Lokacija: Orzinuovi (Brescia) / Buddha / Italija
Datum: 23.02.2008
Seznam nastopajočih skupin:
MANILLA ROAD (ZDA) HELSTAR (ZDA) CLOVEN HOOF (VB) STEEL ASSASSIN (ZDA) SABOTAGE (ITA) ELIXIR (VB) ADRAMELCH (ITA) TARCHON FIST (ITA) FROZEN TEARS (ITA) ALLTHENIKO (ITA) BERSERKER (ITA)
Play It Loud! II. Festival 2008, v 30 km oddaljenem majhnem mestecu Orzinuovi od Brescia-e, z nekaterimi živimi fosili na čelu! Ni se mu moč upreti! Zlasti gre ta vzporednica na rovaš vrste let neaktivnosti in mirovanja (Elixir, Cloven Hoof, Helstar, Steel Assassin, Sabotage) ali pretežne koncentracije na koncertne odre ZDA (Manilla Road, Helstar). Ko ima hudič mlade gredo stvari rade svojo pot, kjer izgubiš oblast nad kontrolo. Takrat je najbolje, da vse prepustiš toku, pa kar bo, pač bo. Namreč lep delež interesentov je zadnji hip odpovedalo izlet v Italijo na ta privlačni enodnevni festivalček (zamašene dihalne poti, varuštvo,…). Lahko jim je žal. A saj bo še priložnost! Nekoč. “Play It Loud festival II.” organizira založba My Graveyard Productions in tudi letos je nosil znatni poudarek na prisotnosti domačih skupin. Ti so osredotočene pretežno na oglodano heavy metal izročilo, nabito vrele melodičnosti. Pač ljubezen do opere Giuseppe Verdija, se tudi danes nezadržno pretaka skozi ožilje nadebudne italijanske metalske generacije. Letošnji festival je obetal mnogo močnejši nabor nastopajočih, predvsem več zanimivih legendarnih imen svetovne metalske scene, kljub temu pa seveda ponudil izredno podporo domači sceni. V zraku je vladala magija.
K sreči me je rešil osame na poti kleni del naše ekipe v scenariju rokade “bolni Rok za zdravega Roka”. Zdravi Rok, je tako prevzel pobudo nad koncertno fotografijo in prepustil metal kozlu mojega kova, da se lahko prosto zlije s čarom metal glasbe.
Italijani so neverjetni organizatorji. Kapo dol. Več o tem v zaključnem odstavku. Buddha Rock Cafe je prostor, kjer se je odvijal “Play It Loud II. 2008”. Najdeš ga povsem preprosto. Takoj, ko se pripelješ v mestece Orzinuovi iz smeri Brescie, vidiš na svoji desni veliko tablo z napisom in puščico levo. Zaviti moraš takoj, ko je mogoče, takoj v prvem odcepu, za tablo “Buddha Rock Cafe”, v industrijsko cono. In Mesto pregrešne naslade ti ne uide. Seveda sva zamujala! Prispela sva okrog 16.00 ure, medtem so svoje na festivalu odbrlizgali že domačini Berserker, Tarchon Fist, Frozen Tears in Alltheniko.
Buddha Rock Cafe sprejme okrog 1500 do 1800 ljudi, šteti so tudi balkoni. Gre za odličen ambient, ki se lahko pohvali s kapacitetami, katere ravno še ujamejo domet klubske scene. Kvadratni meter več, pa bi lahko že govoril o dvoranski atmosferi. Klub poseduje lično notranjost (toaletni prostori so ob tem vsekakor odšteti), namenjeno ničemer drugemu kot “headbang” odklopu in prepuščanju šusu težkih zvokov. Za vse je bilo poskrbljeno. Obiskovalci so lahko kupovali majice najbolj zloglasnih skupin, izbirali med morjem našitkov in ostale metal drogerije, bižuterije, se naslajali nad gomilami raritetnih CD-jev, ki jih je bilo mogoče kupiti… skratka pravi metal praznik. Italijanska publika je delovala kot eno telo. Usnje, prešite “jeans” jakne, vojaški škornji, bele polvisoke “puma”, oprijeti korenčki,… To je to. In se seveda pridno nalivala z alkoholom. Ta zvestoba metal publike izvajalcem, ki je ne doživiš nikjer tako intenzivno, kot v takšnih trenutkih, pušča vselej poseben pečat.
