Bormann – kitara
Vassilios “Lucky” Maniatopoulos – bobni, spremljevalni vokal
