Založba: Samozaložba
Leto izida: 2018
Produkcija: Prismojeni profesorji bluesa
Dolžina albuma: 50:07
Ocena: 10 / 10
Tretje dejanje tega edinstvenega fenomena, če vštejemo koncertni album »Live – Križanke«, bi se lahko imenoval namesto Wacky Blues Professors tudi »zmešane bluesovske škarjice« (Wacky Blues Scissors). Nezadržno prodirajo in strižejo v sfere, kjer jih najmanj pričakuješ! Oklenejo in obsedejo poslušalčevo dušo in jo vodijo, kot pravi dušni pastirji. Dejansko si Prismojeni profesorji bluesa v vsega nekaj letih povsem nehote in nevede klešejo spomenik aktualnih dušnih pastirjev slovenske blues retorike. To je v zadnjih treh letih aktivnosti skupine, torej že njen tretji uradno izdani dokument!
Glede na briljanco prvenca »Family« in nekoliko zaletavo naravo koncertnega dokument, ki je postregel s kupom točk v slogu nedokončanih jamov, je pričel razžirati pisca teh vrstic blagi skepticizem, ali niso fantje nemara kar takoj postreljali vse ekspresivne naboje glasbenega vizionarstva. Odgovor je jasen in glas(b)en: »Nikakor!« Novi album »Wacky Blues Professors« je briljantno nadaljevanje poti skupine. Glede na hermetično zabetoniran domet slovenskega rock’n’rolla so Prismojeni profesorji bluesa za marsikoga zgodba, na meji znanstvene fantastike.
Uvod zgrabi poslušalca in album ga ne izpusti iz objema celih 55 minut. Iz komada v komad zadržujejo Prismojeni profesorji bluesa poslušalca vseskozi ob sebi in v stanju intenzivne napetosti. Bodisi z osupljivo igro, neverjetno prebrisanimi rešitvami smelega aranžiranja kompozicij, ali s samo podoživeto vokalno retoriko, pri čemer izkoriščajo pravzaprav kar vse štiri razpoložljive vokale (po novem vskoči v vokalni vložek uvodne naslovne skladbe tudi Miha Ribarič). Uvodni komad hipoma razgali lucidno plat skupine, kjer ne manjka iskrive zafrkljivosti, kot tudi ne samoironije! Funkovsko invazivna Framed Love v drugi polovici albuma (z Zlatkom na vokalu), bi lahko, glede na naravo aranžmajev, na mestu otvoritve albuma z lahkoto zamenjala skladbo Wacky Blues Professors, v njej pa še posebno godi silno aktivna in dinamična bas linija Mihe Ribariča, kar daje skladbi neverjetni groove opaž, zgrajen iz pleteža nizkih tonov.
Poorboy je »Julijanov komad« od glave do pete. Na to namigne uvodni hendriksizem, podprt z vah-vah pedalom, zadržuje pa nekaj funky ritmične kinetike otvoritvenega momenta albuma. Julijan ima tisto genialno barvo za takšne komade, ki deluje zelo naravno, povsem nepretenciozno in se odziva tudi čutno. Komad poln malih okrasnih trikov. Zaigrano vse brez trzalice. Julijan niti enkrat ne ponovi dveh istih okraskov, ki jih umetelno polaga nad motiv skladbe, potem pa pride tisti srednji del, kjer se popolnoma vratolomno razstreli na kitari. Hendrix mu teče po krvi. Oddaljeni spremljevalni vokali dodajajo blagi lesk psihadelije v komad. Je pa že samo v performansu te skladbe jasno, da PPB niti enkrat ne zaigrajo dveh komadov na enak način. Vsaka izvedba dane skladbe je za njih nova štorija. Bend, ki ga je treba obvezno v živo poslušat.
Creepy je gotovo absolutni posebnež albuma. Fantje so vnesli vanj kabaret, na sceno stopi »The Boogeyman« Miha Erič z neverjetno zabavnim vokalom na meji pripovedovalca, ki se brezmajno pači in vnaša v esenco skladbe pravo nočno moro in grozljivko. To je tista skladba, ko se mož pojavi na odru z motorno žago, v mesarskem predpasniku in gotovo eden najbolj zabavnih komadov, kar so jih Prismojeni prosorji bluesa do tega dne, spravili skupaj in nedvomno komad, ki bo obveljal za enega izmed koncertnih favoritov. Izredno godi modulacija v mid eight pasaži, v katero se prikrade celo moment surfa, kar prinaša noro zabaven odklon, potem pa se PPB zavihtijo nazaj na utrgani črni horror polka blues, v režiji teatralnega obešenjaštva genialne vokalne predstave Mihe Eriča! »Črni brat« skladbe Ragin’ Mad s prvenca »Family«, ki pa zadržuje obilje norčave narave skupine!
Nalezljivi instrumental Vigilante ponudi nekaj uvodnega southern rock sentimenta, predvsem pa gre za prvovrsten jam, kjer zasijejo v polni luči vse vrline polnokrvnega instrumetantalnega zaznavanja ter simbioze kvarteta. Prelivi orglic in kitare ter ostro prodorna in nagroovana ritem kinetika. Čutnost in zaznavanje na vsakem koraku igre! Voluminozno in brezmejno prodorno. Udarna blues rock vihravost, ki evocira tudi staroselske prijem porajajočega se hard rock pionirstva druge polovice šestdesetih. Je pa komad zaigran »in one take« in v finalu nenadoma »odrezan«, kar pomeni, da gre za pristno zvočni izvedbeni odtis vražjega jama skupine.
