Ob omembi švedskega death metala preprosto ni mogoče mimo Entombed, ki so leta 1990 s svojim mogočnim prvencem Left Hand Path izdali bržda najpomembnejši švedski death metal album. Ta je švedski sceni dokončno dal lastno identiteto, jasno ločeno od ameriškega death metala in dokončno ustoličil kultni »motorna žaga« zvok studia Sunlight. Entombed in Dismember so, tako kot številni švedski death metal bendi, nezgrešljivo prepleteni. Ne le, da je Nicke Andersson Dismember dal ime in logo, multi talentirana ikona švedske metal scene je za prvenec Dismember, Like An Everflowing Stream, prispeval praktično vse kitarske solaže.
Nič čudnega torej, da je pokopališče Skogskyrkogården, ki je uvrščeno na seznam Unescove svetovne dediščine, na njem pa je pokopana tudi najslavnejša švedska igralka Greta Garbo, postalo death metal meka. Entombed so se namreč za knjižico Left Hand Path na tem pokopališču fotografirali pred velikanskim jeklenim križem do katerega danes romajo trume death metalcev, ki se želijo pokloniti zgodovini death metala in ena najbolj zabavnih reči, ki jih lahko fen tega žanra počne v Stockholmu je opazovanje metalcev, ki se trudijo uprizoriti Entombed foto session. Naš (ne)posrečen poskus spodaj.
![]()
Entombed 
“Entombed 2019”
Nekoliko naprej od Skogskyrkogården je pokopano še eno veliko ime, ki pa je večji pečat pustilo na sceni zahodni švedski sosedi in se v zgodovino žal zapisalo predvsem kot tragična figura. Govorim seveda o Per Yngve Ohlinu, bolje znanemu kot Dead, ki se je leta 1988 pridružil Mayhem in svoje mlado življenje leta 1991 pri vsega 22. končal s samomorom. Preden pa je Dead prebegnil v Mayhem in z njimi posnel kultni Live in Leipzig, je svoj pečat pustil v Morbid s kultnim demom December Moon. V Morbid je najti še precej vplivov thrash metala in demo danes zveni milo rečeno smešno, a Morbid kljub temu veljajo za ene prvih švedskih death metal bendov, ki so imeli na takratni sceni precejšnjo veljavo. Na December Moon pa je Dead že razkazal širok vokalni talent, Uffe Cederlund (pod imenom Napolen Pukes) pa nekaj vrhunski death metal rifov.
Za Dismember se je po prezgodnjem prenehanju z delovanjem leta 2011 tokrat sklenil krog in to na kakšen način! Scandinavian Death Fest se je 13.10.2019 odvijal v dvorani Kraken, v neposredni bližini dvorane Ericsson Globe, največje polkrožne zgradbe na svetu, ki v višino meri kar 85 metrov, vanjo pa se lahko stlači kar 16000 gledalcev. V Kraken se nas je stlačilo nekoliko manj, a vendarle se je klub s kapaciteto nekje okrog 1000 ljudi skorajda napolnil in nestrpnost pred vrnitvijo kraljev švedskega death metala je bilo čutiti v zraku. Festivalsko vzdušje je koncertu dal ločen prostor za neuradni »merchandise«, ki je svoje mesto našel v sosednji zgradbi, nekdanji klavnici. Tam je enciklopedijo švedskega death metala, Swedish Death Metal, prodajal kar njen avtor Daniel Ekeroth, sicer nekdanji basist kultnih Dellamorte, danes pa basira v Usurpess in Martyrdöd.
Swedish Death Metal ![]()
Daniel Ekeroth (levo)
Krakna so v nedeljski večer prvi spustili ameriški Impure, ki so nastopili tudi na pivskem release partyju. Ameriška trojka je odigrala praktično identičen set, med odami Peklu, Luciferju in vsemu okultnemu kar spada zraven pa je znova prednjačil zverinski Horned Father of Desecration. Ta je prikazal osupljivo formo, saj je tudi med brutalnimi blast beati brez težav prepričal tudi vokalno, spet pa je po začetnem navdušenju to proti koncu nekoliko splahnelo zaradi podobnih si komadov in na trenutke že skorajda preveč preprostimi rifi. Kljub temu so Američani poskrbeli, da se je Kraken počasi že lepo in vztrajno polnil.
