Če je kje moč sploh najti kakšno svetlo točko zadnjih dveh usranih let, je to vsaj to, da bendom kreativna energija kljub popolnemu koncertnemu mrku ni ugasnila in se izdaje novih albumov že zadnje leto vrstijo ena za drugo. Tako so pretekli petek nemrtvi vstali na rajanju ob izidu pete studijske plošče death/grind veteranov Dickless Tracy, Grave New World, le dan kasneje pa so v prenovljenem Orto baru (na račun premika kadilnice v stari bar je spodnja dvorana konkretno pridobila na kapaciteti) za heavy metal žurko z novim albumom poskrbeli Metalsteel.
Mesto predskupine tokrat ni pripadlo kakšnim mladincem, temveč kar starostam domačega thrash metala oziroma kar starostam domačega metala na sploh, »pa čak i šire« – starostam metal scene celotne bivše, skupne domovine, Sarcasm. Čez slab mesec bo minilo debelih 32 (!) let od izida kultnega prvenca Crematory, danes čislanega od Vardara pa do gore Fuji, Sarcasm pa ne kažejo znakov usihanja. V zadnjih letih so sicer (do)(pre)živeli nekaj kadrovskih pretresov, predvsem na mestu vokalista, saj so se razšli z dolgoletnim vokalistom Mucyjem, njegov naslednik Gašper Čadež pa tudi ni doživel pretirano dolgega staža. A veterani so rešitev našli kar v lastnih vrstah; v čevlje vokalista je stopil šef benda, nesmrtni Aleš Blaznik, bend je lani izdal svoj sedmi studijski albuma Pot v raj in dokazal, da thrash zver še vedno praska z nabrušenimi kremplji. Spremembe se na odru in v živo poznajo predvsem tako, da Sarcasm zaradi Aleševega raskavega in nemelodičnega glasu zvenijo nekoliko bolj surovo in agresivno, s tem pa v prvi vrsti bolj prvinsko kot poprej. Še bolj izdatno kot prej pridejo do izraza skupinski vokali kjer prednjači Klemen Renko, ne manjka pa niti zanesljivi »low-end« Vito Stričevič. V živo tokrat »gang vokali« ves čas niso bili ravno najbolj natančni, za kar gre vzroke jasno iskati v skorajda popolni koncertni suši zadnji dve leti. Sicer pa so Sarcasm, kljub nekoliko anemični publiki, poskrbeli za pošteno ogrevanje, vratove pa so razmigale predvsem železne klasike Crematory, Dej mi/Sarcasm, pa tudi komadi novejšega datuma s Something to Believe In na čelu. Tudi Adrenalin in Hitrost s Poti v raj sta udarili v polno, le ob nekoliko nerodnih slovenskih besedil je na trenutke malce stisnilo, je pa zato vrat namučil himnični Road Warriors in naznanil (pre)hitro slovo.
Tudi Metalsteel so povili svojega sedmega otroka (odštevši live album Steel Alive), pozabljenega od bogov. Forsaken By the Gods je pandemija za več mesecev postavila na polico, končno pa so Metalsteel in heavy metala že(l)jna publika dočakali tudi premierno predstavitev bržda najbolj zrelega izdelka skupine do sedaj. Metalsteel so pač mojstri svoje obrti in od njih je pravzaprav že rutinsko pričakovati nič drugega kot izvedbo na visokem nivoju. Kljub temu pa z rutino ni mišljena dolgočasna in predvidljiva predstava, temveč izvedba na najvišji ravni, kar so Metalsteel po pričakovanju ponudili že z uvodom z naslovnim komadom nove plošče. Z njim so punca in fantje pokazali, da so Metalsteel v letu 2021 mnogo mračnejši in resnejši kot doslej, kar gre najbrž pripisati odraslosti in predvsem svetu oz. naravi, ki čedalje bolj kaže, da je človek na tem planetu tujek in vzrok vsega kar je s tem svetom narobe. A kljub resnosti so Metalsteel v živo še vedno čisti užitek, sploh zaradi energične in karizmatične izvedbe ter dobre povezanosti s publiko, ki je medvoškemu bendu znova jedla iz rok. Te pa so ponujali številne zapomnljive rife zanesljivega dvojca Rok-Beny, njune visokoleteče solaže in bobnenje ene najbolj trdnih in zanesljivih bas-boben dvojic pri nas, Daša-Matej. Metalsteel so izkušeno krmarili med novejšim in starejšim materialom; prvi se bo brez dvoma hitro zasidral med feni benda, saj ga bogatijo številni in kompleksnejši elementi, v prvi vrsti pa nalezljivi in epski refreni, drugi pa je med domačo publiko tako ali tako že davno sprejet kot zgodovina slovenskega metala. Medvodčani so se tako v slabi uri in pol sprehodili preko Usode (Novi svet, iz rokava pa so stresli celo prastaro Darkrco ob kateri je šlo malce na smeh celo Roku in Benyju), Taste the Sin (vrhunski The Eye of the Pyramid in Trapped in the Nightmare), Bad in Bed (White Circle), Entertainment (The Trip) in preko This Is Your Revelation (naslovni komad) vse do novorojenca. Ta je presenetil s številnimi presunljivi trenutki, ki se bodo v uho še usedli preko mnogih poslušanj, ne gre pa mimo mračnega mini epa Death = Life in otožne balade Fallen Brother posvečene spominu na Žigo Mraka, ki je prezgodaj odšel iz teh planjav.
Metalsteel so znova dokazali, da je njihovo ime pač sinonim za slovensko heavy metal sceno in mimo tega pač ni moč iti. Kar Forsaken By the Gods zgolj potrjuje. Skupaj s Sarcasm in Dirty Skunks so dokazali, da po dveh letih tli močno upanje, da naši (metal) bogovi na nas še niso pozabili in morda tako težko pričakovana vrnitev stare normalnosti le ni več tako nedosegljiva kot se je zdelo še pred kratkim.
Fotografije: Nina Grad