No pa pojdimo končno na oder.
ADRAMELCH:
Italijanski kvintet je v enournem repertoarju nanizal mešanico klasične starinarnice oblečene v dimenzijo zgodnjih Queensryche “Warning” era, s pevcem v središču, ki je namerno oponašal Geoffa Tatea, tako po videzu (utrta pest briljantine, zalizana pričeska, temna očala), kot po slogu petja. Dvojec na kitari je briljiral v harmonijah, skupina je bil natančna in silno ognjevita v izvedbi, kinetika pa je bila bolj statična, zato dolgočasna za gledanje. Pevcu bi godila sprememba videza (kadar se odpravlja na oder), pa tudi ostali člani niso daleč od tega. Veliko vadbe v studiu, jim očitno požre ves čas. Pa vseeno je videz prav tako pomememben, ko gradiš svoje ime. Tehnično so fantje perfektno podkovani. V zvoku težave v absolutni preglasitvi kitar preko vokala, na kar je opozoril na odru tudi nekajkrat pevec, ki je ovijal zapestja okrog uhljev, da bi se lahko sploh slišal, ko je jemal najvišje verze. Adramelch so še ena italijanska skupina, ki potrjuje trenuten močan renesanči razcvet v klasičnem heavy metalu v Italiji, z epsko simfoničnim dotikom. Lepa predstava.
Set lista Adramelch:
1. I’ll Save The World
2. Cluny Calls
3. Zephirus
4. Broken History
5. Tides
6. Dreams
7. Was Called Empire
ELIXIR:
Legende New Wave Of British Heavy Metala, so bili med atrakcijami tega festivala. Pred dvema letoma so se znova zbudili v svetu živih! Njihov lanskoletni come back album “Mindcreeper”, potrjuje, da so Elixir še vedno krvi žejna beštija, ki se ne bo zlepa predala. Kvintet jezdi nadvse samozavestno, izkušeno, pravzaprav zelo rutinsko. Na obrazih se fantom bere, kako uživajo, da lahko znova delijo skupaj oder. Pevec izredne karizme, je s pričesko nehote spominjal na našega Avtomobila Marka Vuksanoviča s šarmom zrelih let barvnega odtenka Saxon vodje Biffa Biforda. Klasični detonatorji, prave male heavy metal biblije, so sprva nekoliko zadržano publiko, kajti na odru so Angleži in kanček manj znano ime, le korenito pognale v zrak in galop! Kvintet je ponudil izreden zvok, veliko mero odrske dinamičnosti ter ognjevitosti. Elixir se požvižgajo na dvojno bas boben stopalko. Oba kitarista sta enakovredna solista, v harmonijah vseskozi usklajeno jašeta drug ob drugem. Ime Elixir, ki je praktično danes pozabljeno in zakopano globoko v zaprašenih metal arhivih, je oživelo. Elixir posedujejo izjemen čar. Fantje! Želim vam, da uspete vrniti svoje ime na sceno s kako konkretno turnejo v kratkem.
