Psychotic Waltz: The God-Shaped Void
Založba: InsideOut Music
Datum izida: 14.02.2020
Produkcija: Ulrich Wild
Dolžina albuma: 58.51 min
Žanr: Progressive Metal
Ocena: 9.5 / 10
Se je kdo med vami povsem nenadejano znašel, dne 10.03.2011, v ljubljanski Cvetličarni, to je v času, ko je to prizorišče, med drugim gostilo še metalske dogodke? Tega dne so namreč v paketu nastopili Nevermore in Symphony X s co-headlinersko minutažo (in žal obupnim zvokom), pred njimi pa skupina, po stažu znatno starejša od obeh gornjih, s koreninami delovanja globoko v osemdesetih. Vsega leto dni pred prihodom te skupine v Ljubljano (tistega večera niti Rok ni skrival navdušenja nad pevčevo opravo – recenzija koncerta TUKAJ), so Psychotic Waltz namreč obudili svoje aktivnosti. Bend je namreč svoj zadnji in do takrat skupno peti album “Bleeding” izdal leta 1996. No kar deset nadaljnjih let pa je preteklo, da smo dočakali tudi šestega, to je “The God-Shaped Void”. To je torej debelih 24. let in če smo preciznejši, delujejo Psychotic Waltz danes v originalni postavi, ki je v taisti postavi izdala zadnji album, to je “Mosquito”, pred 26. leti.
In ko prisluhneš materialu na albumu “The God-Shaped Void”, ki še zdaleč ni lahka kost za glodanje, je občutek neverjeten. Neverjeten v smislu, kako čvrsto in koherentno delujejo Psychotic Waltz tudi danes. Gotovo je nekaj. Koncertirali so kar veliko zadnja leta skupaj, skrivalnic pa med fanti, tako ali tako ni. Poznajo se zelo dobro. Glavni kreativni nukleus v skupini, ki prinaša temeljne komponstične ideje iz katerih nastanejo potem temačne, tudi zlovoljne in melanholične progresivno metalske skladbe, je ohranjen in še vedno funkcionira s polnim navdihom. Na moč ugodno je namreč spoznanje, da je “The God-Shaped Void” album, za katerega bi dal roko v ogenj, da je nastal največ tri leta za predhodnikom. Po slogu pisanja točk, kot tudi dejstvu, da se Devonu Gravesu, prav v ničemer vokal ni “postaral”, ali postal iztrošen, utrujen, skrhan.Vokalist naravnost briljira z variabilnostjo in domiselnostjo oblikovanja vokalnih linij, izkazuje pravi mladostniški žar, veliko strastnost in ne skopari z emocijami. Prisluhnite samo koliko pristopov ubere v enem kreativnih vrhuncev novega albuma, to je skladbi The Fallen.
Glasbe je skoraj uro na albumu, a verjemite, niti ena sekunda, je ni preveč. Kompozicije so izjemno močne, kompaktne, dovršene v smislu kompatibilnosti motivov in prehodnih navez med kiticami in prehodi. Mid-eight pasaže so poglavje zase in skupina mojstrsko spreobrne dano vzdušje povsem na glavo, skozi visoko kreativno spretnost ubranih modulacij ritmov in rifov, iz česar se vselej spretno izvije in pripelje skladbo nazaj, v siju visoko teatralne dinamike, na vodilni motiv (npr. Sisters of Dawn ali posebej zlobnikava While The Spiders Spin). Idejne svežine in kreativnega naboja je na “The God-Shaped Void” v izobilju.
Skupina vpenja tudi kup akustičnih motivov, s katerimi zmagovito kontrastira razpoloženja na albumu. Te se dotikajo tudi keltskih viž (Demystified (z vpetim motivom flavte), sklepna In the Silence). Razpoloženja so mračna, melanholična, depresivna in se pnejo na nedrjih obče diziluzioniranosti. Brez ščepca cukra. Obsukuren album, bend pa obvladuje do potankosti veščino gradacije vzdušij. Album zgrabi poslušalca, ga posrka v svojevrstno atmosfero in ga ne spusti iz svojih krempljev, vse do zaključnega tona.
Psychotic Waltz so progresivni metalci s svojim definiranim in unikatnim izrazom. Težko jim je najti vzporednice in ta naloga deluje vselej zelo mačehovsko do skupine. Nepravično. A če je treba, si prikličite v spomin stare Fates Warning in dodajte poleg nekaj depresivne retorike kakšnih Nevermore (npr. refren skladbe Stranded), a rezultat je povsem samorasel in mu ni para. Vse pove uvodoma Devils And Angels, izjemna avantura v svojevrsten svet glasbe Psychotic Waltz, ki hipoma ujame priključek z albumom “Bleeding”.
Prednost Psychotic Waltz je v tem, da so to progmetalci v “pravem pomenu te besede”. Vse je dozirano v pravih odmerkih. Ne težijo, ne napenjajo mišic v egotriperskih željah po razkazovanju ultra-utrgancij neslutene tehnične bravuroznosti, pač pa pridno gradijo na kombinaciji pečatnih fraz in atmosferičnih misterijev. Dejansko, kot namiguje ime samo, delujejo psihotično, na momente res blago cerebralno psihadelično. A to je le dodatna začimba k temu res fenomenalnemu izdelku. Da bend izhaja iz stare šole ameriškega speed metala,potrdi naravnost fantastična kratka, a čvrsta metalska zaušnica imenovana Back To Black. Da je metal danes res že “star prdec”, namigne All The Bad Men, ko klasičen ameriški rif stare šole, ki se v kitici prav nesramno Black Sabbathovsko plazi. Tudi eden od insertov skladbe Pull The Strings opozori na to da so Psychotic Waltz kot najstniki rasli gor ob zvoku znamenite birminghamske četverice,ki je pred 50. leti zakrivila izvirni greh.
Kot povedano. Briljanten izdelek. Kot da med njim in studijskim predhodnikom ni minilo 24. let, pač pa največ tri leta. Album od glave do pete poln idejne svežine in velike komponistične razgibanosti, vratolomnih preskokov med vzdušji, izrazitim mračnjaškim drama teatrom končne pogube in okultne zloveščnosti. V pravem odmerku progresivno izzivalno, da v tem elementu album vseskozi dostavlja občutek visoke napetosti in sladke šok terapije v smislu razvoja dogodkov znotraj sicer kompleksno zasnovanih kompozicij (hkrati pa ne teži). Album, ki ga bodo ljubitelji skupine in ljubitelji nescukranega downtoearth pristopa, urezanega po stari ameriški šoli metala, zgrabili z obema rokama. Favorit za cvetober najboljših metalskih albumov letošnjega leta. Dobrodošli doma fantje. Upajmo, da “The God-Shaped Void”, ni vaše zadnje dejanje.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Devils and Angels (6:30)
2. Stranded (4:49)
3. Back to Black (3:53)
4. All the Bad Men (3:59)
5. The Fallen (5:49)
6. While the Spiders Spin (5:49)
7. Pull the String (4:54)
8. Demystified (5:13)
9. Season of the Swarm (5:58)
10. Sisters of the Dawn (6:41)
11. In the Silence (5:16)
Zasedba:
Devon Graves – vokal, flavta
Dan Rock – kitara, klaviature
Brian McAlpin – kitara
Ward Evans – bas kitara
Norman Leggio – bobni