Založba: EMI Records
Datum izida: 13. 6. 1969
Produkcija: Pink Floyd
Dolžina albuma: 44.57 min
Ocena: 8.0/10
Zvrst: Psychadelic Rock/Progressive Rock
V obdobju po odhodu “norega diamanta” Syda Barretta in izidu njihovega drugega albuma “A Saucerful Of Secrets” (1968) so Pink Floyd na pobudo znanega nemškega režiserja Barbeta Schroederja posneli glasbo za film “More”. Ta je potem na pobudo založbe prek dodatne obdelave in spremembe nekaterih sekcij izšla v obliki njihovega tretjega albuma, ki je v širši kolektivni zavesti morda še najbolj znan kot njihov prvi izdelek brez Syda v zasedbi, čeprav tudi njegova glasbena vsebina ni od muh in ponuja obilo tega po čemer so se Pink Floyd že od svojih začetkov uvrščali med najbolj inovativne in unikatne rock zasedbe iz druge polovice 60-ih.
Prvo pomembno spremembo v naslednjem evolucijskem zvokovnem koraku, ki je sledil na tem albumu je nedvomno predstavljala uspešna integracija tedaj še rosno mladega kitarista/pevca Davida Gilmourja, ki je na tem albumu dobil povsem proste roke tudi za lastne glasbene ideje in se začel razvijati v enega najboljših kitaristov v zgodovini rock glasbe. Kot kitarist je svoj izjemen potencial sicer že uspešno demonstriral na predhodniku, kot pevec pa je do večjega izraza prišel šele tukaj. Na “More” mu je basist/pevec Roger Waters namreč dovolil, da je odpel vse glavne vokale, kar je bilo prej in potem do določenega obdobja povsem nepredstavljivo. Waters, kateri je skupino leto prej uspel rešiti z roba eksistenčnega prepada do katere so jo pripeljala Sydova čudaštva med njihovimi koncertnimi nastopi, se je tedaj celo trudil, da bi mladi kitarist dobil še nekoliko večjo vlogo v izrazu skupine kot jo je imel ob svojem prihodu. Glede na to, da sta čez leta postala najboljša “prijatelja” je to danes komajda mogoče verjeti. Morda najbolj pomembno, kar je prinesel ustvarjalni proces tega albuma je to, da je zasedba po travmatičnem odhodu “norega diamanta” zaživela kot uspešen in enakovreden kolektiv ter se prvič preizkusila tudi v vlogi producentov.
“More” je slogovno precej raznovrsten album, kateri vsebuje skorajda enakomerno število inštrumentalov ter vokalnih izvedb. Na njem je zaslediti številne raznolike, tudi nekatere za skupino netipične, glasbene elemente kot sta folk in hard rock ter bolj značilne eksperimentalno avantgardne kreacije s številnimi efekti ter značilnim space rockerskim vzdušjem. Najbolj znana (in po mnenju večine tudi najboljša) dela na “More” so “The Nile Song”, “Green Is The Colour” ter “Cymbaline”. Slednji dve so v tistem času redno izvajali tudi v živo. Vsebine filma ne poznam tako, da ne morem podrobnejše komentirati razlike med filmskimi verzijami in tistimi na albumu vendar sem prepričan, da so bile v namen studijskega izida opazno izboljšane. Kar se tiče filmskega scenarija pa naj bi šlo za precej turobno eksistencialistično dramo o nekem paru, dveh odvisnikih od trdih drog, ki na koncu storita žalosten konec. Nekako precej ujemajoče s koncem psihadelične ere na glasbenem in družbenem področju, dejstva katerega so se zavedali tudi člani Pink Floyd, ki so se začeli počasi, a vidno otepati stran od svoje psihadelično rockovske zapuščine iz Sydovega obdobja. Film je čez leta zaradi svoje glasbe seveda doživel kultni status, a to se je sledilo šele čez vrsto let od njegovega izida, ko so Pink Floyd že postali svetovna atrakcija.
