Lokacija: Brescia / Circolo Colony / Italija
Datum: 04.02.2014
Primal Fear, lahko rečemo dolgoživa nemška power metal utrdba, je odrinila z vročimi revival metalci – Švedi Bullet, na skupno evropsko “ko-hedlajnersko« turnejo imenovano »Eagles & Lions«. Zveni znano? Nikakor ne gre za posvetilo kakšnemu živalskemu vrtu, pač pa funkcionira izbrani naslov v sozvočju z državotvornimi simboli Švedske (lev) in Nemčije (orel). Bullet predstavljajo na tej turneji še vedno svoj aktualni (zadnji) studijski album »Full Pull« iz leta 2012, medtem ko so Primal Fear vsega nekaj dni pred našim obiskom koncerta v italijanski Brescii dostavili na metalsko prizorišče novi studijski izdelek imenovan »Delievering the Black«, ki je za skupino, ustanovljeno leta 1997, skupno že deveti.
Koncertni nastop obeh skupin v Brescii je bil zadnji zabukiran v aktualni evropski turneji. Pot je Bullet in Primal Fear pripeljala iz vroče Španije in tamkajšnje Barcelone, kjer so odigrali zadnji špil, dne 02.02.2014. Naslednji je bil datiran v nemškem Mannheimu, dne 06.02.2014. No in prav ta časovna luknja nekaj prostih dni je ponudila opcijo, da zabukirajo še en termin ter tako stopijo v sklopu nove turneje enkrat tudi na italijanska tla.
Bullet imajo v žepu štiri studijske albume in se lahko v času svojega delovanja z solidnostjo zasedbe, ki zadržuje konsistenco. No Primal Fear, pa menjajo ves čast kitariste v svoji postavi, a se ta reč ne pozna na kakovostnem nihanju komponiranja ali interpretacije materiala v živo. To pa je tudi bistvo, ki odkrivata tudi dejstvo, da se ustanova člani, ki so tudi nosilci sloga in zvoka, Ralf Scheppers (vokal) in Mat Sinner (bas kitara, spremljevalni vokal), ne menjajo. Tudi aktualna turneja je postregla z rokado v postavi. Za turnejo je na mestu Magnusa Karlssona, vstopil (sicer originalni in ustanovni član) kitarist Tom Naumann. Tako smo dobili kitarsko dvojico Tom Naumann in Alex Beyrodt, ki sta že v devetdesetih igrala skupaj za Sinner. K njima priključiš Mata Sinnerja, pa dobiš sanjski del znamenite Sinner ekipe, ki je v letih 1996-2001 izdala najboljše albume v povesti te zasedbe. Prav v tistem obdobju, pa je Mat Sinner z Ralfom Scheppersom in (povratnikom) Tomom Naumannom, zagnal k življenju Primal Fear. Tako je z brezna obupa potegnil Scheppersa, za katerega je bil dejstvo, da ga Juas Priest niso hoteli sprejeti v svoje vrste po odhodu Roba Halforda, izredno hud udarec. Naveza Sinner – Schepers se ej izkazala za izredo učinkovito in tako so Primal Fear do tega dne izdali devet odličnih studijskih albumov, ki se držijo preverjeno učinkujočega formata, v nemško filozofijo dojemanja heavy metal obrti oviti album zasedbe Judas Prisest »Painkiller«. Od tod ne čudi dejstvo, da včasih kličejo Primal Fear, kar »nemški Judas Priest«.
Glede na to, da Magnus Karlsson, zaradi nenehnih obligacij do svoje družine vse težje najde čas za to, da bi se udeleževal Primal Fear turnej, je prav vrnitev Naumanna v ekipo Primal Fear, za skupino pravzzaprav idealna, če ne kar pravljična, rešitev. Ne le, da je Naumann tisti vrstnik Mata Sinnerja, s katerim sta obiskovala isti peskovnik in odraščala v isti soseski Eslingena, pač pa tudi tvorec najboljših riffov Primal Fear skladb. Naumann je hočeš ali nočeš, poleg Scheeppersa in Sinnerja so-odgovoren za oblikovanje sloga in zvoka Primal Fear od štartne točke naprej. Ni še jasno ali bodo Primal Fear priključili Naumanna nazaj v ekipo, kot permanentnega člana. Bend deluje, tudi po izkazanem na odru v Brescii, v tem trenutku glede formacije čvrsto in koherentno, kot že dolgo ne.
