Založba: EMI Records
Datum izida: 2. 6. 1972
Produkcija: Pink Floyd
Dolžina albuma: 40.08 min
Zvrst: Progressive Rock/Psychadelic Rock
Ocena: 8.0/10
“Obsured by Clouds” je eden izmed tistih Pink Floyd albumov, ki se ne omenjajo prav pogostokrat, kadar se našteva najboljše trenutke v karieri te legendarne skupine, kar je do neke mere upravičeno, saj gre konec koncev “samo” za filmsko glasbo, po drugi strani pa tudi rahlo krivično, ker je izdelek brez enega samega slabega trenutka in praktično vsaka kompozicija ponuja obilje poslušalskih užitkov. Album je imel to smolo, da je izšel ravno v obdobju po prelomni mojstrovini “Meddle” (1971) na kateri so prvič odkrili svoj prepoznavni zvok in pred monumentalno umetnino “Dark Side of the Moon” (1973). “Obscured by Clouds” ne dosega njune artistične globine, nekatere kompozicije pa delujejo celo rahlo nedodelano, a to velja samo, če se upošteva običajne visoko-zahtevne Pink Floyd progresivno rockovske standarde.
Na njem se nahaja podlaga za film “La Valle”v režiji priznanega švicarskega režiserja Barbeta Schroederja. Pink Floyd do tedaj nikakor niso bili novinci pri ustvarjanju filmske glasbe, saj so s Schroederjem sodelovali že na filmu “More” (1969), medtem ko med njihove uspešne izlete v svet filmske industrije spada tudi stvaritev glasbenih podlag za filma “The Committee” (1968) ter “Zabriskie Point” (1970). Tako kot večina glasbenih podlag za film tudi “Obscured by Clouds” (nekatere zgodnje verzije albuma so izšle pod naslovom “The Valley”, kar je angleški prevod filma) vsebuje koncept na katerega se navezuje večina kompozicij na njem.
Zgodba ali bolje rečeno scenarij filma je pripoved o Viviane, ženi francoskega veleposlanika, katera se odpravi na obisk Nove Gvineje. V to državo se je namenila, da bi raziskala tamkajšnje modne butike. V želji po redkih vrstah ptičjega perja s katerimi bi obogatila svojo modno kolekcijo se pridruži raziskovalni ekspediciji, katera je namenjena v osrčje džungle, da bi odkrila skrivnostno, izgubljeno dolino. Sredi potovanja Viviane vse bolj izgublja okove “civilizacije” in postaja navdušena nad življenjem v stiku z naravo. Sčasoma raziskovalci odkrijejo še neraziskano področje, kjer jih obkrožijo skrivnostni blatni ljudje, pripadniki še neciviliziranega plemena. Člani odprave se spoprijateljijo z njimi in Viviane, katere duhovne vrednote so se do takrat že dodobra spremenile, se na koncu odloči, da bo rajši ostala pri njih kot se vrnila nazaj v “civilizacijo”.
Posamezne kompozicije prek glasbe uspešno pripovedujejo o Vivianinemu potovanju in ključnih dogodkih, vzdušje albuma pa ves čas niha med otroško razigranostjo ter nepoboljšljivo melanholiko in nostalgijo, kakršno so sposobni pričarati samo Pink Floyd. Večino besedil je, tako kot po navadi, napisal basist in pevec Roger Waters, a se nobeno izmed njih ne navezuje neposredno na film.
Pomembno je omeniti, da so posamezni člani skupine na albumu uporabili tudi nekatere inštrumente, ki so takrat spadali med inovativno tehnologijo. Lep primer tovrstnega pečanja z za tisti čas revolucionarnimi klaviaturskimi teksturami predstavlja naslovni inštrumental. Uvodna kompozicija se ponaša z domiselno rabo elektronskih bobnov in EMS VCS3 sintetizatojev. Rick Wright na njih izvablja enolično, ponavljajočo se teksturo, kateri se kmalu pridruži spremljava na slide kitari v režiji Davea Gilmourja. Vse skupaj je podkrepljeno na elektronsko obarvani ritem liniji v domeni Nicka Masona. Končni rezultat je skrivnostno, rahlo futuristično vzdušje, ki nekoliko spominja na stvaritve krautrockerskih skupin tistega časa na čelu s Can. S to skladbo, ki je bila poleg “Childhood’s End” edina stvaritev z albuma, katero so kdaj izvajali v živo, so velikokrat odpirali koncertne nastope v letu 1973.
