Založba: EMI Records
Datum izida: 03.05.1988
Produkcija: Peter Collins
Dolžina albuma: 59.16 min
Zvrst: Art Metal
Osnova albuma “Operation:Mindcrime” je koncept. Prvovrstna srhljivka oziroma konceptualni triler, na poti osebnega armagedona. Pripoveduje o “džankiju”, ki se pridruži podtalni organizaciji, kjer pod hipnozo in visokimi odmerki heroina sprejema in izvršuje naročila za uboje skorumpiranih ljudi na vodilnih položajih družbe. Podrobneje je opisan ta koncept na dnu recenzije, saj si album “Operation:Mindcrime” to, v vsej svoji imenitnosti ter veličini, nedvomno zasluži.
Več kot očitno je bilo, da je album “Rage for Order” (1986), kljub mešanim ocenam s strani glasbenih kritikov, med katerimi mnogim ni bilo všeč, da so se Queensryche z njim slogovno odločno oddaljili od prvin klasičnega heavy metala, skupini silno všečen. Na njegovi podobi so fantje gradili naprej. Za novi album so izbrali srhljivi koncept, ki je refleksija umov njih samih. Glasbeni material je v celoti podrejen konceptu!
Možje so pristopili na vso moč podjetno in pilili podobo koncepta, ki je skozi uglasbitev tako uspešno oživljen, da bi brez težav lahko posneli po tem konceptu kar cel film. Album preveva vseskozi brezizhoden ledeno – logičen piš. Kot se za grozljivko spodobi. Bitje sodne ure, v pričakovanju groze, nasilja, naklepanja zlih dejanj, prisoten je občutek nenehnega bega pred resnico. Vse to dobesedno potegne poslušalca tako globoko v svoj objem, da lahko na tej točki sam prične gledati skozi obolele možgane centralne figure koncepta Nikkija. Norija! Po tej atmosferi je “Operation: Mindcrime” nevarno blizu albumu Pink Floyd “The Wall”. Daljši, “polni” pravi rockerji glav in repov, so prekinjeni z vmesnimi krajšimi točkami. Vse skupaj je prežeto na mojstrski način z dodajanjem posebnih efektov. Vseskozi se v ozadju lahko slišijo poročila s TV-ja in radia, tu so loputanja vrat, streli, skandiranje množic, odpiranje elektronskih oken avta, razbijanje okenskih stekel, deževanje, ledeno hladni dialogi glavnih igralcev,…
Queensryche uspejo, na albumu izpostavljenega atributa nepredvidljivosti in izvrstne dinamike, v trenutku ustvariti dramatično atmosfero skozi notranji dialog Nikkija s samim seboj (I Remember Now…), ki se naenkrat prelevi v turobno a vzvišeno koračnico Anarchy X. Smo pri prvem pravem rockerju glave in repa Revolution Calling. Himnični refren posrka poslušalca z lahkoto. Dobrodošli v nedrjih popolne manipulacije! Od tu naprej je album navit in teče v prvi polovici lahkotno gladko z “metalskim” vrhuncem v skladbi The Mission! Za njim je nastavljen najmočnejši art rockovski trenutek plošče! Skoraj 11 minutni ep Suite Sister Mary. Najtemačnejši trenutek plošče, kjer mnogotera čustva ter razpoloženjska stanja, ki jih oživlja Tate s svojim petjem, kar vrejo. Posebno draž in nadgradnjo, ne le te skladbe, pač pa koncepta in albuma kot celote, pa prinaša vokal Pamele Moore, ki oživi Sestro Mary. Toliko hrepenenja v duetu med Tateom in Mooreovo, nakopičeno na enem samem mestu zlepa ne najdeš. Srhljivost je še dodatno poudarjena s pevskim zborom, ki se pojavlja domala skozi celotno skladbo. Suite Sister Mary je tudi najmočnejši trenutek plošče, po meri nepredvidljivosti, ki odlično nadgrajuje občutek drame! Skladba premore tudi vrhunsko stopnjevanja te srhljive atmosfere skozi minutažo, z vrhuncem prav ob koncu. Zaledenelo kri v žilah odtaja v trenutku najtrši rocker plošče The Needle Lies, z AOR-ovsko uporabo vokalnih harmonij refrena, ki ležijo v odličnem nasprotnem kontrastu glede na agresivno držo riffa in raztogoten juriš bobnov. Za shizoidnim Electric Requiem, se turobni del albuma z vrhuncem v Suite Sister Mary in The Needle Lies nenadoma sprosti skozi glam metal beat rockerja odprtega riffa v predrefrenu Breaking The Silence in v nadaljevanju preko podobnega pristopa v I Don’t Believe In Love. Ti dve predstavljata poleg zaključne Eyes Of A Stranger v samih refrenih vrhunski AOR material z neverjetno eksekucijo melodičnosti, ki ji je prilepljen prvovrstni intenzivni dotik melanholije in drame. To so trenutki največje melodične perfekcije albuma. Zaključna Eyes Of A Stranger, uvodoma prikliče atmosfero znamenitega “The Wall” abuma Pink Floyd in je nekakšen adekvat Comfortably Numb omenjenega albuma Pink Floyd. Tudi po artistični plati. Skladba je perfekcija, ki izstopa ne le na plošči, pač pa tudi v celokupnem opusu Queensryche. Izredni motivski preklopi, intenziteta narašča z vrhuncem v refrenu, riff je markanten in od njega postaneš lahko odvisen tudi sam. Sedaj se že nemarno ponavljam, da brezhibni Tate izstopa tudi v tej skladbi. Magija je popolna.
