Premiata Forneria Marconi in pušeljc nepozabnih cvetk progresivnega rocka v osrčju Furlanije (2017)
Lokacija: San Daniele del Friuli / Piazza Vittorio Emanuele / Italija
Datum: petek, 23.06.2017
San Daniele Del Friuli je furlanska prestolnica pršuta. Prav v petek, 23.06.2017, je mesto po vsakoletni tradiciji znova priredilo veliki dan, posvečen praznovanju te, tudi Slovencem zelo dobro znane jedače, ki pa si s tem ne belijo petirano glave, saj predobro vedo, da se pravi pršut seveda nahaja na slovenskem Krasu. Kakorkoli, izlet v to mesto je zagotovo zanimiv tudi z vidika popolnega oportunizma, saj se njegov stari del nahaja na griču. Obdan je z mestnim obzidjem, znotraj je tudi graščinski kompleks. Torej, četudi se tam znajdete po naključju, imate kaj videti. No, tokrat pa je bil petek in ker je bil letošnji junij koncertno dokaj klavrn, je bila toliko bolj razveseljiva novica, ki sem jo prejel šele sredi istega dne, da tam nastopajo veliki veterani italijanske branže simfonične in progresivno rockovske kulture. To so seveda Premiata Forneria Marconi ali skrajšano PFM. Vredno je omeniti tudi to, da je bil ta petek eden izmed najhujših junijskih dni v letošnjem letu, kar se dnevne pripeke in sproščene sopare tiče.
Ena izmed osrednjih zasedb orjaškega vala progresivnega rocka, ki se je, kot posebna razvojna veja, bohotil na tleh Italije skozi sedemdeseta, torej še vedno deluje. Poleg peščice njenih sodobnikov, kot so Le Orme (ti nastopijo v bližnjem Lignanu, dne 03.08.2017), pa New Trolls, okruški zasedbe Goblin. Premiata Forneria Marconi se v letu 2017 postavlja na odrih kot septet. V ekipi je od originalnih in ustanovnih članov seveda še vedno bobnar in vokalist Franz Di Cioccio, ki je leta 1970 ustanovil PFM na pogorišču predhodne zasedbe I Quelli. Leta 1974 se je zasedbi pridružil basist Patrick Djivas, ki dela Ciocciu stalno družbo tudi v današnjih PFM. Njegova imenitnost je dobro znana tudi Ramazottiju, saj je Djivasa izbral v spremljevalno ekipo ene izmed njegovih preteklih svetovnih turnej. Na glavni kitari se je zasedbi po upokojitvi markantnega Franca Musside pridružil izjemni virtuoz Marco Sfogli, medtem ko drgne violino (in občasno klaviature) še naprej stari znanec skupine Lucio Fabbri. Slednji je igral pri PFM od konca sedemdesetih do druge polovice osemdesetih, pa se zasedbi leta 2002 znova priključil. Novi PFM se občasno pojavljajo kar s tremi klaviaturisti (vštevši občasne usluge Fabbria). Na pozicijah dveh stalnih klaviaturistov sta tako našla svoji mesti v ekipi mlajša glasbenika in sicer Alessandro Scaglione (tudi Moog, Hammond, električni klavir) ter dodatni klaviturist, kitarist in vodilni vokalist Alberto Bravin. Da pa se lahko Di Cioccio razmahne med koncertom po mili volji in se z bobnarske pozicije sproščeno prestavi na mesto vodilnega vokalista, pa so PFM v svoje vrste integrirali še dodatnega bobnarja in tolkalista Roberta Gualdija. Na odru sta bila postavljena torej dva seta bobnov in skorajda pravo nepregledno morje raznoraznih klaviatur.
Prizorišče na trgu Piazza Vittorio Emanuele je bilo nabito polno. Oder je bil stlačen v kotiček trga, pred njega se je zbasala množica kakih 500 poslušalcev, pri čemer so ustvarili »zamašek«, saj je reka mimoidočih drla iz ozadja in zdaj z leve zdaj z desne nenehno pritiskala na vse tiste, ki so želeli prisluhniti koncertu. Pri tem je treba prišteti še neznosno vročino, ki jo je dodatno potencirala še močna odrska razsvetljava in seveda množica teles, ki so se pred odrom (hočeš nočeš) »stiskala« skupaj.
