Založba: AFM Records
Datum izida: 13. 11. 2020
Produkcija: Jacob Hansen
Dolžina albuma: 61.47 min
Zvrst: Progressive Metal/Power Metal
Ocena: 9.0/10
Pyramaze so bili vedno zanimiva skupina, kar se recenziranja albumov tiče. No roko na srce pisec teh vrstic do tega dne niti enega Pyramaze albuma še ni recenziral albumov, zato je bilo treba sprva obnoviti zgodovino minulih dejanj skupine. Gre za skupino, ki je na sceni že skoraj 20 let, hecno pa je da velja, sploh v zadnjih desetih letih, za vse prej, kot predvidljivo. Ne glede na to, da igra starošolski progresivni metal skandinavske recepture, ki je konkretno obtežen s prvinami power metala. V tej glasbi se zlahka najdejo ljubitelji zasedb Evergrey, Beyond Twilight, celo Circus Maximus ali Pagan’s Mind, na drugi strani pa tudi ljubitelji Kamelot ali bolj nažigaških falotov tipa Dream Evil.
V začetku novega milenija so se stvari zelo dobro razvijale za skupino. Z Lanceom Kingom na vokaluin dvema zelo dobrima albuma so bili Pyramaze na pragu, da se uvrstijo med peščico najbolj vročih skupin žanra. A je Lance zapustil skupino. Sledil je album »Immortal« (2008). Z nekdanjim Iced Earth pevcem Mattom Barlowom. Solidna zadeva, a se bend ni z njim premaknil bistveno naprej. Delovalo je da so se Pyramez nenadoma izpeli in daje vsega konec. Sledila je sedem letna praznina, leta 2015 pa se je bend obnovil z vrhunskim pevcem Terje Harøyjem in renomiranim producentom Jacobom Hansenom, ki je prevzel vlogo enega izmed kitaristov v skupni, prav tako pa igra možakar vlogo studijskega basista. Hansen se je izkazal tudi za zelo koristnega komponista, kar ob dejstvu, da gre za enega najbolj cenjenih producentov ni nobeno presenečenje. Bend se je dvignil iz pepela kot ptič feniks in spravil od sebe vrhunski album »IV: Disciples of the Sun« (2015), ki ga je dve leti kasneje nasledil silno ambiciozni izdelek, oziroma konceptualni album »Contingent« (2017).
Pyramaze so torej zadnjih pet let skupina, ki je našla resnično nov zagon in nov kreativni smisel. Novi album, to je »Epitaph«, pa je znova samosvoja zgodba. Gre za tretji album skupine v stabilni in nespremenjeni postavi. Konsolidirani Pyramaze so tako po ambiciozno zastavljenem predhdniku Contingetn, ki se je v širokopotezno zastavljenem konceptu kanček izgubljal, znova spogledali s karizmo albuma »IV: Disciples of the Sun«. Z »Epitaph« ga kakovostno in artistično niso le ujeli, pač pa ga zrelostno celo nadgradili. Orjaških, to je skoraj 62 minut glasbe, je do vrha napolnjenih z neverjetno bombastičnim formatom razvoja skladb. Gre za grabežljiv visoko atmosferičen izdelek izrazitega drama teatra na vsakem koraku, ki ne skopari s silovitim bljuvanjem kitarskih fraz in našobljeno produkcijo, ki razvija v razkošni in neverjetno bogato založeni zvočni krajini tudi izrazito mračen dotik atmosfere. Temačna »vedrine« spomni na čase zasedbe Beyond Twilight, kar pa niti ne preseneča saj je Hansen svoje čase sodeloval tudi Beyond Twilight.
