Gong
nedelja, 1. 12. 2024
Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Legendarni psihedelični progrockerji Gong so prvič v svoji karieri obiskali slovensko prestonico v katero progrockovske skupine pridejo tako pogosto kot zapade dež v puščavi Gobi. Njihov koncertni nastop v Kinu Šiška je spadal v sklop ‘Unending Ascending’ turneje, poimenovane po njihovem aktualnem studijskem albumu.
Pred začetkom koncertnega nastopa je marsikoga izmed obiskovalcev prešinilo dejstvo, da so Gong, ki dandanes ne vsebujejo niti enega originalnega člana, v različnih inkarnacijah in z občasnimi premori, na sceni že več kot 55 let, s čimer se lahko pohvali zelo malo njihovih vrstnikov. Eno najbolj trdoživih progrockovskih skupin sta davnega leta 1967 ustanovila pokojni avstralski kitarist/pevec Daevid Allen in njegova prav tako že pokojna žena Gilli Smyth. Kultna mednarodna skupina s francoskimi koreninami, ki jo številni glasbeni kritiki štejejo tudi med spacerockerje in jo uvrščajo med t.i. canterburysko sceno, je v prvi polovici sedemdesetih med ljubitelji prog rocka postala razvpita zaradi konceptualne trilogije albumov z naslovom “Radio Gnome Invisible”. Alllen je na omenjeni trilogiji, ki med številnimi ‘progoljubci’ še dandanes uživa status mojstrovine, predstavil povsem lastno, izrazito psihedelično in ekscentrično mitologijo v podobi letečih čajnikov, zadetih škrateljcev in oktavnih doktorjev s planeta Gong , ki je več kot očitno nastala pod vplivom različnih opojnih substanc. Temu ustrezno ni nobenega presenetilo, da je pred začetkom koncertnega nastopa med publiko zagledal zares zanimivo kombinacijo obiskovalcev, sestavljeno pretežno iz osivelih glasbenih doktorjev in hipurskih ‘zeliščarskih’ posebnežev.
Po razpadu klasične verzije Gong sredi sedemdesetih je sčasoma nastalo več ‘podružnic’ (Pierre Moerlen’s Gong, New York Gong, Mother Gong, Planet Gong Paragong, Gongmaison, Gongzilla) te legendarne skupine, ki so vse spadale znotraj velike Gong družine. Od nekdanjih Gong članov si posebno omembo zasluži predvsem kitarski virtuoz Steve Hillage, ki se ponaša z zanimivo samostojno kariero.
Na začetku devetdesetih je Allen počasi uspel obnoviti klasično verzijo Gong, ki jo je vodil skoraj vse do svoje smrti leta 2015. Tik pred smrtjo je dal ‘blagoslov’ novi, pomlajeni verziji Gong, ki je z njim sodelovala na ‘poslovilnem’ albumu “I See You” (2014), da lahko nadaljuje z delovanjem. Novi Gong, ki namesto Allena vsebujejo angleško-iranskega kitarista/pevca Kavusa Torabija, brazilskega kitarista Fabia Golfettija, basista Davea Sturta, saksofonista Iana Easta in bobnarja Cheba Nettlesa, so do zdaj (brez Allena) posneli že tri studijske albume in en koncertni album. Novi Gong svoj seznam koncertnih izvedb večinoma črpajo iz aktualnih treh studijskih dosežkov, kar je do neke mere razumljivo. Kljub nadaljevanju prepoznavnega glasbenega sloga, gre za praktično povsem drug band v primerjavi s ‘klasičnimi’ Gong. Le občasno, če se publika dovolj izkaže s svojo aktivnostjo in sodelovanjem, ‘zaženejo časovni stroj’ in odigrajo tudi kakšno klasiko iz Allenovega obdobja oz. iz prve polovice sedemdesetih.