Queensryche so poleg vsega tega pripravili tudi album brezhibne produkcije. Album po tej plati diha s polnimi pljuči in album tudi po tej plati ne more biti boljši, kot je. Če bi ga hotel izboljšati, bi ga le poslabšal. Bobni so topovsko rušilni, prehodi globoko donečih odmevov, ki na trenutke spomnijo na prijeme Neila Pearta (Rush). Vsi instrumenti so med seboj jasno ločeni in magnificirano družno gradijo veličasten in enkraten zvok, ki ga ima le “Operation: Mindcrime”, album izvenserijskega dotika. Izdelano duhoviti riffi, v ozadju orkestralni aranžmaji, ki držijo visoko dramatično vzdušje, še ena brezhibna demonstracija Tateovega vokala preko albuma, kateri še enkrat dokazuje, da gre za enega največjih pevcev rocka! Voluminozno paranje debele bas linije. Album izredne dinamike z ujeto magijo delavne kemije fantov, ki so družno dihali za isto stvar v studiu!
Da. To je tisti album, ki odgovori zakaj so (le) skupine in so velike skupine. Velike skupine posedujejo v karieri velik album, album, ki je navadno pomemben v zgodovini rocka, je neke vrste prekurzor, znanilec novega, dejavnik, ki spremeni potek evolucije v rock glasbi. Navadno tak album ne pride takoj na začetku, pač ap skozi zorenje skupine. To je tudi “Operation: Mindcrime” in Queensryche z njim velika skupina. Je monument rock glasbe in eden najpomembnejših glasbenih dokumentov, ki so se zgodili na planetu. Ne glede na to, da ta album nima veze z besedo progresivni metal, je nakazal smernice razvoja heavy metala v prihodnje. “Operation: Mindcrime” je progresiven v golem pomenu te besede. Sploh po konceptu, po poeziji in po unikatni in edinstveni prepoznavnosti, ki so jo uspeli razviti na tej točki svoj evolucije Queensryche. Tako ga lahko znova označim kot art rock album. Drugega si niti ne upam reči. Queensryche zvok in rock, ki ga najdeš le na njem! Neponovljivi čar visoke umetnosti ter inteligence!
“Operation: Mindcrime” je dokazal, da lahko tudi trši rock poseduje “intelekt”. Torej “metal z intelektom”. Zakaj metal? “The Warning” je metal album in metalci so po njem Queensryche vzeli za najbolj svoje! Tudi v nadaljevanju so Queensryche, kot za šalo vnovčevali svoje božanske riffe, ki so ljubitelje težkih zvokov vselej v trenutku prepričali. No in po “Operation: Mindcrime” se je tako v prihodnosti artistično zgledovala kopica skupin, med njimi denimo tudi Dream Theater ali Shadow Gallery. Gre za primer idealne kombinacije koncepta in glasbe. Da oživiš koncept skozi glasbo se mu moraš znati podrediti. To velja tudi za potrebo po večplastnem prilagajanju. In glasba na “Operation: Mindcrime” spremlja v celoti na bravurozen način izbrani koncept. “Operation: Mindcrime”zapusti poslušalca pod močnim vtisom resničnosti in občutja te lahko držijo po poslušanju še nekaj ur. Je namreč brezčasna umetnina v najlepšem možnem manifestu in album, ki sodi v sleherni šolsko izobraževalni program ter med obvezno osnovno imetje slehernega gospodinjstva.