Naslednji inštrumental, “When You’re In”, je še ena razmeroma netipična, a zanimiva stvaritev, saj gre za trdi rocker na bazi udarnih kitarskih fraz in žametnega zvoka hammond orgel. Dober motiv pa žal nekoliko pokvari le nenaden, prehiter iztek skladbe, zaradi katerega izpade rahlo nedodelano. Na izvrstnem “Burning Bridges” Pink Floyd ustvarijo uspešen most med sanjavo psihadeliko svojih zgodnjih let in art rockovsko melanholiko, katero so prvič odkrili na “Meddle”. Wright ustvarja romantično melodijo na hammond orglah, medtem ko za melanholične vložke poskrbijo Gimourjevi zaščitni jokajoči” kitarski slidei. Njuno imenitno izmenjavanje pevskih delnic je prav tako eden glavnih čarov te odlične skladbe. Njena melodija se kasneje ponovi na inštrumentalu “Mudmen”, le da v nekoliko spremenjenem časovnem načinu.
Razposajeni “The Gold It is In the…”, kjer vnovič kraljuje Gilmour na slide kitari in vokalu, je še en trdi rocker na tokrat več kot očitni bluesovski osnovi. Prelepa akustična balada “Wot’s…Uh the Deal” je naslednji Gilmourjev “zvezdniški” trenutek, kjer legendarni kitarist očara s čudovito melodijo in izvrstnim petjem. David se je na to kompozicijo vnovič spomnil šele čez mnogo let, ko je leta 2006 postala del njegovih koncertnih nastopov (na njih je nastopal skupaj z Rickom Wrightom).
Skladba “Childhood’s End” je bila navdahnjena po istoimenski noveli Arthurja C. Clarkea. Njeno besedilo pripoveduje o poslednjih dnevih Jana Rodricksa, poslednjega človeka na Zemlji in o ceni, ki jo je moralo plačati človeštvo na zaključnih straneh knjige. Gilmour vnovič blesti s kombinatoriko srce parajočih slideov in odlično vokalno predstavo, medtem ko mu je v dobro družbo temperamentna uporaba hammond orgel. Pri njej je zanimiv podatek tudi ta, da je bila vse do albuma “A Momentary Lapse of Reason” (1987) zadnja Pink Floyd skladba, ki je nastala izključno v solo režiji Davea Gilmourja, kar pomeni, da je zanjo napisal tako glasbo kot besedilo.
Watersova kreacija “Free Four”, ki je izšla tudi kot single, je bila prva Pink Floyd skladba, ki je doživela obširnejšo predvajanje po ameriških radijskih postajah. Hkrati gre za prvo skladbo v zgodovini skupine, katere besedilo se neposredno nanaša na smrt Erica Fletcherja Watersa, Rogerjevega očeta, torej tema h kateri se bo Roger vračal skozi večino svoje glasbene kariere. Skladba je bazirana na razmeroma preprostem rock’n’roll motivu z vmesnimi ploski rok in lahkotnih kitarskih frazah, katere vendarle sčasoma preidejo v nekoliko trše vode. Gospod Waters se izkaže s karakteristično, nekoliko cinično pevsko predstavo in odebeljenimi bas linijami.
Odlična balada “Stay” je priložnost, da se Rick Wright vnovič izkaže s tenkočutnim igranjem klavirja in melanholičnim petjem, medtem ko ga spremljata Watersov bas in Gilmoureva prešerna raba vah-vah pedala. Zaključni ambientalni inštrumental “Absolutely Curtains” je po zaslugi Wrightovih čarovnij na VCS3 sintetizatorju, električnem klavirju in hammond orglah pa tudi zaradi Masonove duhovite uporabe cimbal prežet z izjemno atmosfero. V zaključku je moč slišati razposajeno prepevanje afriškega plemena Magupe, katero nastopa tudi v filmu.
“Obscured by Clouds” resda ne spada med najboljše dosežke v povesti legendarne skupine od katerih se je večina z zlatimi črkami zapisala v zgodovino rocka, a gre kljub temu za nadvse zanimivo, če že ne odlično glasbeno podlago za film. Pink Floyd kolektiv je bil v tem obdobju poln izjemnih idej, kar se najbolj pozna na raznolikosti kompozicij pa tudi njihov prepoznavni zvok je bil tedaj že rojen. V poplavi mojstrovin, ki so jih Pink Floyd v sedemdesetih izdajali kot po tekočem traku je edini dokaj merodajni kazalec kvalitete tega albuma ta, da gre za občutni boljši izdelek kot je bil “More” in da je nekaj kompozicij, ki se nahajajo na njem služilo za temelje zvočne podobe “Dark Side of the Moon”.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Obscured By Clouds
2. When You’re In
3. Burning Bridges
4. The Gold It’s In The …
5. Wots … Uh The Deal
6. Mudmen
7. Childhood’s End
8. Free Four
9. Stay
10. Absolutely Curtains
Zasedba:
David Gilmour – kitara, vokal, VCS3
Nick Mason – bobni, tolkala
Roger Waters – bas kitara, vokal, VCS3
Richard Wright – klaviature, vokal, VCS3, hammond orgle