Gremo na oder. Okrog devete ure so pričeli trgati zvočni prostor kluba Circolo Colony Bullet. Togotni heavy metal / heavy rock revitalisti, ki gradijo svoje skladbe na iztočnicah znamenite AC/DC logike »manj je več«, kateri dodajajo kitarske ornamente speljane v tercetih ter konkretizirane solaže, kar staplja njihov zvok tudi z elementi skladanje Judas Priest, Thin Lizzy, pa tudi Saxon. Ekipa, ki se je v lanskem letu okrepila z novim kitaristom Alexom Lyrbom, ta je zamenjal v ekipi Erika Almströma, deluje sveže, neukročeno, silno angažirano, v njej pa tli velika sla po uživanju ob prezentaciji njihove glasbe. Bullet postajajo vrhunsko uigran kvintet, ki hipoma imponira s podanim občutkom izjemno samozavestne igre, pospremljene z leskom visokooktanskega riffovskega »bad ass« rožljanja! Le temu poveljuje visoko kričavi vokal, sicer karizmatičnega, nizkoraslo čokatega »medvedka« Daga »Hell« Hofer-ja. Slednji si je omislil za svoj nov odrski šov teater aktualne turneje nekakšno »kraljevsko pelerino«, njegov odrski teater pa je pospremljen z igro, ki skuša prevzeti karakteristike znamenitega odrskega performansa zasedb, kot so denimo Hell. A ostaja Hofer, glede na prejšnjo asociacijo pravi mali »cicibanček«, ki bo moral pojesti še lep sveženj zabeljenih žgancev, za kaj več. Bullet so v set listi na debelo predstavili »Full Pull«, repertoar pa pospremili z najvidnejšimi favoriti publike, njihovih starejših albumov – podobno kot pred slabimi tremi leti ob nastopu z Enforcer v Mariboru. Izredno skromen obisk je botroval dejstvu, da je zasedba skorajda zaključila svoj nastop brez izvedbe drugega dodatka. Skupina je prišla dobesedno vpšrašat na opdr ljudi, če želijo, da zaigrajo Bullet še eno skladbo. Silno všečen, v sozvočju z veliko profesionalnostjo, nastop je skupina, ki stavi na retrozvočnost Gibson zvoka, sklenila po pričakovanju s skladbo Rambling Man.
Drugo uro in dvajset minut je pripadla Primal Fear. Že uvodna dejanja so hipoma pokazala, da so Primal Fear zavoljo mnogo daljšega staža, prevožene kilometrine in pridobljenih izkušenj, precej bolj prepričljivi odrski izvajalci, kot Bullet. Ne glede na enakovredno vlogo glavnih nosilcev koncertnega večera. V zvočnem smislu so dostavili znameniti mastno oster riffovski zvok, ob katerem je Circolo Colony hipoma ječal in cvilil na kolenih, ko je pokalo zidovje prizorišča. Vsemu temu se je pridružil sirenski vokal Ralfa Scheppersa ter v »podvozju« izjemen stampedo dvojne bas boben stopalke Randyja Blacka, pospremljen s trgajočim detoniranjem odsekanega rožljanja Sinnerjeve bas kitare.
Skromni obisk 100 ljudi, je sicer pokazal, da Primal Fear v Italiji ne uživajo kdo ve kakšne posebne podpore, je pa teh 100 ljudi obveljalo za silno goreče oboževalce skupine, kar so pokazali tudi s tem, ko so Scheppersu med koncertom vrgli na oder italijansko zastavo v katero so lično vrisali simboliko skupine Primal Fear (orel & »Metal Commando Germany«). Ralf ostaja silno uglajen možakar. Gesti se je seveda globoko priklonil, obenem pa v sarkastičnem duhu pozval vse prisotne, naj drugič povabijo na njihov koncert tudi svoje prijatelje, kar pomeni, da je pevec na tak način »diplomatsko« izrazil blago razočaranje nad skromnim obiskom tega klubskega nastopa skupine.