Set lista Elixir:
1. Star Of Beeshan
2. Trial By Fire
3. Don’t Trust The Preacher
4. Mindcreeper
5. Son Of Odin
6. Pandora’s Box
7. Sovereign Remedy
8. Death Toll
9. Knocking On The Gates Of Hell
10. Treachery
SABOTAGE:
Zadnji italijanski bend nocoj na sporedu, so bili Sabotage. Se kdo spominja Morbyja iz skupine Domine? Gledali smo jih, 30. januarja 2000, v ljubljanskem K4 skupaj v paketu z Riot, Anvil in Agent Steel. Pustimo dneve slavne preteklosti pri miru. Adolfo Morviducci, kot je Morbyju dejansko ime, s kompanijo Sabotage, je na Italijanski glabeni sceni prisoten že od leta 1981. Postava Morby (Domine, ex-Labyrinth), Marco Venutelli (kitara), Henry Caroli (bas kitara), Dario Caroli (Bud Tribe) na bobnih se je pred kratkim okrepila še z enim kitaristom (žal ne uspem izbrskati imena) tako, da deluje ponovno oživljena kot kvintet. Očitno festival samih reunionov, saj so Sabotage pravkar podpisali pogodbo z založbo My Graveyard Production, za izdajo povsem novega albuma in ponovni izid prvih dveh albumov “Hoka Hey” in “Behind The Lines”. Za mnoge v dvorani eden najbolj težko pričakovanih dogodkov na festivalu. Sabotage so ena najstarejših italijanskih metal zasedb. Ta nastop je nosil velik simbolični pomen za Italijanski heavy metal. Gre za legendarno zasedbo. A ovito v izredno epsko melodičnost, čeprav črpa iz osnov N.W.O.B.H.M.-ja. Morby je z leti vse boljši. Z vokalom je dobesedno slekel iz kože občinstvo. Z izrednim podžiganjem je spravil v gibanje prav celotno dvorano, tako parter kot balkon. Roke so bile v zraku. Skupina je priredila odlično enourno eksekucijo svojega klasičnega materiala, na katerega so domačini čakali dolgo vrsto let, da zaživi znova na koncertih. Temperamenten vživet nastop, na polno odsekan. Čvrsta, enovito kompaktna enota, so “novi – stari” Sabotage. Seveda je pika na “i” Morbyjev ubijalski operetni vokal, ki osupne v najvišjih legah. Samo koliko vse moči in melodije spravi iz sebe, ko je najvišji! V srednjih do nizkih legah je zlobnikav in temačen, kar je naravnost idealno za Sabotage. Odličen koncert! Fantje spravite čim prej novo ploščo od sebe!
Set lista Sabotage:
1. Hot Zone
2. Mothers
3. Riding Through The Dark
4. Anguish
5. I Believe
6. Promised Land
7. Victim Of The World
8. Nightkiller
STEEL ASSASSIN:
Tudi Američani so bili vroči. Njihova različica umazanega klasično ošiljenega heavy metala, oguljenih, starokopitno šolskih prvin, temačnosti sem ter tja, seveda ni puščala publike ravnodušne pod odrom. Steel Assassin so prav tako legende, katerih začetek obeležuje že konec sedemdesetih let. Žal skupini ni bil usojen razcvet. Člani so se prebijali zato kot glasbeniki, z delovanjem na različnih projektih in šele decembra leta 2007, spravili od sebe svoj prvi uradni studijski album z naslovom “War Of The Eight Saints”. Seveda med Steel Assassin ni bilo tako intenzivna klima kot takrat, ko so igrali Sabotage. Postava John Falzone na vokalu, ki je prispel iz skupine Triphammer in odlični kitarski dvojec Kevin Curran / Mike Mooney zaokrožuje izdelana ritem linija, ki jo predstavljata, Phil Grasso (bas kitara) in Greg Michalowski (bobni). Večer v znamenju kvintetov se je torej še kar nadaljeval. Vokal usmerjen nekoliko nižje, a brez preskokov tudi v najvišje lege. V višjih legah je vokal pridobival več na kričavi grlenosti, z več temačne primesi in manjšo dozo melodije. Steel Assassin so imeli precej težav z zvokom. Od videnih skupin so potegnili daleč najkrajšo, kar se zvoka tiče. Prve tri skladbe je bas prebijal grdo preko vseh instrumentov, vokal je na trenutke odnašalo, prekrival ga je zvok kitar. Potem so bas popravili preveč dobro tako, da se ga praktično ni več slišalo. Tudi obe kitari sta imeli zamolkel, pridušen, “zbit” zvok, ki skozi Flyin’ V Gibson lepoto sicer izredno skladnega dela nikakor ni doživljal pretiranega razcveta, kar se je odražalo v sami dinamiki in dihanju zvoka. Skupina se s tem definitivno ni obremenjevala. Iztisnila je iz sebe svoj maksimum, tako kot predhodniki in tako, kot bodo storili za njimi naslednji v vrsti nastopajočih festivala. Steel Assassin so končno spravili vse stvari pod streho in so tako še eni velikih povratnikov na sceno! Bostonski kvintet je pravzaprav ostal velik dolžnik, kateremu privoščimo, da nas bo v prihodnjih letih s svojim novim opusom čim bolj razvajal in crkljal.
