Založba: Samozaložba
Leto izida: 2016
Produkcija: Borut Činč
Dolžina albuma: 79:32
Ocena: 10 / 10
V današnjem času si na slovenskem težko predstavljamo ekipo, v kateri bi veljala takšna složnost, tovarištvo, tako visoka mera medsebojnega zaupanja, enovitega fokusa avtorskega glasbenega vizionarstva ter posledične kreativnosti, kot je to v primeru skupine Prismojeni profesorji bluesa.
Kvartet se je pojavil na sceni šele pred nekaj leti, čeprav je v svojih »skritih brlogih« dolgo časa, vadil, vadil in le vadil. Gulil in pilil veščino obvladovanja instrumentov. Potem pa nenadoma udaril iz anonimnosti kot strela z jasnega, ko je nizal serijo neverjetno prepričljivih nastopov, ovenčanih z neverjetno strastjo do igranja in izvajanja glasbe. Tako priredb, kot lastnega avtorskega materiala. Vsak koncert je skupina skrajno preznojila, dala svoj maksimum in tako s srčno iskrenostjo osvajala tudi srca publike, ki je skupino hipoma vzela za svojo. Na tak način se je esence skupine navzel duh koncertne atrakcije, ki je fantom začel odpirati vrata do klubskih, pa tudi vseh večjih in pomembnejših koncertnih prizorišč. Več kot zasluženo. Prismojeni profesorji bluesa so namreč izredni garači, ki se zavedajo dejstva, da zagotavlja opravičljiv uspeh le predanost v stvar in veliki trud. Od te velike malodane »krvne« bratovščine kvarteta izhaja tudi pomenljiv naslov njihovega studijskega prvenca »Familiy«.
Album dvanajstih točk je pravi mali svetovni leksikon blues glasbe v katerem se fantje dotaknejo praktično vseh sfer tega znamenitega žanra. Pravzaprav je vsej idejni vnemi in potentnim željam po dokazovanju, ki jo izraža studijski prvenec fantov, kar težko slediti. Prvenec namreč izraža povsem naravno zorenje posameznikov kvarteta, kot tudi povsem naravno glasbeno evolucijo skupine. To je tista samobitnost oziroma kreativna samoraslost ekipe, primerljiva z entuzijazmom naravnih talentov, ki so pred mnogimi dekadami postavljali na noge rock glasbo. Nekoč samodejni glasbeni element, ki pa je v današnjem času zavoljo uničujočega korporativizma brezmejno požrešne in nenasitne glasbene industrije, močno ogrožen.
Da skrajšam. Vseh dvanajst točk (odšteta sta “intro” in “outro”) štirih »čudežnih fantov« deluje v prvi vrsti idejno na moč razvejano, razgibano, raznovrstno. Čeprav se giblje album nenehno v žanru bluesa, dosega to variabilnost s peresno lahkoto. Fantje uporabljajo na albumu kar tri vodilne vokale, ki jih glede na izrazno kompatibilnost smiselno razporejajo v posameznih točkah. Če Julijanov godi zlasti točkam, ki koketirajo z zapuščino britanskega »white blues booma« šestdesetih, je grleno možati Zlatkov zbližan celo z dušno veličino temnopoltih izvajalcev in celo pionirstvom, ki meri v delto Mississipi bluesa, medtem ko jezdi možato mačistični Mihov nekje po srednji liniji obeh dovtipov. Vsi trije vokali so izvrstno opremljeni z obvladovanjem angleškega jezika, metrika je namreč brezhibna in poljubni poslušalec albuma »Family« niti za hip ne pomisli, da Prismojeni profesorji bvluesa ne bi bili ameriški ali anglo-saksonski bend. Slovensko je namreč le ime skupine. Ne le karizma vokalov, pač pa tudi izjemno čutna in podoživeta instrumentalna izvedba, kjer vseskozi visoko energične Mihove orglice večkrat prevzemajo vlogo vokala in brezkončno napletanje solističnih avantur na relaciji Julijanove kitare, Mihovih orglic, pri čemer pa v prehodnih delih v ničemer ne zaostaja hrupna ritmična kinetika Zlatka in basista Mihe, drži poslušalca vseskozi v visoki napetosti nepričakovanega razvoja dogodkov. Vse na albumu deluje povsem naravno, pretanjeno razporejeno, v soju kompatibilnih aranžmajev in v potezah iskrene srčnosti, ki hipoma prevzema. Ali ste ljubitelji bluesa ali ne, niti ni več pomembno. Izkazani žar je tisti, ki kupuje naklonjenost publike. In to je pravzaprav bistveno.
Fantje so ljubitelji stare šole britanskih zasedb bluesa od Cream do Nine Below Zero, Fleetwood Mac »Peter Green ere«, Ten Years After, John Mayall And the Bluesbreakers, obenem je hipoma jasno, da je filigransko-finomehanično »obtesani« kitarski mojster Julijan do potankosti preučil vse trike znamenitega Jimi Hendrixa. V ta slikovit konglomerat so vtkani trenutki, ki se spogledujejo tudi z navdahnjenostjo nad doprinosi nepozabnih blues mojstrov Alberta Kinga, Alissona Lutherja, Freddie Kinga, torej tudi »fingerpickinga« ne primanjkuje! Možne so vzporednice z instrumentali Cheta Aktinsa. Skratka, album »Family« je čvrsta kost za glodanje. Nabita z informacijami, ki so podane z neverjetno kreativno senzibilnostjo ter čutnim nabojem.
Čeprav je blues v osnovi glasba, ki izraža trpljenje in se glasbeniki v njej radi vseskozi »pritožujejo« nad tegobami, ki jih prinaša vsakdanjik, pa obračajo Prismojeni profesorji bluesa vso zgodbo na lucidno plat medalje samoparodije in premagujejo nergavost z žarom optimizma kar godi k povsem neobremenjeni in potentno kipeči norčavosti kvarteta, kot to pooseblja album »Family«. Album izjemne karizme, album, kjer fantje sicer ne odkrivajo tople vode, pa vendar album, ki ne le zavoljo brezhibne izvedbe, pač pa tudi srčnosti in žara do pristopanja h glasbi, nepovratno očara. Album, ki je izgubljen v času in prostoru in album ki preseneča na vsakem koraku. Album napolnjen z nebrzdano energetsko voltažo, kjer nadvlada le eno. Iskrena ljubezen do glasbe, ki si ji predan in jo ustvarjaš ter izvajaš. Album, ki je, kar se produkcije tiče, ujel prvinski moment retrozvočnosti starih dobrih časov, ko so se uporabljali snemalni trakovi in si moral znati zaigrati komad v prvem poizkusu. Album ob katerem te prevzame tisti (danes) redki občutek, da ga poganja goli instinkt visoko senzitivnih glasbenih duš.
Prismojeni profesorji bluesa so skupina, ki je neskromno povedano rojena, da zavlada odrom mednarodnega prizorišča in da s svojo glasbo zavzame ter očara tudi preostali svet.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Intro
2. Race Me Down the Street
3. Cold Sweat
4. Ragin’ Mad
5. Big City Woman
6. Buzzaround
7. Why I Sing the Blues
8. Truck Driver
9. Keep On Groovin’
10. Run Hilda
11. Down Behind the Gates
12. Cryin’ Shame
13. Party Time
14. Outro
Zasedba:
Miha Erič – vokal, orglice
Julijan Erič – vokal, kitara
Zlatko Đogič – vokal, bobni
Miha Ribarič – bas kitara
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Borut Činč – Hammond orgle
Andrej Tomazin – tolkala
Domen Gracej – trobenta
Jasna Kmetec – saksofon