Napovedane predskupine Fruit Salad Lights ni bilo na spregled v malo dvorano, ki je bila v tem večeru, dokaj presenetljivo za band, ki v svoji bogati karieri ni imel nobenega hita in se niti ni nikoli trudil, da bi ga kdaj ustvaril, popolnoma razprodana. Gong so lahko začeli s svojo spacerockovsko ‘žurko’ in psihedeličnim potovanjem do planeta Gong in radijskih škrateljcev iz Allenovih opojnih sanj. Koncert so odprli z novo skladbo, “My Guitar is a Spaceship” z aktualnega studijskega albuma “Unending Ascending” (2023) s katero so že takoj demonstrirali, da so v izvrstni koncertni formi.
Najnovejša inkarnacija Gong je skupaj resda ‘samo’ deset let, vendar so nas že od prve sekunde svojega nastopa dalje opomnili, da ne gre za nikakršne mlade glasbene zelence, ki jih je Allen naučil shoditi, temveč za same izkušene glasbene mojstre v srednjih in poznih srednjih letih. Torabi, ki v ‘prostem času’ vodi skupino Knifeworld in sodeluje z bandi kot sta Guapo in The Utopia Strong, se ponaša z izjemno odrsko karizmo, medtem ko po imidžu spominja na starejšega ‘bratranca’ legendarnega Marca Bolana (T. Rex). Njegove kitarske veščine so na zavidljivi ravni, medtem ko po barvi glasu precej spominja na Allena. Torabijev kitarski pajdaš Golfetti, ki vodi lasten prog band Violeta de Outono, je pravi kitarski virtuoz, ki si občasno privošči nenavadne zvočne ‘seanse’ po kitarskem vratu. Slednje izvaja z različnimi ‘pripomočki’, ki bi jih požegnal tudi kakšen Adrian Belew (ex-King Crimson) in Fred Frith (Henry Cow). Saksofonist East s svojimi jazzovskimi pasažami v zvok banda vnaša tisto lucidnost in ekscentričnost, ki sta tako pomemben del klasičnega zvoka te kultne skupine. Ob opazovanju in poslušanja Eastovih saksofonskih vragolij marsikaterega ljubitelja Gong vrstnikov Van der Graaf Generator presune mučna misel kako veliko energije in eksplozivnosti so VDGG izgubili po slovesu saksofonista Davida Jacksona, medtem ko Gong še vedno zvenijo kot v svojih najboljših časih.
Sturt, ki ga dobro poznajo tudi vsi ljubitelji kultne, žal že dolgo neaktivne skupine Jade Warrior, ni zgolj odličen basist, temveč tudi nadarjen spremljevalni pevec. Bobnar Nettles, ki bi ga v svoji postavi gotovo rade volje sprejel tudi marsikateri progmetalski band, pa nas je vse dodobra presenetil s svojimi rušilnimi krošeji po bobnarski postavitvi in občasni rabi dvojne bas stopalke, zaradi česar je band na trenutke zvenel precej udarno, če že ne skorajda ‘metalsko’, kar je bilo gotovo všeč tudi manj psihedelično ‘zatripanemu’ delu publike.
Sledila je izvedba skladbe “Kapital” z albuma “Rejoice! I am Dead!” (2016). Omenjena skladba je nastala še v času, ko je bil Allen, ki je bil tudi tvorec njenega družbenokritičnega besedila, še živ. Z omenjenega albuma so Gong izvedli tudi skladbo “Rejoice!”, ki vsebuje enega izmed Allenovih najbolj hudomušnih in tragikomičnih besedil ob katerem se zdi kot, da nas opazuje iz svoje Gong dimenzije in se hkrati posmehuje našemu ponorelemu svetu. Torabi je proti publiki večkrat usmeril izbuljene poglede, s čimer je spominjal na norega doktorja ali na Iana Andersona (Jethro Tull) v mlajših letih. Seveda pa je imel Torabi kar se tiče nadgrajevanja odrske karizme najboljšega učitelja v Allenu, čeprav so sodobni Gong precej manj ekscentrični in se ne šemijo v različne hecne kostume tako kot so se nekoč, ko jim je poveljeval sivobradi patriarh. Tudi raznim opojnim substancam se verjetno ne predaja (več) nobeden izmed aktualnih članov banda.
