Nastopajoči: Spock’s Beard, Sound Of Contact, Beardfish, conXious
Lokacija: Dunaj (Wien) / Szene / Avstrija
Datum: torek, 14.05.2013
Sleherni nastop ameriških progresivno rockovskih revitalistov Spock’s Beard je svojevrstna izkušnja, ki obiskovalca dodobra napolni s pozitivnimi emocijami, medtem ko si lahko paše ušesa in oči ob zavidljivi virtuoznosti, izjemni muzikalnosti in nevsakdanjem humorju v režiji vseh članov te čudovite skupine, ki je letos izdala odlični studijski album z naslovom »Brief Nocturness And Dreamless Sleep« (2013), njihov prvi studijski izdelek z novim pevcem/kitaristom Tedom Leonardom (obenem član skupine Enchant). Na svojo prvo evropsko turnejo z Leonardom in bobnarjem Jimmyem Keeganom, kateri je prvič nastopil v vlogi polnopravnega člana skupine, so se podali v družbi dveh imenitnih prog rockovskih predskupin, Švedi Beardfish in Britanci Sound of Contact.
Na Dunaju, kjer smo si Spockobradce ogledali v dobro zapolnjeni dvorani Szene, so v vlogi prve izmed treh predskupin nastopili domačini ConXius, katere smo člani ekipe Rocklinea nazadnje gledali, ko so pred petimi leti nastopili v vlogi predskupine za kultne neoprogresivce IQ. Od takrat se Avstrijci, kar se tiče njihovega zvočnega izrazoslovja in vizije, odrske uglašenosti in smisla za aranžiranje skladb z repom in glavo, žal niso prav nič poboljšali, tako da bodo morali še krepko vaditi preden bodo lahko upraviči vlogo ‘predvoznikov’ kultnih skupin progresivnega rocka. Člani banda so resda veliki ljubitelji prog rocka in prog metala in poleg nastopanja igrajo tudi pomembno vlogo pri organizaciji številnih progrockovsko usmerjenih koncertnih dogodkov na območju Dunaja, a kot glasbeniki bodo morali pojesti še veliko ‘močnika’, preden bodo lahko prog rockovski gurmani za njih zastavil vsaj kakšno pozitivno besedo.
Za njimi so nastopili švedski prog revitalistični imenitneži Beardfish, kateri so morali svoj nastop, sredi katerega so predstavljali aktualni studijski album »The Void« (2012), prilagoditi 40-im minutam. Ena najbolj zanimivih sodobnih prog rockovskih skupin, ki svoj navdih črpa predvsem v dediščini legend kot so Genesis in Yes, je svoj nastop začela silovito s skladbo »And The Stone Said«, katera izvira iz odličnega albuma »Mammoth« (2011). Vsi štirje člani banda na čelu s pevcem/kitaristom in klaviaturistom Rikardom Sjöblomom so nas očarali z izjemno kohezivnim, uigranim in energičnim nastopom, katerega so sklenili z neobičajno brutalnim izborom, »Voluntary Slavery«, prog metalskim rušilcem, ki slogovno še najbolj spominja na kakšne Opeth. Beardfish ni kar tako videti v živo, ker se ponavadi med koncertnimi turnejami zadržujejo v severni Evropi, zato smo jim bili neizmerno hvaležni za prikazano, pa četudi je njihov nastop minil skorajda tako hitro, kot da bi nekdo v hipu ugasnil svečo.
Na odru so jih kmalu zamenjali britanski posebneži, ki slišijo na ime Sound of Contact. Slednji v svojih vrstah vsebujejo pevca/bobnarja Simona Collinsa, sina legendarnega Phila Collinsa, ki slavnemu očetu ni podoben samo po videzu, temveč ju druži tudi sorodna barva glasu. Na odru mu je med drugim delal družbo priznani klaviaturist Dave Kerzner, ki je v svoji karieri sodeloval z glasbeniki kot so člani skupine Genesis, Alan Parsons, Keith Emerson, Neil Peart, Francis Dunnery ter Tom Waits. V vlogi koncertnega kitarista pa se je Collinsu na odru pridružil kitarist David Wesley, katerega dobro poznajo vsi ljubitelji skupine Porcupine Tree, v preteklosti pa je sodeloval tudi s Fishem (ex-Marillion) in Mikeom Trampom (White Lion). Simon se je v svoji karieri glasbenika več kot očitno odločil odpraviti po očetovih stopinjah, saj obenem opravlja vlogo pevca in bobnarja.