Leto 2020 je resnično nekaj posebnega zaradi trenutne situacije, ko ni koncertov. Bendi so se res lahko v celoti popolnoma prepustili ustvarjanju materiala, ki ga pilijo poljubno dolgo. Časa je bil torej na pretek. Glede na vibracije, ki nas spremljajo celo leto, se vse to posredno prevaja tudi v glasbo. Melanholija je neverjetna. Tudi na tem albumu, čeravno ga po drugi strani razganja od bombastike in pompa. Kvintet je z »Epitaph« spravil od sebe gotovo najbolj zrel in artistično najbolj močan izdelek svoje kariere. Zato ta album ni ravno epitaf skupine, prej nov začetek. Gre za briljantno uravnovešen album, ki vseskozi kupčuje v pravovernih odmerkih z utranalezljivo retoriko – dosega vrhunce v neverjetno zapomnljivih refrenskih napevih-, ter tehnično kompleksnostjo. Kitari razvijata izrazit masivni zid fraziranja, ki pa mu daje prepotrebno širino in globino izvrstni klaviaturist Jonah Weingarten. Slednji je prisoten vsepovsod na albumu. Njegovi aranžmaji delujejo večkrat tudi izrazito orkestralno. Skladb je enajst (brez intra). Refrenski napevi so vrhunsko izbrušeni in vložek vokalista Terje Harøy, si zasluži vse možne superlative. Njegov vokal je nemara celo osrednji magnet tega izdelka. Slikovit, razvejan, pečaten v sleherni legi. Eksploziven in kar se, da karizmatičen. V slehernem trenutku tega albuma na pravem mestu. Zanimivo je, da vsi trije gostujoči vokalisti, to je Unleash the Archers pevka Brittney Slayes v skladbi Transcedence ter oba nekdanja Pyramaze pevca Matt Barlow in Lance King, ki se priključita Terje Harøyu v sklepni The Time Traveller, ne prinašajo nikakršne dodane vrednosti. Terje Harøy povsem zadošča. Preseneti celo občutek, da bi bili skladbi boljši, če bi prevzel vse vodilne vokale le Terje Harøy. The Time Traveller je skladba, ki je dolga kar dvanajst minut, čeprav pove skupina v njej vse v dobrih petih, največ šestih minutah. Vseeno. Je ambiciozneje grajena, kot preostale skladbe albuma. V smislu, da je struktura bolj razrahljana, v primerjavi s kompaktnostjo ostalih kompozicij albuma. Aranžirana je za tri različne vokaliste in zato se je bilo treba po tej plati z njo malo bolj podrobno ubadati. Čeprav bi lahko bila za polovico krajša, vrednosti temu izdelku nikakor ne zmanjšuje. Samo ena dlaka v jajcu konec koncev niti ni tako tragična reč, ker je preostanek glasbene substance izjemen.
»Epitaph« je album, ki nagrajuje z vsako nadaljnjo rotacijo. Je izrazito muzikalen, bombastičen, poln briljantnih vokalnih akrobacij, pretkano zabeljenega aranžiranja, kar velja tudi za razgibavanje v mid-eight pasažah. Kitare in klaviature poskrbijo tudi za slikovite solistične duele, polne prasketajočega navzkrižnega ognja. Ritem sekcija vnaša progresivnometalski format, ki je z Epitaph torej dosegel nov zrelostno razvojni moment. Ljubitelji skupine bodo navdušeni. Nasploh. Vsakdo, ki išče pretkano zmes muzikalnosti in kompleksnosti. Kreativno navdahnjeno z zapuščino progmetala devetdesetih po skandinavski recepturi in evropskega power metala. »Epitaph« je torej odličen album, ki se ga zlepa ne naveličaš.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Epitaph
2. A Stroke Of Magic
3. Steal My Crown
4. Knights In Shining Armour
5. Bird Of Prey
6. Your Last Call
7. Particle
8. Indestructible
9. Transcendence (feat. Brittney Slayes)
10. Final Hour
11. World Foregone
12. The Time Traveller (feat. Matt Barlow & Lance King)
Zasedba:
Terje Harøy — vokal
Jonah Weingarten — klaviature, orkestracije
Toke Skjonnemand — vodilne kitare
Jacob Hansen — kitara, bas kitara, spremljevalni vokal
Morten Gade Sorensen — bobni