Set lista Steel Assassin:
1. Spartacus
2. Hawkwood
3. Curse Of The Black Prince
4. Attila The Hun
5. Sword In The Stone
6. Crusader
7. Barabbas
8. Hill Of Crosses
9. Merchants Of Force
10. Executioner
CLOVEN HOOF:
Cloven Hoof sem nestrpno pričakoval. Še eni odkopani N.W.O.B.H.M. prvaki. Pravi zaklad! Kvartet! Rus North (vokal), Lee Payne (bas kitara, spremljevalni vokal), Ben Read (kitara) in Jon Brown (bobni). Neverjeten je bil pogled nad razgretimi glavami prvih vrst, ki so obvladovale verze okamnelih klasik osemdesetih te, še ne dolgo tega, od Boga pozabljene zasedbe. Ni lepšega občutka kot takrat, ko je mogoče tako preprosto rokovati s publiko, ki se ti nezadržno predaja. Cloven Hoof nikakor niso varčevali z energijo. Rus kot vodja in glavni komunikator s publiko deluje, kot njegovi kolegi neverjetno sveže in zavzeto na odru. Najbolj poskočna sta na odru Rus in Lee. Sploh basist Lee je izžareval neverjetno zagriženost, ko je divje čupal in tekal med koncertom po odru. Morda kitaristu Benu Readu ne bi škodoval malo manj zadržani pristop. Med koncertom je neprenehoma stal na eni sami samcati točki, od katere se ni kaj dosti premaknil med koncertom. Brez kontakta s publiko, kar je škoda. Če si na poziciji kitare v skupini, ki igra heavy metal, je nujno aktivno gibanje, ki je lahko oproščeno le Tonyju Iommiju. Ben je seveda tercetne harmonije odigral preko efekta ter se v solažah zatekal k obilnem debeljenju zvoka z vah-vah efektom. Skupina je ponosno pozdravila izid svojega novega albuma “The Definitive Part One”, ki je izšel le teden pred nastopom (15.02.2008) na tem festivalu ter zabelila set listo z novim materialom. Cloven Hoof na “Play It Loud II.” festivalu. Še vedno se ščipam, če je to res? Cloven Hoof so maksimalno izkoristili enourni repertoar. Odličen zvok so ponudili, skupaj z nekaterimi fenomenalnimi klasikami. Izreden preplet udarne rifovske vožnje, skombinirane z umirjenimi epskimi pasažami. Rusov vokal rad preskoči srednje lege. No in ko pride skokovito v najvišje, pridobi tipično “Halfordesque” vreščanje najbolj čiste branže. Vrnitev Cloven Hoof na sceno je ena najlepših vesti ta hip! Metal pionirji vstajajo iz grobov! Škoda, da so napovedani N.W.O.B.H.M. festival v Atenah morali odpovedati. Tam so bili potrjeni za svoje nastope že: Tygers of Pan Tang, Jaguar ter junaki “Play It Loud Festivala II.” Cloven Hoof in Elixir.