Tako se je na uvodnem inštrumentalu »Mobius Slip Part 1 (In The Difference Engine)« najprej predstavil kot izvrsten bobnar, nakar se je odpravil za mikrofon. Za večino preostalih skladb v 40-ih minutah, kolikor je trajal nastop Sound of Contact, je Collinsa za bobni zamenjal Ronen Gordon. V glasbi Sound of Contact so se lahko nazorno slišali številni raznoliki glasbeni vplivi, predvsem skupin s katerimi so v preteklosti sodelovali prej našteti glasbeniki. Mladi Collins, Philov prvi in edini otrok, katerega je imel s prvo ženo Andreo Bertorelli, nas je skupaj s svojimi kameradi v kratkem, a navdušujočem nastopu uspel prepričati, da je po dokaj sramežljivi, večinoma pop rockovsko usmerjeni samostojni karieri, prepričljivo zakorakal v svet progresivnega rocka in da gre za skupino pred katero je zanimiva prihodnost. Simonov upokojeni oče, ki je nekoč, tudi s precej ponesrečeno izjavo zatajil progresivni rock, je zato lahko danes resnično ponosen nanj. Sound of Contact bodo svoj prvenec z naslovom »Dimensionaut« sicer uradno izdali konec tega meseca.
Po slovesu Britancev z odra je bilo vse nared za prihod glavnih ‘zvezd’ tega večera, a se je kmalu izkazalo, da smo se morali še pošteno pričakati preden so se na odru pojavili vsi člani velikih virtuozov in burkačev iz San Francisca. Veliki nebodigatreba tega večera je bil v dobrem in slabem kultni japonski klaviaturist Ryo Okumoto, ki je pred nastopom nekoliko pregloboko pogledal v kozarec, zato je med posameznimi izvedbami kar naprej prevzemal mikrofon in hotel imeti glavno besedo pri pošteno razvlečenemu ogovarjanju občinstva, kar je bilo na momente že nadležno. To je bilo poleg njegovega običajnega zvočnega pikolovstva, se pravi dolgotrajnega preverjanje prostrane klaviaturske postavitve (hammond orgle, melotron, mini moog…) ter začetnih težav z ozvočenjem, (do tretje skladbe sploh ni delal Leonardov sintetizator, zato je zahtevane linije moral odigrati na električno kitaro) edina negativna pripomba v zvezi z dunajskim nastopom Spock’s Beard, ki si je sicer v vseh drugih ozirih prislužil same superlative.
Veliki pozitivisti iz San Francisca so se do skladbe »Hiding Out« že uspeli razživeti in uigrati ter zakrpati uvodne tehnične težave. Še posebno nas je v vlogi ‘frontmana’ navdušil Leonard, kateri se je res pošteno spremenil odkar smo ga nazadnje pred desetimi leti videli v živo kot člana skupine Enchant. Iz dokaj introvertiranega in statičnega mladeniča se je prelevil v pevskega in kitarskega korenjaka s karizmo in avtoriteto, kakršno mora posedovati naslednik takšnih imen kot sta bila oba njegova predhodnika, se pravi Neal Morse in Nick D’Virgilio. S seboj je prinesel res neko povsem svežo energijo, kar je bilo moč čutiti že na novem studijskem albumu, sedaj pa smo se lahko o tem prepričali tudi v živo, kjer ni navdušil samo s pevskim in kitarskim talentom, temveč tudi s humorjem in učinkovitim brzdanjem pošteno okajenega Ryoja. Slednjemu se je za njegovo klaviatursko postavitvijo med posameznimi solističnimi orgijami vnovič popolnoma ‘zmešalo’ in enkrat bi že spet skoraj prevrnil hammond orgel, kar bi se mu sicer pripetil tudi, če ne bi spil kozarček preveč.
Bobnar Jimmy Keegan, še en famozni burkež, je prav tako posebna zgodba zase. S svojo drobno postavo pobeglega taboriščnika iz Dachaua mu na oko ne bi nihče pripisal, da je v resnici prava bobnarska mrcina in najboljša možna zamenjava za karizmatičnega D’Virgilia. Za stabilnost in da so stvari šle po načrtih pa sta poskrbela predvsem oba originalna člana, skoraj vedno resni basist Dave Meros, ki tokrat s seboj ni prinesel Rickenbackerja, a je vseeno navdušil vse ljubitelje prožnih in dinamičnih bas linij, ter kitarski mojster Alan Morse, mlajši brat slovitega Neala. Ta precej prezrti kitarski virtuoz, ki se tudi v tem večeru ni ločil od svojega pošteno oguljenega Fenderjevega Stratocasterja, je po Nealovemu slovesu sicer še najbližje definiciji šefa te izjemno demokratično organizirane skupine.