Vendar pa te, ne ravno ljube razmere za koncertno uživanje glasbe, niso vplivale na siceršnjo odličnost in izvrstnost koncertne predstave, ki so jo dostavili PFM. Skozi dolg in obsežen repertoar, ki je nameril preko dobri dve uri čiste igre (odštevši daljše komentarje v premorih med skladbami sicer radoživega in »jezičnega« Franza), so zaigrali večino del iz začetnega obdobja svoje kariere in to je bilo bistveno za vsakogar, ki išče tehnično kompleksnost, bravurozno uigranost ter se zna zapeljati v nedrja mistične atmosfere, ki jo nadgrajuje tudi ščepec nenehno šegave in iskrive igre, stkane v sredozemskem okolju, zabeljene z malho izvrstnih improvizacijskih točk. Tudi te so zasedale posebno mesto v koncertnem repertoarju. Tako smo lahko uživali v podaljšanih eskapadah violine, bravuroznih utrgancijah soliranja električne kitare in podvojenem bobnarskem vložku Di Cioccia ter Gualdija.
PFM so vzradostili obiskovalce, med katerimi so v publiki dominirali seveda tisti z letnicami rojstva od 1955 pa navzdol v štirideseta in sicer tako, da so izvedli serijo točk z njihovih klasičnih albumov. Nekaj več pozornosti so posvetili zlasti albumu »Photos of Ghosts« (1973), s katerega je že v začetnem delu koncerta odjeknila naslovna skladba, tej pa sta v nadaljevanju delali družbo še Promenade The Puzzle in Mr. 9 Till 5. Z »L’isola di niente« (1974) so PFM že uvodoma zaigrali izvrstno mistično La luna nuova, repertoar pa izdatneje obtežili z materialom s studijskega prvenca »Storia di un minuto« (1972) tako, da so izvedli oba dela skladbe Dove… quando…, ki sta se prelevili (v potihoma pričakovano) La Carrozza Di Hans, za tem pa so zaigrali še Impressioni Di Settembre. Z drugega studijskega albuma« Per un amico« (1972) so PFM izvedli le eno skladbo (Il banchetto), z izvedbo skladbe Paper Charms pa niso zaobšli niti albuma »Chocolate Kings« (1975).
Bend si je privoščil trenutek za izdatno uživanje v klasični glasbi, ko je na svojstven način priredil insert glasbe Prokofjeva za balet Romeo in Julija. V drugi polovici koncerta se je PFM priklonili tudi pokojnemu italijanskemu kantavtorju Fabriziu De Andreu z izvedbo dveh njegovih del. PFM in De Andre so namreč v preteklosti na odrih precej sodelovali. Od tod tudi izdaja koncertnega albuma »Fabrizio De André e PFM – In concerto« (1979) ter “In concerto – Volume 2” (1980). Aha, bend ni zaobšel niti šegave Maestro della voce (»Suonare suonare«, 1980) ter koncert pričakovano in na moč furiozno ter grmeče sklenil s skladbo Celebration (album »Photos of Ghost«, 1973).
Bend je skozi koncert razvijal strasten zvok, ki se je šibil od prelitih emocij, obenem pa so na trenutke PFM razvijali pravi orkestralni zvok in delovali kot pravi simfonični orkester, kar ne čudi, ko sešteješ vsa zvočna pregrinjala, ki so jih v občasni družbi soustvarjale trojne klaviature.
Skratka, bil je v vseh pogledih izvrstno zabeljen koncert, izveden z neverjetno doktrino, zapuščino in velikim znanjem, rutino ter izkušnjami. Nad vsem pa je kraljeval izjemen čut do vsega česar so se glasbeniki lotevali. Karizmatični poglavar Franz Di Cioccio in ekipa ostajajo veliki perfekcionisti v svoji glasbeni obrti, ki ničesar ne prepušča naključju. Do vseh svojih dejanj pristopa s stoodstotno zavzetostjo in osredotočenostjo. Tistega večera so priredili nepozaben koncert, stkan iz neverjetnega vrtiljaka skladb iz zlate ere svojega velečastitega delovanja. PFM ostajajo skupina, ki se v vseh teh dolgih letih kljubovanja trendom in navkljub napolnjenim krepkim sedeminštiridesetim letom, niso v srcih in na odru niso postarali niti za ped. Zato ostajajo obiski njihovih koncertov na moč priporočljivo dejanje za vsakogar, ki rad prisluhne glasbenemu perfekcionizmu, kakršen druži kompleksnost in muzikaličnost komponiranja v svojstven, a neverjetno dopadljiv konglomerat. Za prave progrockovske gurmane pa ostaja ogled koncerta PFM tudi v letu 2017 pravzaprav posebne vrste ritual in dušebrižna obveza.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
