Lokacija: Pordenone / Palazzetto dello Sport / Italija
Datum: sobota, 07.10.2017
Procol Harum, legendarni angleški pionirji progresivnega rocka, so se ob petdeseti obletnici delovanja odpravili na novo koncertno turnejo, katera je bila poleg proslavljanja visokega jubileja namenjena promociji presenetljivega novega studijskega albuma »Novum« (2017). Potem, ko se je večina slovenskih ljubiteljev njihove glasbe potihem že sprijaznila, da jih v bližini naših krajev ne bo več priložnost uzreti, so mojstri simfoničnega progresivnega rocka presenetili ter obelodanili nadvse ugoden koncertni datum čez našo zahodno mejo. Italijanski Pordenone sploh ni tako daleč, zato smo z veseljem ugotovili, da nam ne bo treba na letalo za London, če bomo želeli še ‘v tem življenju’ prisostvovati koncertu Procol Harum, ene poslednjih, še aktivnih skupin iz zlate ere progresivnega rocka, ki jih danes večina najbolj pozna po njihovem daleč največjem hitu »A Whiter Shade Of Pale«, kljub temu, da so razen omenjene klasike v svoji zgodovini ustvarili še ogromno odlične glasbe.
Procol Harum so na sceni že osupljivih petdeset let, če se odšteje prenehanje delovanja med letoma 1977 in 1991, ko so še pravi čas ugotovili, da so za progresivni rock nastopili precej ‘nevihtni časi’. S tovrstno dolgoživostjo se lahko pohvali samo še peščica njihovih vrstnikov. Njihove koncertne turneje od konca sedemdesetih let dalje oziroma od ponovne vrnitve na sceno večinoma potekajo na domačih britanskih tleh in le redkokdaj jih zanese na celinsko Evropo. Dandanes se v bandu poleg izjemno karizmatičnega ‘komandanta’, pevca in igralca klavirja Garya Brookerja, kateri je po nedavnem slovesu pisca besedil Keitha Reida ostal edini originalni član, nahajajo še kitarski velemojster Geoff Whitehorn, basist Matt Pegg, ki je sicer sin precej bolj znanega Davea Pegga (Fairport Convention, ex-Jethro Tull), klaviaturist Josh Phillips ter bobnar Geoff Dunn.
Vsi razen Dunna, ki je v bandu od leta 2006 dalje, delajo Garyu družbo že od začetka devetdesetih let dalje, kar pomeni, da gre za staro, odlično uigrano klapo, ki marljivo uboga ‘komandantova’ navodila in je izvrstno izpiljena pri izvedbi starih in novih del. Večina ‘neposvečenih’ ob Procol Harum najprej pomisli na progresivni rock, simfonični rock in morda še na psihadelični rock, še posebno zato, ker so bili med najbolj pomembnimi pionirji progresivnega rocka, čeprav je v njihovi glasbi tudi veliko elementov bluesa, soula in r’n’b-ja. Velika sramota je, da še vedno čakajo na uradno priznanje s strani določenih ‘prestižnih’ ustanov kot je Hiša slavnih rocka, s čimer pa se seveda nikoli niso ubremenjevali. Gospod Brooker je v svoji pestri glasbeni karieri dosegel vse, kar je želel doseči in zdaj nastopa predvsem za lasten špas in zato, da se lahko na odru ponovno druži s starimi pajdaši in vmes razdre tudi kakšno sočno šalo.
Procol Harum so svoj nastop odprli z novo stvaritvijo, »I Told On You«, s katero so demonstrirali izjemno samozavest ter ponos ob izidu novega, nadvse solidnega albuma »Novum« s katerega so v tem večeru izvedli kar šest skladb. Tudi klasike še zdaleč niso bile pozabljene, kar je normalno saj je večina publike prišla v dvorano Palasport Forum prav zaradi njih. Prva kompozicija iz ‘starih dobrih časov’ je bila »Pandora’s Box« z albuma »Procol’s Ninth« (1975) s katero je Gary dokazal, da je kljub častitljivi starosti še vedno izvrsten pevec in da Procol Harum zimzelene še vedno poje z enakim žarom kot nekoč, ko je bil še mladenič. Med posameznimi izvedbami ni varčeval s številnimi duhovitimi dovtipi v katerih se je zrcalil tipični angleški humor s katerimi je kratkočasil pretežno italijansko občinstvo, medtedtem ko so bili njegovi poskusi, da bi uspel izgovoriti več kot en stavek v italijanščini precej nerodni, a vseeno nadvse simpatični. Pogostokrat se ni vedelo kdaj se šali in kdaj misli resno. Med pušeljcem klasik iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja je edino manjše presenečenje predstavljala izvedba skladbe »Man With a Mission« z albuma »Prodigal Stranger« (1991), njihovega prvega dosežka z Whitehornom v postavi, ki je ravno takrat zamenjal legendarnega Robina Trowerja. Enega izmed vrhuncev prvega dela nastopa je predstavljala izvedba »Exotic Birds and Fruit« (1974) klasike »As Strong As Samson«, medtem ko je Brooker izvedbo nove stvaritve »Businessman« pospremil s povsem upravičeno kritiko sodobne ‘banksterske’ elite. Prvi del koncerta so zaključil z nepozabnim mornarskim zimzelenom »A Salty Dog«, nostalgično zgodbo o starem mornarju z istoimenske mojstrovine in to z oglašanjem galebov vred.