Po Američanih je oder postal povsem švedski, najprej zaradi relativno neznanih death metalcev Vanhelgd iz Mjölbyja. Četverka, ki deluje od leta 2007 ima za seboj izdanih že pet studijski albumov, zadnji Deimos Sanktuarium, je izšel lani. Vanhelgd naj bi bili glasbeno sorodni bendom kot so Asphyx, Entombed in At the Gates, a sam pretirane podobnosti z naštetimi nisem opazil. Švedi sicer pogosto death metal rjovenje upočasnijo s skorajda doomerskimi deli, a pri tem nizozemskim death/doom mojstrom ne sežejo niti do tankovskih gosenic, ki gazijo po bobničih. Vanhelgd so sicer prepričali s suverenim in odlično izvedenim dvojnim vokalnim napadom kitaristov Mattiasa in Jimmyja, a se je njihova počasno-hitra, hitro-počasna godba z repetitivnimi rifi in dolgimi komadi izkazala za pretežak zalogaj pred kralji švedskega death metala. Je bilo pa fino na njihovih domačih tleh slišati death metal s švedskimi besedili, saj Vanhelgd večinoma krulijo v maternem jeziku.
Za prvo zares dobro ogrevanje so poskrbeli Lik, ki so prepričali tudi na release partyju, v nedeljo pa le prepričali, da predstavljajo najboljše utelešenje klasičnega švedskega death metala. Lik so znova servirali miks rušilcev z obeh, do sedaj izdanih, studijskih albumov in ob boljšem zvoku kot v Debaser klubu na splavitvi Dismember piva, publiko slekli iz kože z vrhunsko izvedbo. V bend se je že popolnoma usidrali novi stalni basist Joakim Antman, ki je zamenjal Johana Risberga, saj ga je oder ves čas poln, več kot odlično pa mu gre od rok tudi animiranje publike. Za pravo baražo nalezljivih rifov je poskrbel Niklas Sandin (Katatonia) in bolj kot z novo čupico osrečil s sprehajanjem po strunah, kjer pomaga vokalistu Tomasu. Ta si spet zaslužil en velik bu za povezovanje v švedščini, sicer pa je vokalno spet navdušil predvsem z aktualnim singlom Revel in Gore, pri katerem v studijski različici pomaga sam Matti Karki. Z raznovrstnim in domiselnim bobnanjem Chrisa Barkensjöja so Lik (pre)hitro pridrveli do konca seta, ki so ga zaključili z epopejo morije prve svetovne vojne Le Morte Homme, ki z maidenovskimi melodičnim tercami vsakič ubije, ter poslovilno »gore« himno o razpadanju lastnega telesa Skin Necrosis. »Ugh!«
Lik setlista: To Kill, Rid You of Your Flesh, Ghoul, Left to Die, The Deranged, Death Cult, Serum 141, Revel in Gore, Le Morte Homme, Skin Necrosis
Pred vrhuncem festivala so na oder stopile še ene staroste švedskega death metala, ki brez prestanka delujejo že vse od leta 1988, še pred tem pa pod drugimi imeni. Grave so se v anale death metala zapisali s kultnima plošča Into the Grave ter You’ll Never See, že pred njima pa z demo posnetkoma Sick Disgust Eternal in Sexual Mutilation. Grave za razliko od Dismember, ki so v svoje glasbo vpeljali vplive Iron Maiden in melodične vložke ter Entombed, ki so death metal zmešali z rock ‘n rollom, ostajajo brezkompromisno predani death metalu. Bend je pod vodstvom edinega originalnega člana, neuničljivega Ole Lindgrena, pripravil rušilen set obveznih klasik kot so Soulless, Into the Grave in You’ll Never See, še bolj pa presenetil z bombončki, saj so Kraken na samem začetku pozdravili kar s prastarim ubijalcem Eroded z več demov in singlov izdanih pred prvencem. Tudi nadaljevanje je bilo popolnoma starošolsko, saj smo slišali celo Corpse »priredbo« Black Dawn. V nadaljevanju so Grave ob odličnem zvoku predstavili presek svoje obsežne diskografije, Ola pa je navdušil z vokalno izvedbo, ki je kljub njegovim 51 letom še vedno surova in brutalna.
Grave setlista: Eroded, Black Dawn, Day of Mourning, Winds of Chains, Morbid Ascent, Soulless, Into the Grave, You’ll Never See, Annihilated Gods.
