Založba: AOR Heaven Records
Datum izida: 28. 5. 2021
Produkcija: Thomas “Plec” Johansson
Dolžina albuma: 44.49 min
Zvrst: Heavy Metal/Melodic Metal
Ocena: 8.5/10
Proud so švedska glasbena skupina z zanimivim ozadjem. Zgodba o skupini se pričenja globoko v osemdesetih, ko so Proud pričeli leta 1982 z delovanjem sprva pod imenom Burn, kmalu zatem prešli v Masquerada, da bi se leta 1984 ustalili pod imenom Proud in ne boste verjeli, pri takratni založbi EMI Records, ki je imela mdr. pod okriljem tudi Iron Maiden, izdali edini album z naslovom »Fire Breakes The Dawn«. Proud so takrat delovali kot kvintet. V postavi so imeli dva kitarista, aktivacijo skupine pa je zagotovo podžgal razmah klasičnega metala ob vzniku skupin N.W.O.B.H.M. gibanja. Tako zveni tudi prvenec skupine, ki je ob izidu leta 1984 krepko zamudil pravi vlak, kajti iz ozadja je takrat že polagoma pričela trkati na vrata nova žanrska pošast imenovana thrash metal. Nobeno presenečenje ne bi bilo, če bi album »Fire Breaks The Dawn« tudi danes kdo razglasil največji »underground« heavy metal album, kar jih je kdaj izšlo, pa čeprav pri založbi EMI. Obskurna, surova, nezloščena produkcija, a ponotranjen občutek petih talentiranih fantov za implantacijo muzikalnosti ter jezno-zlobnikavega kitarskega »jedkanje«, ki mu poveljuje silno obskuren vokal. Zvok, kot iz demo posnetka. Kultno in za največje sladokusce stare šole metala.
Krepkih 36 let kasneje pa se skupina vrne na sceno. Z drugim albumom pomenljivo imenovanim »Second Act«. Proud so se obnovili kot trio. V ekipi sta dva originalna člana iz osemdesetih in sicer basist Bobby Horvath in pevec Anders Magnell, ki je po novem prevzel še kitare. »Second Act« ponuja le malo tistega, kar je mogoče slišati na prvencu. Bend je ohranil velik smisel za muzikalnost, je pa aranžiranje konkretno drugačno. Album deluje pravzaprav zelo AOR-ovsko. Vsekakor Proud niso šli pri tem v ekstreme. Zadržali so hrupnejšo produkcijo, s poudarjenim kitarskim fraziranjem, ki pa mu delajo družbo konkretizirane linije klaviatur, tudi zvoka orgel. Do večjega izraza prihaja tudi nota neo-klasicizma, ki se sicer rada oprime skandinavskih zasedb, tako v hard rocku, kot heavy metalu. Prav ta element je nemara edina reč, ki nekako vzdržuje povezavo z osemdesetimi, Andersov vokal pa je znatno zrelejši in nagovarja znatno bolj izpiljeno in definirano. Vsekakor je treba namigniti, da je produkcija novega albuma svetlobna leta oddaljena od tistega obskurnega, a več kot nadobudnega brnenja na prvencu.
Zahvaljujoč produckijskemu pedigreju Thomasa Plec Johanssona, je skupina zadržala torej trši značaj, nikakor ni posegla po ekstremih v doseganju bombastike in pompoznosti, zadržala tudi ščepec mračnega dotika, ki spremlja energetsko vibracijo skladb oziroma albuma. Z leti pa so Proud pričeli tudi “počasneje razmišljati”. Vse skladbe so namreč usmerjene v doseganje srednje hitrega tempa. Balad ni. Izplen muzikalnosti pa je naravnost fascinanten. Nagovarja grabežljivi on v hipu. Sploh refrenski napevi, ki bodo všečni najprej ljubiteljem melodičnega rocka in AOR glasbe, čeprav lahko albumu rečemo da je nekakšne melodični metalski križanček. A neverjetno posrečene in všečne narave. Drama teater je grabežljiv in vse prisoten. V skladbi Hold On dosega (verjetni) vrhunec.
Komadi tekmujejo med seboj v tem kateri med njimi razvija več grabežljive muzikalnosti. Gradacija iz kitice v predrefren (opcijsko) in refren, je pretkano izdelana in vzdržuje visoko vibranten, razpoloženjski teater. Kitarske solaže vsekakor niso tako hitre, razjarjene, prav tako ni nikakršnega hitrostnega streljanja not. Magnell, ki na albumu opravičuje svojo vokalno vlogo z odlično predstavo, je torej v prvi vrsti pevec. Pri soliranju je silno racionalen. V mid-eight pasažah občasno celo raje poseže po modulaciji in vpne povsem novo melodijo, kot da bi na tem mestu zadržal vodilno frazo in nad njo plasiral solažo. Veliko je neo-klasičnih kitarskih okraskov oziroma harmonij, ki so podkrepljene z linijami klaviatur. Švedsko detajliranje in piljenje. Skandinavska zavzetost, ki ji ni para. Nasnetih je več kitarskih linij in album nosi izjemno zvočno polnost. Nalezljiv je. Zelo nalezljiv. A hkrati nenehno melanholično-muzikalen. Narava komponiranja, oziroma receptura skladanja, je vseskozi zelo podobna in med skladbami ni bistvenega odstopanja. Kar privlači je njihova izdelana postavitev, ki nosi izpiljen karakter, všečno medsebojno idejno razgibanost. Ob odlični, živi produkciji, nagovarja prevzetno. Kakovostnega nihanja med skladbami ni. Občasna kontura zvoka Hammond orgel daje nekaterim točkam celo oddaljen sentiment hard rocka sedemdesetih (Born For Your Love) ali takoj za njo Crying For The Night. Potem pa so tu trenutki, ki bi lahko ob drugačnih vzvodih produkcije in aranžiranja, nagovarjali v maniri AOR glasbe (Higher).
Proud so s »Second Act« torej po 37 letih zelo drugačna skupina od tistega kar so predstavljali v osemdesetih. A to prinesejo leta zorenja. Na koncu šteje vsekakor le kvaliteta. In te je v izobilju. Bend je torej znova tu. Za koncerte, v kolikor bo kdaj za njih kakšna možnost, pa bo moral vseeno preraščati občasno v kvintet, sicer v živo definitivno ne bo zmogel izvajati materiala iz studijskega prvenca.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Sail Away
2. Broken Dreams
3. Magic
4. Born For Your Love
5. Crying In The Night
6. Dangerous
7. Higher
8. Hold On
9. I’m Ready
10. Fly Like An Eagle
Zasedba:
Anders Magnell – vokal, kitara, spremljevalni vokal
Roberth Horvath – bas kitara, spremljevalni vokal
Mats Christiansson – bobni, spremljevalni vokal
Sodelujoči glasbenik:
Richard Larsson – klaviature