Po dvajsetminutnem odmoru so se ‘stari mački’ vrnili na oder in za začetek izvedli »Fires (Which Burnt Brightly)« z albuma »Grand Hotel«. V drugem delu nastopa so prevladovale nepozabne klasike kot so »Homburg«, »Shine On Brightly« ter »Conquistador«. Slednji je vseboval na novo dodan, improviziran uvod in zaključek na sintetizatorju ustvarjenem zvoku trobent, ki je še povečal nadvse ustrezen španski ambient. Gary si ni mogel kaj, da pred izvedbo ni pokomentiral tudi nedavnih sramotnih dogodkov povezanih s katalonskim plebiscitom za samostojnost, kateremu je sledilo brezumno nasilje predstavnikov španskih oblasti. Za dobro šalo vselej razpoloženi gospod Brooker je pospremil začetek klasike »Grand Hotel« z besedami kako pogreša stare dobre čase, ko so se člani banda naokoli vozili v limuzinah ter je ob raznovrstnih, izbranih jedeh šampanjec tekel v potokih, medtem ko si morajo člani banda dandanes med seboj deliti isto steklenico likerja.
Od »Novum« izvedb nas je nekako najbolj navdušila epska in najbolj progresivno usmerjena »The Only One«, ki je večino v dvorani popolnoma prevzela. Whitehorn je vedno znova dokazoval svoje izjemne veščine in takoj razjasnil zakaj je kitarist z najdaljšim stažem v povesti skupine, medtem ko je ritem dvojec navduševal predvsem s konsistentnostjo in raznovrstnostjo. Phillipsov nostalgični zvok Hammond orgel, ki je poleg Brookerjeva vokala in klavirja ključen element Procol Harum glasbe, nas je v hipu očaral. Vendar to ni bilo še nič proti temu kar je kmalu zatem sledilo. Svojo največjo klasiko, se pravi »A Whiter Shade of Pale« so Procol Harum, pričakovano, prihranili čisto za na konec, ko se je publika dvignila na noge in so se nekateri najbolj vneti oboževalci končno lahko nagnetli pod odrom. Nepozabni uvod z žametnim zvokom orgel je vso dvorano zajel v nepozabni opoj mistike, melanholike in nostalgije, medtem ko je večino publike ob Reidovem besedlu o šestnajstih brhkih vestalkah, ki čakajo na morski obali, poneslo nazaj v leto 1967. S to nesmrtno skladbo so eni izmed ‘očetov’ progresivnega rocka zaključili svoj nastop, ki je za večino izmed nas minil veliko prehitro, ter se ob burnih ovacijah publike poslovili z odra.
Težko je strniti vse emocije, ki te preplavijo, ko v živo prisostvuješ nastopu skupine za katero si bil že skorajda prepričan, da je ne boš nikoli uspel videti v živo, še posebno, če te med izvajanjem klasik s katerimi so soustvarjali zgodovino progresivnega rocka preseneti s tako rekoč brezhibnim nastopom. Procol Harum so, kljub ‘prehojenim’ petdesetim letom, izžarevali neverjetno mladostniško energijo in celoten nastop izpeljali na najvišji možni ravni obenem pa so uspeli vzpostaviti še nadvse pristen kontakt s publiko. Najbolj od vseh članov je presentil ravno Brooker s svojim sijajno ohranjenim vokalom, česar se po poslušanju »Novum«, kjer je bila razlika med mladim in starim Garyem precej bolj očitna, sploh nismo nadejali. Stare skladbe je odpel enako dobro kot »Novum« stvaritve razen tega pa je ves čas skrbel za dobro zabavo tudi med kratkimi premori pred izvedbo vsake naslednje kompozicije. V tem večeru so mojstri združevanja rocka in simfonike izvedli praktično vse svoje najbolj priljubljene klasike z izjemo 18-minutnega epa »In Held ‘Twas in I«, ki pa bi bil najbrž za večinooma priletno in utrujeno publiko že prevelik poslušalski zalogaj. Za lepo scenografijo je poskrbel tudi stilizirani Procol Harum logotip v ozadju, ki je vseboval nekatere grafične elemente naslovnic njihovih najbolj priljubljenih albumov kot so vestalka, reševalni obroč, svetilnik, ura z žabjimi nogami ter papigi. Edino grajo v tem večeru leti na precej skromno število obiskovalcev, celo v Italiji, ki je ena redkih dežel, kjer so Procol Harum uživali spoštovanje in priljubljenost, še dolgo potem, ko na radijskih postajah ni bilo več mogoče vsak dan slišati zvokov »A Whiter Shade Of Pale«. Po slišanem in videnem naša majhna ‘slovenska delegacija’ močno upa, da to ni bilo naše poslednje druženje z angleškimi progrockovskimi legendarmi, kateri si za svoj nastop v Pordenoneju zaslužijo čisto desetko.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. I Told on You
2. Pandora’s Box
3. Man With a Mission
4. Can’t Say That
5. Sunday Morning
6. As Strong as Samson
7. Businessman
8. A Salty Dog
—premor 20. min—
9. Fires (Which Burnt Brightly)
10. Last Chance Motel
11. Homburg
12. Shine On Brightly
13. Neighbour
14. Grand Hotel
15. Conquistador
16. The Only One
—dodatek—
17. A Whiter Shade of Pale
