lokacija: Cerkno / Bar Gabrijel / Slovenija
datum: nedelja, 23.12.2018
Kaj lepšega, kot skleniti koncertno leto v enem najbolj prijetnih koncertnih prizorišč, v družbi ene izmed najbolj vročih slovenskih skupin ta hip. Cerkno, bar Gabrijel in? Prismojeni profesorji bluesa seveda. Letos so izdali svoj drugi studijski album »Wacky Blues Professors«, ki potrjuje, da ves vesoljski prah, ki so ga fantje s svojim nenadnim prodorom, izdajo vrhunskega prvenca »Family« in vsemu kar je temu sledilo, zavrtinčili, nikakor ni bil slučaj. Bend nenehno igra. Če le more. In se razdaja. Izdal je tudi dvojni koncertni album. Ob vsem tem pa ohranja zdravo in čvrsto vzravnano hojo na poti samoevolucije, za čimer stoji neupogljiva artistična iskrenost vseh fantov tega izjemnega kvarteta.
Prismojene profesorje bluesa je RockLine ujel 24.03.2018 letos na spektaklu ob izidu novega albuma skupine in sicer v Cankarjevem domu. No avtor predmetnega prispevka (tozadevnega), pa je fante na odru pričakal prvič v letošnjem letu šele v Cerknem. In kaj se mu sploh lahko še zapiše, da ne bodo vse koncertne recenzije skupine, kot jajce jajcu? Naj poizkusim torej malo drugače.
Famozni bar Gabrijel sredi Cerknega jih v letošnjem letu šteje 23. let. Mislim, da sta si obletnici Bara Gabrijel v Cerknem in Orto bara v Ljubljani na silo podobni, če na kar enaki. Obe prizorišči praznujeta v tretji dekadi decembra vsako leto svoj rojstni dan in mislim celo, da sta obe prizorišči enako stari, če ni Orto bar leto dni starejši? Gabrijel vedno praznuje natanko na tisti »okrogli« dan v letu, ki velja za rojstnega. To pot je ta datum padel na nedeljo. Natanko ob devetih zvečer so tam v razprodanem prizorišču pričeli, v svoji znani jam maniri, torej razposajeno »robantiti« neukrotljivi Prismojeni profesorji bluesa.
“Prismojence” se še s posebnim užitkom gleda na malih klubskih prizoriščih. Manjše kot je prizorišče, bolj vžiga nastop skupne. Tudi ta koncert je vzbudil nemalo asociacij ter prelepih spominov na prvo srečanje avtorja tega prispevka s skupino, ko so Prismojeni profesorji nastopili v ljubljanskem Prulčku »davnega« 20.12.2014. Reportaže s tega dne žal nimamo, ker sem tja prišel povsem nepripravljen in brez slehernih pričakovanj. Nepodučen torej. Dobil pa krepko glasbeno bombo in porcijo, ki mi je za vselej dodobra zavrtela glavo. Pa ne le meni, pač pa kar širši slovenski javnosti, ki da kaj na pravo glasbeno umetnost.
Miha Erič (orglice, vokal), Julijan Erič (kitara, vokal), Zlatko Đogič (bobni, vokal), Miha Ribarič (bas kitara, vokal), ostajajo nalezljivi fantje. So družina in res ekipa v pravem pomenu te besede. Dihajo drug za drugega. In teh kemičnih vezi velikega medsebojnega tovarištva ne prikrije prav noben nastop. Tudi v Gabrijelu so Prismojenci osvojili publiko s svojo šegavostjo, iskrivostjo, pa obenem tisto izjemno uigranostjo, s katero ob nesluteni podoživetosti, tako vselej osupnejo svojo publiko in jo začarajo. Veliko punc tega večera na prizorišču, je zgolj potrjevalo, da je pred skupino svetla prihodnost. Ne zato, ker so fantje že sicer vsi na videz zelo dopadljivi, pač pa preprosto zato, ker je njihova glasba preprosto povedano erotogena in »prosto pelje« ter prebuja v poslušalcu malho raznolikih strasti in emocij. Je izjemno ritmična ter polna vedrine in pozitivnih vibracij. Ob svoji nalezljivi zabavnosti, ohranjajo Prismojeni profesorji bluesa na odru vseskozi izjemno intuitivnost, čutnost, kot tudi konciznost. Stvari le ne smejo uiti z vajeti. Ob interpretaciji njihove bluesovske nomenklature tudi to pot ni zmanjkalo superlativov.
Užitek je gledati četverec kako se zaznava na malem odru. Kako fantje sledijo drug drugemu, kako si sugerirajo skozi poglede, ali uigrane geste, kako spremljajo impro-solistične avanture,… Ni treba poudarjati, da je koncertni repertoar skupine vselej sestavljen iz izvedbe avtorskega materiala, ki je trenutno zapisan na ploščkih »Family« (2016) in “Wacky Blues Professors” (2018) ter mnoštva različno dolgih jamov, ki ne prenehajo navduševati. No poleg vsega tega pa se zna v repertoar prikrasti tudi kakšna priredba, največkrat kar kakšno posvetilo Julijana svojemu vzorniku Jimiju Hendrixu. Julijan je neverjeten. Kupil je »levo« kitaro, jo obrnil kontra (na desno) in hkrati še enkrat obrnil strune. Tudi na ta detajl je Julijan mislil. Manjkal je samo še odrski ritual sežiga šeststrunske lepotice. »Hej, dobro jutro!« Nismo na Woodstocku in ne piše se leto 1969, čeprav te Prismojenci z lahkoto odpihnejo naravnost tja. Tako veliko srce imajo! Upam, da Hendrix vse tole opazuje z nebes.
Tudi tokrat so nas začarali. Koncert je bil razdeljen v dva dela in sicer nekoliko krajši, kot smo od PPB navajeni, kar pa pomeni pri Prismojenih profesorjih bluesa še vedno to, da je bil koncert dolg. V seštevku dve uri in pol. Ob koncu smo uživali tudi ob premeteno prestrukturirani Run Hilda Run, kateri so v novi varieteti nadeli slovenska besedila in morali zavoljo sprememb v metriki, prilagoditi deloma tudi ritem in fraziranje. Noro torej. Komaj pogruntaš, da gre za adaptacijo in ne povsem novo avtorsko skladbo
V vseh ozirih stik spontanosti in vražje tehnične naelektrenosti, ki poganja ta stroj, to glasbeno telo. Unikatno v vseh ozirih. Temu ne pride nihče blizu. In to šteje. Ta format samorasle unikatnosti. Ne glede na to kaj si, kdo si, kaj igraš. Samo da si, kar si. Tisto kar nam najbolj manjka, kar smo izgubili, na kar smo pozabili in od česar smo se najbolj oddaljili v tem norem svetu in teh norih časih. Od svojega prabistva. Zadržati iskrenost in živeti z njo. In Prismojeni profesorji bluesa svoje bistvo ohranjajo, ga negujejo in z njim artistično in osebnostno zorijo. Ne le njihova samorasla bluesovska biblija, pač pa tudi karakterna esenca tega glasbenega bitja. To je tisto, s čimer te osvojijo in ti ponudijo ne le vrhunski koncert, pač pa obenem tudi osebno učno lekcijo. Zato so hkrati tudi vrste pridigarji. Fantje, hvala vam za to, ker STE! Drugače žal ne znam povedati.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Nataša Pišljar & Aleš Podbrežnik