Prvi vrhunec koncertnega nastopa je predstavljala izvedba Gong klasike “Master Builder” z albuma “You” (1974), tretjega dela “Radio Gnome Invisible” trilogije. Slednjo so pošteno razvlekli z inštrumentalnim ‘mantranjem’ in grajenjem različno viskoih ‘zvočnih zidov’, medtem ko je vse skupaj popestril posneti Allenov nagovor. Njegov duh še vedno bdi nad skupino, ki ji je očitno usojeno, da bo igrala še dolgo po njegovi smrti. Člani banda niso skrivali svojega navdušenja nad publiko, ki si je v tem večeru dala duška na zelo različne načine, večinoma glede na njihovo avdiovizualno dojemanje in občutenje Gong glasbe. Medtem ko so bili nekateri, večinom mlajši obiskovalci, tako ‘zadeti’, da niso niti enkrat pogledali proti odru, temveč so ekstatično poplesavali kot ponoreli, je večina publike uživala v izjemni uigranosti celotnega banda in enkratnega vzdušja, ki so ga uspeli večkrat ‘pričarati’. Nekatere inštrumentalne sekcije s pogosto rabo eho efektov in podaljševanjem posameznih tonov so bile za malenkost res razvlečene, a kdor pozna Gong ve, da so to radi počeli že v svojih zgodnjih letih. Med tovrstnimi trenutki vsak, ki premore vsaj nekaj domišljije, lahko z mislimi ‘odpluje’ nekam drugam in to brez uporabe vsakršnih opojnih substanc.
Torabi se je potrudil celo z nekaterimi enostavnimi slovenskimi frazami kot so ‘dober dan’, ‘dober večer’ in ‘hvala’, kar je bila zelo lepa gesta in še en dokaz, da Gong nikoli niso bili kakšni stari, praviloma angleški naduteži in snobi, ki jih je znotraj rock glasbe sicer v izobilju. Odsotnost vsakršnega komercialnega uspeha je posledično povzročila, da se nikoli niso ‘skvarili’. V dodatku so Gong odigrali “Insert Yr Own Prophecy” z “Rejoice! I am Dead!” ter klasiko “You Can’t Kill Me” z drugega albuma “Camembert Electicque” (1971). Slednjo običajno odigrajo samo ob posebnih priložnosti, ko so zares zadovoljni z odzivom publike, saj po Torabijevih besedah ‘živiji v sedanjosti, ne preteklosti’, zato ‘časovni stroj zaženejo zelo redko’.
Nastop Gong je bil zmaga za vse ljubitelje psihedelične šole prog rocka s poudarkom na space rocku in jazz rock fusionu, ki so naposled dočakali, da je Ljubljano obiskal tudi eden izmed ključnih predstavnikov canterburyske scene. Mala dvorana v Kinu Šiška se je izkazala kot odličen izbor za zasedbo kot so sodobni Gong. Edina pomanjkljivost so bili stebri na obeh robovih odra, ki so marsikateremu obiskovalcu zaradi precejšnje gneče zakrivali določene dele odra, predvsem boljši pogled na večkrat skorajda ‘skritega’ bobnarja Nettlesa. Ozvočenje je bilo za malo dvorano ves čas ‘na mestu’, medtem ko je bila psihedelično’ začinjena razsvetljava posebna zgodba zase. Gong, ki so bili vedno razvpiti po psihedeličnem ‘svetlobnem plesu’ so se v tem pogledu marsičesa naučili od zgodnjih Pink Floyd. Kdo ve, morda pa se Gong v Ljubljani ponovno oglasijo še pred letom 2032, ko naj bi po Allenovih prerokbah Zemlja in planet Gong stopila v kontakt, se znašla v isti dimenziji in se ‘poravnala’ v en planet.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. My Guitar Is a Spaceship
2. Kapital
3. All Clocks Reset
4. Rejoice!
5. Tiny Galaxies
6. My Sawtooth Wake
7. Through Restless Seas I Come
8. Lunar Invocation
9. Master Builder (with “Hello Me” by Daevid Allen as an introduction)
10. Choose Your Goddess
—dodatek—
11. Insert Yr Own Prophecy
12. You Can’t Kill Me