Nato pa le dolgopričakovani in absolutni vrhunec festivala in obiska Švedske. Vrnitev velikih Dismember! Dvorana je kar pokala od pričakovanja, ko so na odru izobesili »backdrop« in razvili prapora z zverinama z naslovnice Like An Everflowing Stream in dokončno eksplodirala, ko so ob zvokih Ides of March na oder prikorakali Matti Kärki, David Blomqvist, Robert Sennebäck, Richard Cabeza in Fred Estby, originalna postava poleg Entombed bržda največjega švedskega death metal benda. Dismember so takoj na začetku dokazali, da se z vrnitvijo niti malo ne šalijo in publiko, zbrano z vsega sveta, pozdravili z magičnimi rifi klasike Override of the Overture. Kitarska dvojica Blomqvist/Sennebäck je svoje motorne žage dobro naoljila in žaganje in rezanje ni prenehalo vse do konca uro in pol dolgega orgazmičnega seta, ki je bil uresničenje sanj slehernika v stockholmski dvorani Kraken. Od Dismember se je pričakovalo res veliko, a na tako dobro formo kot jo je prikazala legendarna peterka si ne bi drznil niti pomisliti. Matti Kärki niti za trenutek ni izgubil na vokalni moči in je vse od začetka do konca rjovel kot v najboljših časih, tudi sicer pa je bila energija na odru s strani prav vseh članov neverjetna in je v hipu nalezla tudi publiko. Kakšnih pretirano velikih mosh pitov začuda ni bilo videti, kar pa glede na odziv gestapovskih varnostnikov, ki so iz dvorane brez usmiljenja metali celo le nekoliko preveč okajene obiskovalce, niti ni čudno. A pozornost je bila ves čas tako ali tako usmerjena izključno na oder in bogove death metala, ki so nizali klasiko za klasiko. Skin Her »fuckin’« Alive, božanski Live for the Fear (of Pain), Skin Father in celo naslovni komad kultnega EP-ja Pieces. In ne Pizzas, kot se je pošalil Matti. Čeprav kitarska trojica tokrat ni uporabila Boss HM-2 pedal, temveč posebej zanje izdelana pedala, ki jih je izdelal Lone Wolf FX, je bil zvok naravnost sijajen in ob epskem zvoku kitar, ki bolj kot to zvenijo kot motorne žage kanadskih gozdarjev, je zaigralo srce. Še toliko bolj ob vrhunskem izboru komadov, ki so prihaja izključno iz briljantnega prvenca, njegovega naslednika Indecent & Obscene, Massive Killing Capacity in Death Metal. Of Fire je tako zažgal Kraken in še pol Stockholma, Collection of Blood, ki ga je Matti iskreno posvetil vsem obiskovalcem in širši death metal družini pa je do konca dvignil kocine in se za vedno zapisal med ene bolj epskih koncertnih izkušenj. Preko Misanthropic, Dismembered, On Frozen Fields in drugih neverjetno izvedenih rušilcih, zaradi izvedbe katerih zmanjka besed, so Dismember po več kot uri in pol pripeljali do konca s trojčkom nesmrtnih In Death’s Sleep, Fleshless in Dreaming In Red. Dismember imajo za naslednje leto že napovedanih nekaj festivalskih nastopov in če date kaj na death metal jih le ujemite, saj so glede na videno in slišano v življenjski formi. Dismember v vsako (slovensko) vas!
Dismember setlista: The Ides of March (intro), Override of the Overture, Skin Her Alive, Live For the Fear (of Pain), Skinfather, Casket Garden, Pieces, Bleed For Me, Of Fire, I Saw Them Die, Reborn In Blasphemy, Collection By Blood, Soon to Be Dead, Misanthropic, Dismembered, On Frozen Fields, Bred For War, In Death’s Sleep, Fleshless, Dreaming in Red
P.s.: Švedski death metal seveda niso le Dismember in drugih nekaj bendov, ki sem jih omenil v člankih, temveč še prgišče drugih, izjemno kvalitetnih bendov. Seveda ne gre mimo imen kot so Carnage, Grotesque, Nirvana 2002, Bloodbath, Centinex, Edge of Sanity, General Surgery, Sarcasm, Vomitory, gotheburškimi bendi z At the Gates na čelu (ter zgodnjimi In Flames in Dark Tranquillity), novejšimi bendi kot sta Demonical in genialni, a žal že razpadli Morbus Chron ter številnimi drugimi. Švedski death metal je bogata in močna scena za še bolj poglobljen zgodovinski pogled pa vsekakor priporočam Swedish Death Metal Daniela Ekerotha.
Fotografije: Nina Grad