Set lista Cloven Hoof:
1. Inquisitor
2. Nova Battlestar
3. Astral Rider
4. Kiss Of Evil
5. Gates Of Gehena
6. King For A Day
7. Mistress Of The Forest
8. Road Of Eagles
9. Mutilator
10. Layin’ Down The Law
HELSTAR:
Za klasične “heviče” nemara grdi raček festivala, saj so Helstar tisti jekleni “old school speed” metalci, ki se nezadržno pečajo s prvinami najžlahtnejšega “thrash” pionirstva in ne poznajo prav nobene šablonsko melodične lepote. Skupina pozna le eno prestavo. Tiste ki je še niso izumili. Šesto. Umiral sem od želje, da naposled ugledam to fenomenalno zasedbo, ki se je v osemdeseta zapisala s svojimi štirimi klasikami “Burning Star”, “Remnants Of War”, “A Distant Thunder” in “Nosferatu” globoko v srca častilcev brezsramno arogantnega juriša, ki ga ultrasonično v svojem metal gnevu udejanjajo le edinstveni Helstar. Zasedba se je zbrala v tisti “Remnants Of War” podobi: James Rivera (vokal), Larry Barragan (kitara), Rob Trevino (kitara), Jerry Abarca (bas kitara) in Russell DeLeon (bobni). Magično. Teksaški fantje doma iz Hustona, so se priklatili na oder skozi uvod Ennio Morriconejevo “Za prgišče dolarjev”, potem pa neusmiljeno in z vsemi sredstvi udarili po dvorani s svojim razstrelivom. Skupina je lansko leto izdala “Sins Of Pasts”, stari material odigran povsem na novo. Ta je odlično služil za predhodno uigravanje. Koristna poteza. No glavnina materiala s tega ploščka, je bila prestavljena tudi v živo. Poleg tega sta na “Sins From Past” že dve povsem novi Helstar skladbi. Skupina je v Italiji za svoj nastop izbrala izmed njiju Tormentor, ki vsebuje značilne “Nosferatu – A Distant Thunder” era elemente. Fantje so rušili s klasikami Evil Reign, Angel Of Deathe, Tyrannicide, Dracula’s Castle, Harker’s Tale, Run With The Pack, King Is Dead, Rhapsody In Black, ki se je prelil v definitivno Helstar klasiko Baptized In Blood, Burnig Star in Scorcher. Norija. Intenziteta je bila tolikšna, da se je dvorana spremenila v pravi poligon za mosh pit, kjer se ni izbiralo prav nobenih sredstev za prelivanje krvi. Vojna in popoln kaos! Ljudi je trgalo na koščke!
Helstar so na odru delovali daleč najbolj divje med vsemi skupinami. Čokati, mali, skoraj mehiški vražički, so gnetli instrumentarij tako zavzeto, da je bilo le še vprašanje časa, kdaj bodo pričele leteli lesene trske ter žagovina iz njega. Dvojec Trevino/Barragan je blestel v kompaktnosti, izrednem zaznavanju, sledenju drug drugemu. Nori basist Jerry Abarca je kuril na odru daleč največ energije med vsemi Helstar člani. Poln oder ga je bil. Zvok je bil fantastičen. Ob vsem tem žlahtno povampirjenem rifanju, je butala bas kitara skozi zvok s strupeno voluminoznim rezom. Razločno so detonirale tudi dvojne riff kvinte Jerryja. Prava personifikacija Helstar, prva figura, nezamenljivi James Rivera, je odpeljal povsem suvereno svoj nastop. Njegovo petje je jemalo dih. Možakar ni izgubil trohice svoje moči in vokalnih kapacitet. James je na odru, ne le neverjetno karizmatična osebnost, pač pa, kljub temačni, strupeni agresiji, ki jo bljuje glasba Helstar, premore izredno čuten, topel in komunikativno odprt odnos do publike. Vse bariere zruši James na relaciji publika – skupina v trenutku, z enim samim radodarnim nasmehom. Resnično izjemna persona! James je napovedal novi album skupine in da so Helstar presrečni, da so lahko znova skupaj po vseh teh letih. Medtem je Larry odprl flašo Heinkena, ki je bil tako spenjen, da ga je celega zalil po kitari in rokah. Hja kaj pa ne pije Uniona, sam si je kriv. Ura, ko so trosili Helstar na publiko svoj napalm, je izredno hitro minila. To bil je trenutek, ko lahko osebno razglasim moralnega zmagovalca festivala. Po koncertu Helstar, so bili ljudje povsem izžeti in do konca festivala popolna regeneracija od posledic Helstar gneva, ni bila več mogoča. Nepozabno!
