Založba: Century Media
Datum izida: 01.03.2019
Produkcija: Chris “Zeuss” Harris
Dolžina albuma: 43.44
Zvrst: Heavy Metal / Progressive Metal
Queensryche so se v zadnjih letih kariere, to je v eri brez Geoffa Tatea, kredibilno ubranili z dvema izvrstnima novima studijskima albuma. Prvi je bil v letu 2013 izdani album »Queensryche«, leta 2015 pa se mu je pridružil njegov naslednik »Human Condition«. Na obeh so se znova spogledali s koreninami in zvočno ter slogovno obudili čase svoje kreativne energije osemdesetih. To je obdobja, ko so izdali albume, ki so jih za vselej zacementirali v svetu metala, kot eno najbolj prepoznavnih skupin, ki je s svojim prihodom na prizorišče delovala vizionarsko, do mere tudi pionirsko ter inovatorsko. Vse te nostalgične radosti, pa ne bi bilo, v kolikor se jim ne bi priključil izjemni vokalist Todd La Torre.
»The Verdict« je drugačen album. Je temačnejši od obeh predhodnikov in ne več nujno »back to the roots« in »old school« Queensrycheovski, kot sta retro-zvočila njegova predhodnika. Zanimivo je, da je »The Verdict« na trenutke precej zminimaliziran v formi komponiranja, v vodilnih kitarskih frazah zveni celo niže in »hreščavo našobljeno«, kar pomeni, da je nekje globoko pod frazami zapakiran»grungerski« akcent (Bent, Propaganda Fashion, sklepna Portrait), s katerim so Queensryche z domicilom v Seattlu, sicer hočeš ali nočeš, krvno pobrateni. Nekaj kar smo pri Queensryche že okušali in izkušali in nekaj kar sodi v obdobje njihovih devetdesetih let. To je lahko za ljubitelje skupine znova dvorezen meč. Albumu ne smemo delati krivice, ker je dober. Nastavke ima izredne. Idejne nastavke. Zato bi bil lahko še boljši. K zadevam pristopajo občasno Queensryche celo bolj enostavno, kot bi si upali pričakovati. Je pa nekaj. Vsi komadi sledijo visoki stopnji muzikaličnosti. Tudi v tistih delih, kjer dominirajo spuščene strune in fraze »prosto niže donijo« ali »hreščijo« in ko izdatneje evocirajo mračnost, spravijo Queensryche v refrenu učinkovit razpoloženjski obrat z močnim elementom muzikalične spevnosti, kar je prisotno pri skladbah Bent ali pred njo Dark Reverie.
Skladba Launder the Consequence prinaša nekaj več komponističnega eksperimenta. Kot bi prenesel nekaj »Rage For Order« (1986) sentimenta, se pravi energije »veselih« osemdesetih ter jih v letu 2019 produkcijsko povsem predrugačil. Poseben atmosferični prelom sledi v podaljšanem instrumentalnem delu,kjer dodaja kulisa klaviatur skladbi posebno atmosferično vzmetnico in kjer v njen mračni karakter posije svetlobna tančica. Izredno zanimiv je v tem oziru pred omenjeno skladbo tudi Inner Unrest. Gre za dva momenta, ki dajeta albumu kot celoti, poseben karakter. Najbolj všečno in starošolsko pa zvenita Man the Machine in zlasti za njo Light-Years z neverjetno pečatnim in pompoznim refrenom, ki bo v tem oziru postala albumski favorit Queensryche fanov.
To je popolnoma Queensryche plata od glave do pete, kot jo spravijo od sebe le Queensryche. Četudi nemalo preseneti ta odklon od zvoka predhodnih dveh albumov , lahko spravijo tak album, kot je »The Verdict«, skupaj le Queensryche. Če ne prej, opozorijo na to (manj natančnega poslušalca) specifične tercetne harmonije, s katerimi je »ožigosan« album in ki zvenijo starošolsko in tipsko Queensrycheovsko. Odpeljejo te takoj v ero 1982-1990.
La Torre je »žival«, vokalna »pošast«. Nekajkrat osupne z vokalno višino. Ker prenaša tudi v ekstremno višino vso moč, ki jo razvija v srednjih legah. Pripada stari šoli Ronnie james Dia in prav neverjetno je kako s sveto preproščino evocira »Tate-ske« preko celega albuma. Vendar nikakor ni Tate-ov klon, zna pa občasno prijetno »dražiti«, saj s takšnim vokalnim karakterjem prepričljivo obuja nostalgijo zlatih časov skupine. Sicer pa postaja La Torre bolj »svoj«, kot na prejšnjih dveh Queensryche albumih.
Na albumu ni Scotta Rockenfielda in bobne je prispeval kar vokalist Todd La Torre. To je občutno. In tukaj album izgublja na dodatnem artističnem potencialu, ki bi ga lahko skladbe razvijale ter dosegale. Prehodi so skopi in zelo minimalistični, če sploh. Bobnanje je zelo enodimenzionalno in ne prinaša posebnega razgibanja ter dinamike, kaj šele duhovitosti in značilnega zvoka, ki je edinstven za slog bobnanja sicer izjemnega Rockenfielda. Scotta gre pogrešati na albumu. Kakorkoli bodo Wilton in tovarišija zagovarjali vizijo novega albuma, so na njem komponistični nastavki, ki odražajo potencial po še boljši realizaciji oziroma finalizaciji. Queensryche so se zadovoljili torej z La Torrejevim iztržkom na bobnih, čeprav bi lahko pomagal, kot posebni gost na albumu vsaj Casey Grillo (Kamelot), ki na aktualnih turnejah skupine sicer nadomešča Rockenfielda, kar bomo doživeli tudi dne 28.07.2019 v ljubljanskem CUK Kino Šiška. Rockenfield se je povsem posvetil družini in niti ni jasno povedal, ali se misli v skupino kdaj vrniti, ali ne. Njegov status je pri Queensryche torej začasno zamrznjen.
»The Verdict« je dober album. Nosi vse prepoznavne zaščitne znamke skupine. Komadi so jedrnati, kompaktni in brez eksperimentalnih pustolovščin v postmilenjski »Geoff Tate« eri, ki so jezile in razdvajale bazo ljubiteljev skupine. Je pa kar precej substance, ki poseduje potencial, da bi lahko v izpovednem smislu iz nje Queensryche iztržili lahko znatno več, kot so. Album nosi sicer drugačen karakter, kar je dobro, ki pa lahko povzroči znova to, da bodo nekateri feni nad njim vihali nosove. Prav zavoljo poudarjene atmosferične temačnosti in hitro zadovoljivega komponističnega izplena, sili v zaznavanje ob poslušanju albuma na površje blagi, blagi akcent albumov »Promised Land« (v tem oziru nemalo preseneti uvodna Blood of the Levant, ki hitro napove, da je novi album druga štorija, od sicer pričakovane), »Q2K« in če »dražim« dalje, v tančici celo »Here In The Now Frontier«, ki je, kot demon preteklosti, do tega dne lepo vrsto let miroval v podtalju vse zgodbe o Queensryche.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 7.5 / 10
Seznam skladb:
Blood of the Levant (3:27)
2. Man The Machine (3:50)
3. Light-years (4:09)
4. Inside Out (4:31)
5. Propaganda Fashion (3:36)
6. Dark Reverie (4:23)
7. Bent (5:59)
8. Inner Unrest (3:50)
9. Launder the Conscience (5:15)
10. Portrait (5:16)
Zasedba:
Todd La Torre – vokal, bobni
Michael Wilton – kitara
Parker Lundgren – kitara
Eddie Jackson – bas kitara