Ena redkih smiselnih izjav, katere je japonski klaviaturski virtuoz navrgel med svojimi razvlečenimi nagovori občinstva, je bila ta, da je treba podpreti sodobni progresivni rock v čim večjem številu, medtem ko je mnogo simpatij s strani publike požel tudi s tem, da je to inkarnacijo banda označil za najboljšo v njihovi dosedanji zgodovini pa naj se to sliši še tako klišejsko. Pogled na publiko sicer v vizualnem, ne količinskem smislu, ni bil preveč navdušujoč, saj so prevladovali golobradi mladeniči z očali in aknami, ki so pravkar prišli izpred računalniških ekranov ali iz predavalnic za fiziko, kar pomeni, da so ‘poskrbeli’ za negativni stereotip o progresivnem rocku kot glasbi pretirano intelektualnih, introvertiranih in zato nerazumljenih ‘piflarjev’. Estrogena v dvorani je bilo komajda za vzorec, zato ni presenetilo, da je kopijo novega albuma prejela zagreta japonska oboževalka v prvi vrsti, ki očitno ne zamudi nobenega koncerta njene najljubše skupine.
Spock’s Beard so v tem večeru poleg skladb z aktualnega albuma izvedli številne dolgoletne favorite kot so »Cakewalk On Easy Street«, »The Distance to the Sun«, »Crack the Big Sky« in »Walking On the Wind«. Zanimivo, da je bil poleg novega albuma poudarek na obdobju med leti 1995 ter 1999, medtem ko so preteklih trinajst let popolnoma izpustili iz repertoarja. Spockobradci imajo pri izbiri koncertnih izvedb ob obilici odličnih skladb med katerimi večina v povprečju zaseda več kot sedem minut dolžine velike težave, saj do zdaj še niso izdali slabega albuma, tokrat pa so dali prednost zgodnjemu obdobju svoje kariere. Leonard se je suvereno izkazal v vlogi pevca preteklih klasik, pa čeprav ima povsem drugačno barvo glasu od obeh predhodnikov, medtem ko je band, nekako po pričakovanju, najbolj užival med izvajanjem novih skladb, katere so jim tudi v živo zares imenitno uspele. Večkrat so zašli v skupinske jame in za veliki finale je Ryo uprizoril pravcato klaviatursko orgijo na svojem prenosnem sintetizatorju, ko je med drugim z njim v roki na podu cepetal kot kakšen psiček, ki je pravkar prejel svojo najljubšo kost, medtem ko je Alan nekajkrat med svojimi divjimi sprehodi v ospredje skorajda podrl mikrofon. Slednji se je izkazal ne samo kot (pre)večkrat pozabljeni kitarski mojster, temveč je dobro pomagal Keeganu in Merosu pri opravljanju spremljevalnih vokalnih harmonij. Te so dosegle svoj vrhunec v kompleksni mojstrovini »Afterthoughts«, tretjemu nadaljevanju klasike »Thoughts« z albuma »Beware of Darkness« (1996).
Virtuozni veseljaki namreč na odru nikoli niso pri miru in z izjemo večno resnega Merosa tu in tam zelo radi ušpičijo kako odrsko vragolijo. V dodatku so se nekako po pričakovanju spomnili na svoj studijski prvenec »Light« (1995) in nas obenem opozorili, da skupina letos praznuje dvajseto obletnico obstoja. V ta namen so izvedli bodrilni »Go the Way You Go«, kateri je odlično vžgal kot zaključna skladba tega večera in pred slovesom z odra prejeli burne ovacije dodobra vzhičene publike. Večni pozitivisti iz Los Angelesa so nas, tako kot pred desetimi leti, popolnoma navdušili z izjemno odrsko spontanostjo in medsebojno uigranostjo, pa tudi z iskrivim humorjem, ki je v progresivnem rocku ponavadi precej pogrešan in zato večkrat dobrodošel element. Navkljub temu, da so tako Beardfish kot Sound of Contact izpolnili velika pričakovanja, so Spockobradci na koncu dokazali kdo je ‘glavni’ in več kot opravičili status glavnih nosilcev tega večera, predvsem pa vnovič potrdili svoj status vodilnih ameriških prog rockovskih revitalistov 21. stoletja.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
BEARDFISH:
1. And the Stone Said: If I Could Speak
2. Ludvig & Sverker
3. This Matter of Mine
4. Voluntary Slavery
SOUND OF CONTACT:
1. Mobius Slip Part 1 (In The Difference Engine)
2. Pale Blue Dot
3. Not Coming Down
4. Remote View
5. Closer To You
6. Omega Point
7. Cosmic Distance Ladder
SPOCK’S BEARD:
1. Something Very Strange
2. Crack the Big Sky
3. Hiding Out
4. Walking on the Wind
5. Submerged
6. Cakewalk on Easy Street
7. Afterthoughts
8. The Distance to the Sun
9. Waiting for Me
—dodatek—
10. Go the Way You Go