MANILLA ROAD:
Bila je pozna ura. 00:15! Ljudem je krepko pisalo na obrazih, da jih počasi zmanjkuje. Utrujeni od garanja. Ni kaj. Na odru so naposled Manilla Road. Headlinerji koncerta, s svežnjem ure in 40 minut. Presenečen sem bil, kajti pričakoval sem trio. Trio, ki je posnel tudi najnovejši album “Voyager”, ki niti še izšel ni. Izide namreč teden po tem nastopu skupine v Italiji (29.02.2008, založba My Graveyard Records). A na odru je stal kvartet! Za mikrofonom se je tako znašel Bryan “Hellroadie” Patrick, sicer brat Harveya Patricka (bas kitara), ki so mu nadeli vzdevek “crow” (vrana). Tu je tudi malo mlajši Corey Christner (bobni) in pa seveda, človek brez katerega Manilla Road, lahko jutri zaprejo svojo firmo! Nesmrtni kitarist, razvojni ideolog in šef skupine Mark “Shark” Shelton. Skratka pogonska lokomotiva skupine. Čaka nas marš skozi epski temni metal, kot ga poznajo le Manilla Road. Patrick je izredna pridobitev. Shelton se je lahko v celoti posvetil soliranju in v splošnem delu na kitari. Patrick je tudi boljši vokalist, ki lahko tako kot Shelton artikulira glas in variira preko epsko čistega, izraznega zlasti v srednjih legah, začinjenega z odkloni k visokim čistim “scream” štosom, kot tudi tistim brutalno vzetim. Ekstremnega gneva, ki pa nimajo veze s slučajnim growlanjem. Nič manj karizmatičen vokal od Sheltona, barvno izredno posrečen in kompatibilen s slogovno usmeritvijo skupine. Brez prdca! Nov odličen zvok. Starokopitni metal zvok, z adventivno raziskovalno ritem linijo, ki nenehno išče prostor za prehodne prevrate, poudarjene globine skozi intenzivno rahlo distorziran rožljajoč bas. Fenomenalna platforma. Manilla Road so znani mojstri dualne črno bele atmosfere. Dva pristopa sta tu osnovna, ki se zlijeta v popolno zgibanko. Eden je tisti, ki ga z lahkoto ustvarijo, ko se zatekajo k manj melodičnemu rifffanju, ki ga vodi temačen vokal, sonce pa posije že samo v Sheltonovih kitarskih solažah, ki so neverjetno melodične, povsem klasičnih form. Shelton je briljiral znotraj solaž, ko se je povsem vživel, spozabil in domala že prav grobo rokoval s kitaro. Mračni motivi se kaj nenadoma zavrtijo v povsem drugačno smer epske melodije. Privlačno za italijansko publiko, ki je mahnjeno na arije!