Scheppers je pel pravzaprav brezhibno. Še vedno velja dejstvo, da ostaja Scheppers eden najimenitnejših pevcev v heavy metalu. To je bilo nemogoče spregledati, kaj šele preslišati. V sleherni sekundi je bil njegov vokal na pravem mestu. Pevec je izreden frontman. Gibe je seveda deloma povzel po velikem vzorniku Robu Halfordu s to razliko, da je Ralf precej bolj dinamičen odrski igralec.. Primal Fear imajo do potankosti razdelan odrski nastop. Vsak centimeter odra je bil med nastopom polno izkoriščen. Takoj, ko sta vskočila na solaže bodisi Beyrodt, bodisi Nauman, so preostali člani skupine na odru le tega zapolnjevali s pozami postavljanja z ramo ob rami in izdatnim »čupanjem«. V različnih kombinacijah.
Primal Fear so na debelo predstavljali svoj novi studijski album »Delivering The Black« (2014), čeprav so koncert odprli s klasiko Final Embrance. Nove skladbe novega albuma odlično funkcionirajo na odru. Še posebej je izstopala epska One Night In December zavoljo odlično spevnega refrena, ki jo je v drugi polovici koncerta ulito dopolnila »New Religion« suita Fighting The Darkness. Standardi Nuclear Fire, Angel In Black, Seven Seals, Chainbreaker in Metal Is Forever, dokazujejo drug za drugim, da so prestali preizkus časa in da veljajo za nadobvezni del železnega repertoarja skupine. Roko na srce, bi si človek želel še kašno starejšo klasiko več v set listi aktualne turneje, kot so denimo Church of Blood, Battalions of Hate ali Runnig in the Dust, a so točke obilno zastopanega albuma »Delivering the Black« zavoljo izredno prepričljivih figur komponiranja, ki vzdržujejo visok kakovostni nivo glasbenega izrazoslovja skupine tudi v novih časih, suvereno zapolnjevale to vrzel. Še več. Skupina je tako samozavestna in tako prepričana v kakovost novega materiala, da je z njim kar zaključila koncert, ko je v dodatku izbrala skladbo Unbreakable pt. II in kot zadnjo koncertno točko izvedla otvoritveno skladbo novega albuma imenovano King For A Day.
Primal Fear niso pustili tega večera preživelih v klubskem prostoru. Igrali so na karto vse ali nič. To pomeni, da jim je bilo figo mar ali je bilo v klub 5, 100 ali 5000 ljudi. Dostavili so največ kar zmorejo in najboljše kar zmorejo. Zato so odpihnili prav vase. Tistih sto podivjanih oboževalcev jim je hvaležno jedlo iz roke od prve do zadnje sekunde.
Primal Fear s Tomom Naumanom v aktualni koncertni postavi ter s preverjeno kitarsko navezo učinkovitega zaznavanja Beyrodt/Naumann, kot tudi odličnim novim studijskim albumom »Delivering the Black« dokazuje, da ostajajo veličastna glasbena trdnjava imenitne power metal izpovedi čistokrvnega nemškega porekla. Globje in bolj pristno od tu dalje pač ne gre. Zorijo kot staro dobro vino. Pred skupino je polno koncertnih datumov. Svetovnih. Poleti pa se bodo potikali med drugim tudi po evropskih festivalih. Nemara nam uspe znova ujeti kanček njihove žlahtne metalske magije!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
PRIMAL FEAR:
1. Intro
2. Final Embrace
3. Alive & On Fire
4. Delivering the Black
5. Nuclear Fire
6. Seven Seals
7. One Night in December
8. Angel in Black
9. When Death Comes Knocking
10. Chainbreaker
11. Fighting the Darkness
12. Bad Guys Wear Black
13. Metal Is Forever
—dodatek—
14. Unbreakable Pt. 2
15. King for a Day
BULLET:
1. Midnight Oil
2. Rush Hour
3. Turn It Up Loud
4. Full Pull
5. Rolling Home
6. Pay the Price
7. Heading for the Top
8. Dusk Til Dawn
9. Stay Wild
10. Dr. Phibes
—dodatek I.—
Highway Pirates
The Rebels Return
Bite the Bullet
—dodatek II.—
Rambling Man