Easy For You se odpira v siju baladne blues žalostinke, čeprav se v nadaljevanju razvije drugam. Zlatko Đogič ostaja neverjeten s svojo prodorno emotivno podoživetostjo. Nekaj tiste temnopolte vokalne karizme se prevaja po krvožilju bobnarja. Čeprav miljo oddaljena, pa vseeno. Vzporednica s kakšnim Donom Brewerjem iz zasedbe Grand Funk Railorad, niti ni več tako neumestna. Zlatku pripadajo na albumu začetni, sredinski in končni deli. Tako sklene album črni blues hardrock težkokategornik Deathproof, ki ga znova razganja od vseh nebrzdanih emocij izredne vokalne predstave Zlatka Đogiča, za veliki finale albuma pa dostavi še eno vrhunsko solistično mojstrovino Julijan Erič na kitari. Izreden finalni krešendo v zaključku albuma, ki te pripravi do tega, da ponovno vstaviš CD v predvajalnik.
Eriča spretno odpirata prostor drug drugemu. Ko vzdržuje en motiv, vpade eden od njiju v solažo, potem se karte premešajo in vlogi se zamenjata. Bitchin’ N’ Cryin’ ter Edd Genee (slednji znova z nekaj southern rock in surf estetike) sta trenutka, ki to izjemno spravljivo medsebojno zaznavanje obeh bratov razgalita, vsaka na svoj način, zelo slikovito. Če je prva prežeta z nenehnimi solističnimi eskapadami orglic in kitare, sobivata oba instrumenta v Edd Geene znatno bolj koncizno, a se v občevanju še vedno izjemno posrečeno »nevtralizirata«, kar pomeni, da zadržujeta občasno tudi veliko izrazno enakovrednost. Kasnejši skladbi albuma, to sta Take it Easy ter Deep Cuts, prinašata na novo delo skupine, tudi nekaj boogie momenta, kar na moč zaželeno razgibava album.
»Family« je bil vrste mali leksikon bluesa skupine, pomembno delo afirmacije. »Wacky Blues Professors«, pa deluje kanček bolj groovy in funky ter v glasbeni viziji slogovno bolj osredotočeno ter obtesano. Vendar pa album ne daje občutka, da bi se Prismojeni profesorji bluesa kaj dosti ukvarjali s tem, ali so vzpostavili svoj prepoznavni slog, ali ne. Takšno razmišljanje bi lahko skupino celo povsem zamorilo, saj gradijo njen karakter štiri izdelane in svobodoljubne esence izpovedno neverjetno karizmatičnih in prodornih posameznikov. Srčnost in popolna pristnost sta ključ. To je bistvo. Biti srčen, pomeni biti neustrašen in pogumen. In ta srčnost žene skupino dalje. Kjer je srce, tam je bistvo in kjer je srce, tam je vedno cilj, četudi je pot do tja trnova in negotova. In Prismojeni profesorji bluesa rokujejo v svoji obrti z elementom, ki postaja v vse bolj premišljenem svetu slovenskega rocka in rolla silna redkost. So kar so, kar vidiš in slišiš, to dobiš. Nobene »kozmetike« in »lišpa«. Prav ta pogum s katerim brez zavor živijo svoje strasti in emocije ter pristopajo do vsega česar se lotevajo z velikim žarom in polnokrvno potentnim zaletom, jih dela tako posebne, močne in ne nazadnje, pa čeprav tega fantje ne bodo priznali, na aktualnem zemljevidu slovenske glasbene rock scene, tudi na nek način trenutno dominirajoče ter avtoritativne. Naenkrat se pojavijo kot strela iz jasnega na sceni, kmalu zatem že polnijo Križanke, Kino Šiška, pa Cankarjev dom. Ob vsem tem pa se še vedno najraje vračajo v klubske prostore, kot je Prulček. Želimo lahko torej sploh še kaj več od iskrenosti teh fantov? Ostajajo torej velika prismojena družina, ki nas bo s svojo glasbo vse skupaj še dolgo, dolgo navduševala. Medgeneracijsko in brez žanrskega omejevana. Le s svojo srčnostjo in kipečim žarom! In da. Ob vsem tem dajejo absolutni občutek, da gre za mednarodno blues rock zasedbo, ki je že davno tega prerasla okvirje aktualne slovenske rock scene.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Wacky Blues Professors
2. Poorboy
3. Creepy
4. Vigilante
5. Easy For You
6. Bitchin’ and Cryin’
7. Deep Cuts
8. Framed Love
9. Take It Easy
10. Edd Geene
11. I Need Love
12. Deathproof
Zasedba:
Miha Erič – ustna harmonika, lap steel kitara, vokal na skladbah št. 3., 7. in 10.
Julijan Erič – kitara, vokal na skladbah št. 2, 6., 9. in 11.
Miha Ribarič – bas kitara in vokal na skladbi št. 1
Zlatko Đogić – bobni, vokal na skladbah 1., 5., 8. in 12.
ZASEDBA FAMILY:
Jasna Kmetec – saksofoni
Andrej Tomazin – tolkala
Domen Gracej – trobenta
Gal Gjurin – Hammond orgle