Sicer so Manilla Road zelo dolgočasni tipi za gledat. Ko zamižiš, so odlični. Torej manifestacija je odlična. Kreacija atmosfere nekaj posebnega, odpelje te v svoj svet, ki ga ne doživiš na nobenem drugem koncertu. Sicer pa so kar se “imageja” tiče prave “sirote”, ki so nabrale ali zamenjale oblačila na prvi kitajski tržnici, katera se jim je znašla pri roki. Rok me je sicer tolažil, da to delajo nalašč. Material, ki so ga igrali, je obsegal presek skozi celotno kariero skupine, fantje pa so vanjo vrinili tudi povsem nove skladbe iz albuma “Voyager” (2008). Ob vsem pogledu na polno pododrje so neizmerno uživali. Publika je vroče pozdravljala njihove pesmi, obvladovala verze, tudi Patrick jim je priznal, da so najboljša publika daleč naokoli. Patrick je našel obilo zabave ob tem, ko je med koncertom vzel videokamero in snemal nore fane pod odrom. Še posebej je bil intenziven zaključek koncerta. Patrick je napovedal dejanje: “It is time for you to get lost!” Kot bi vsa množica v dvorani čakala na Road Of Kings in Necropolis. Ljudje so družno eksplodirali v dvorani, na Manilla Road so mosh pitali, ne moreš verjeti. Znova so glave frčale in se kotalile preko dvorane. Manilla Road so po dobri uri in 40 minut zaključili z regularnim delom in se poslovili. A Patrick, ki se je vseskozi neizmerno zabaval med koncertom, se je kmalu prikazal na odru: “Do you want one more?!?!” Nihče se jim ni upiral v dvorani in fantje so za slovo usekali še Up From The Crypt in za zaključek še enkrat konkretno nakurili vidno omagano občinstvo.
Set lista Manilla Road:
1. Masque Of Red Death
2. Death By The Hammer
3. Hammer Of The Witches
4. Witches Brew
5. Riddle Of Steel
6. Ressurection
7. March Of The Gods
8. Mystification
9. Divine Victim
10. Guitar solo
11. Flaming Metal System
12. Blood Eagle
13. Voyager
14. Road Of Kings
15. Necropolis
—dodatek—
16. Up From The Crypt
Play It Loud festival II. je ponudil več kot le tisto po kar prideš. V prvi vrsti si greš napolnit baterije. Drugo pa je sama organizacija. Vse je teklo kot najbolje podmazan stroj. Skupine so se v premorih 15 minut med dvema nastopoma, kar popolnoma same pripravile na koncert. Nobenih roadijev za uglasitev kitar, bas kitare, mikrofonov. Pomagala jim je ekipa organizatorja festivala. Vse skupine so uporabljale isti set bobnov na festivalu, menjale so se le činele. Pridobitev časa je šla tudi na rovaš dejstva, da nobena od skupin v svoji postavi, ne potrebuje klaviatur.
To odličnost organizacije so vidno ugotavljale tudi skupine na odru, ki so se druga za drugo iz srca zahvaljevale v nagovorih organizatorju Giulianu. Prostor je bil hkrati poln vseh mogočih letakov, ki so oglaševali različne metalske koncerte italijanske klubske scene. To je potrdilo, da so se na istem mestu ob istem času znašli različni organizatorji in promotorji dogodkov. Organiziranost za katero upajmo, da se čim prej prelije tudi k nam. Publika je bila tista iz pravega testa, ožje specializirana, kot sam festival. Ta specializiranost je izraz izrednega poguma, da pravzaprav povabiš imena, ki niso postrgala kdo ve kakšnega komercialnega uspeha v svoji karieri za svoj opus, prej životarila na obrobju, hitro zatajila ali propadla (kljub odlični glasbi, ki so jo ustvarjala). A ravno takšni festivali, so priložnost, da jih človek sploh lahko vidi. Zato jih nastopi po več skupaj na seznamu, kajti to je garant, da bo prišlo več obiskovalcev. Festival pa ob tem ohranja bolj ali manj svojo žanrsko poenotenost in s tem strogo prepoznavnost, kar pomeni da v igri ni velikih rib, ki bi mu vzele in ubile pristnost. Sem bomo vedno radi prišli!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Rok Podgrajšek & Aleš Podbrežnik