ZGODBA ALBUMA “OPERATION: MINDCRIME”:
Glavna figura koncepta je Nikki. Zgodba se začne v bolnišnici. Poba leži v domala katatoničnem stanju, nepremično na postelji, njegov spomin ne funkcionra normalno, skozi polje spomina od časa do časa zavetrijo črepinje razbitin doživetij iz njegove preteklosti. Potem, ko ga obišče zdravniška sestra in ga za lahko noč obdari še z enim konktretnim odmerkom pomirjeval, doživi Nikki nenadoma “flashback” v katerem se smiselno sestavi slika zaporedij dogodkov, dejanj ki jih je storil in ki ga vodijo v preteklost (I Remember Now, Anarchy X)… V tej “presvetlitvi” se vrne v čase, ko je bil heroinski odvisnik in se je kot upornik družbe, pridružil tajni organizaciji, predani revoluciji (Revolution Calling). Vodja te klike je religiozni in politični demagog Dr. X, ki manipulaira z Nikkijem preko kombinacije odmerkov heroina ter hipnoze ter ga izkorišča za namene ubijanja. Kadarkoli uporabi Dr. X besedo “mindcrime”, se Nikki v trenutku prelevi v ubogljivo marioneto, ki slepo uboga in izvršuje doktorjeve ukaze. Tako Nikki sprejme sleherno naročilo za uboj (Operation: Mindcrime, Speak), za uboj katergakoli človeka, ki se znajde nasproti zlikovca Dr. X-a. Zgodi se, da Nikki, preko enega izmed Dr. X-ovih zaveznikov in prav tako članov te tajne organizacije, skorumpiranega duhovnika Očeta Wiliama, spozna sestro Mary, ki je iz lahke punce, katera je nekoč prodajala telo na ulici, postala nuna. Ta Nikkiju nudi usluge. V konceptu ni povsem jasno ali so te usluge seksualne narave, ali gre zgolj za platonsko čustvovanje (Spreading The Disease). No in skozi rastoče prijateljstvo s Sestro Mary, se Nikki prične spraševati o naravi svojega početja (The Mission). Dr. X, ki je vseskozi skrbno na perži, seveda opazi tudi ta pomemben detajl, v katerem uvidi v Sestri Mary neposredno grožnjo! Zato naroči Nikkiju, da pospravi Sestro Mary ter z njo vred še duhovnika. Oče William dobi zrno med oči, a ko se Nikki znajde pred Sestro Mary, da izvrši isto dejanje, popusti in ne izpolni naročila Dr. X-a (Suite Sister Mary). S sestro Mary se odločita zapustiti tajno organizacijo. Dr. X opozori Nikkija, da je odvisnik in da lahko le Dr. X zagotovi Nikkiju dnevne odmerke, za njegovo normalno funkcioniranje (The Needle Lies). Nikki se po konfliktu z doktorjem, vrne k Mary in jo najde ubito (Electric Requiem). Tega spoznanja preprosto ne more prenesti, prav tako se prične spraševati, če jo je nemara ubil prav on v hipnotičnem stanju, ko se tega ni zavdel. Ta šok ga privede v stanje norosti (Breaking The Silence, I Don’t Believe In Love). Tako prispe na mesto zločina tudi roka pravice, aretira Nikija zaradi suma umora Mary ter posledično vseh umorov, ki jih je izvršil za Dr. X-a (Waiting For 22) . Ker se Nikki mentalno nahaja domala v stanju katatonije, ga spravijo v bolnišnico, kjer se prične spominjati (My Empty Room, Eyes Of A Stranger). Krog je sklenjen.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 10 / 10
Seznam skladb:
1. I Remember Now (1:17)
2. Anarchy-X (1:27)
3. Revolution Calling (4:42)
4. Operation: Mindcrime (4:43)
5. Speak (3:42)
6. Spreading The Disease (4:07)
7. The Mission (5:46)
8. Suite Sister Mary (10:41)
9. The Needle Lies (3:08)
10. Electric Requiem (1:22)
11. Breaking The Silence (4:34)
12. I Don’t Believe In Love (4:23)
13. Waiting For 22 (1:05)
14. My Empty Room (1:28)
15. Eyes Of A Stranger (6:39)
BONUS SKLADBE PONOVNE IZDAJE (2003):
16. The Mission* (6:11)
17. My Empty Room* (2:43)
(*)- koncertni verziji
Zasedba:
Geoff Tate – vokal
Chris DeGarmo – kitara, spremljevalni vokal
Michael Wilton – kitara, spremljevalni vokal
Eddie Jackson – bas kitara, spremljevalni vokal
Scott Rockenfield – bobni, tolkala, klaviature
VLOGE:
Pamela Moore – Sister Mary
Anthony Valentine – Dr. X
Debbie Wheeler – Nurse
Mike Snyder – Anchorman
Scott Mateer – Preacher
The Moronic Monks of Morin Heights – zbor