Uvodni “Cirrus Minor” preveva surealistična pastoralna atmosfera. Po uvodnih efektih žvrgolenja ptic notri vpade umirjen, hipnotičen Gilmourjev vokal in nežna spremljava na akustični kitari, katera v kombinaciji tvorita neko posebno skrivnostno vzdušje. Centralno pozicijo v nadaljevanju kompozicije zavzame globok zvok Wrightovih klaviatur, predvsem donečih orgel, ki vsebujejo rahlo srhljiv prizvok. K surealistični atmosferi gotovo nekaj prispevata tudi popolna odsotnost Masonovih bobnov ter nenavadna metrična struktura. Da gre za album z raznovrstno mešanico atmosfer potrdi že “The Nile Song”, ki je izšel tudi kot single in je nedvomno eno najtrših del v zgodovini skupine. Lahko bi ga označil kot eno izmed redkih hard rockerskih del v njihovi zgodovini ali celo kot nekakšno proto metalsko stvaritev. Zaznamuje ga udaren kitarski rif in Gilmourjev netipično razkačen in surov vokal, solidni in udarni bobnarski prehodi ter popolna odsotnost klaviatur. Gilmour je notri spretno vpletel tudi krajšo, zanj značilno bluesy solažo, ki pa se še ne more kosati z njegovimi kasnejšimi mojstrovinami. Poleg The Beatles klasike “Helter Skelter” se “The Nile Song” lahko šteje za eno izmed prvih “metalskih” skladb v zgodovini. Razgreto vzdušje v naslednjem trenutku umiri zasanjana pastoralna balada “Crying Song”, katero prevevajo nežni zvoki Wrightovega vibrafona in rožljanje melodičnega Watersovega basa. Tudi tokrat je v osrednji vlogi sanjavi Gilmourev vokal in njegova nežna melodija na akustični kitari, ki tvorita prijetno romantično vzdušje. Precej preprosta, a nadvse prijetna folk balada.
Na inštrumentalu “Up The Kyber” Pink Floyd pokažejo tudi smisel za jazzovsko improvizacijo. Tu gre predvsem za navezo Masonove bobnarske solaže ter Wrightova eksperimentiranja prek ponorelega klavirja, disonantnih orgel in uporabe številnih čudaških efektov. “Green Is The Colour” je še ena lepa folk balada z nežnim Gilmourjevim vokalom ter melodično spremljavo na akustični kitari in klavirju. Duhoviti zvoki piščali v ozadju še povečujejo njen eterični keltski pridih. Sledi “Cymbaline”, ki je po mojem, vsaj kar se tiče aranžmajev in njenega izjemnega romantičnega vzdušja, najboljše delo na tem albumu. Aranžmaji v kombinaciji akustične kitare, klavirja, orgel, bobnov in basa so čudoviti in pričajo o izjemnem kompozicijskemu talentu skupine. Gilmourjev romantično-sanjavi vokal je podložen na izjemno lepo melodijo klavirja in kitare. Skladbo pa odlikuje tudi Wrightova uporaba številnih posebnih efektov in briljantne pasaže na orglah. Besedilo govori o nočni mori, ki je pravzaprav metafora za prvega izmed Watersovih ciničnih obračunov z glasbeno industrijo. Kratki inštrumental “Party Sequence” je skupek Masonovih šamanskih tolkal ob spremljavi na piščali v izvedbi njegove žene Lynette. Gre za eno izmed redkih del v njihovi zgodovini, ki vsebuje tudi etno pridih.
“Main Theme”, kjer spet izraziteje zaživi tudi njihova space rockovska plat, vsebuje precej srhljivo vzdušje, ki sovpada s turobno atmosfero samega filma in je bil verjetno tudi zato izbran za njegovo osrednjo temo. Po precej nadležnem, šumečem zvoku gonga nastopi srhljiv zvok orgel. Zvok slednjih v kombinaciji z nevsakdanjimi ritmičnimi vzorci na basu in bobnih narekuje potek kompozicije. Svoje k mračnemu vzdušju prispevajo tudi številni nenavadni efekti Wrightovega sintesizerja. Notri je zaslediti tudi nekaj, precej neizrazitih okraskov na Gilmourjevi slide kitari. Udarni hard rocker “Ibiza Bar” vsebuje precej podoben osrednji motiv kot “The Nile Song” le, da so tu notri integrirali tudi Wrightove klaviature. Netipični Gilmourjev razkačeni vokal in njegovo udarno struženje po kitari izpadeta dokaj zabavno, zlasti v kontekstu primerjave z nekaterimi njihovimi bolj znanimi in ambicioznejšimi stvaritvami. Solidna stvaritev, ki predstavlja še eno izmed njihovih redkih pustolovščin na področju hard rocka. Kratki inštrumental “More Blues” pa je ena izmed njihovih še redkejših avantur na področju bluesa, ki temu primerno ni nič posebnega. Gilmour tu demonstrira nekaj svojih tipičnih blues pasaž, katere je skozi leta precej nadgradil in jim dal nek popolnoma drug kontekst. “Quicksilver” je najdaljše in daleč najbolj avantgardno delo na albumu, katero vsebuje številne čudaške efekte na sintih, zvoke značilne za izraz musique concrete ter nezanemarljivo uporabo vibrafona. Vse skupaj spet močno spominja na kako psihadelično grozljivko. Tovrstne avantgardne stvaritve bodo privedli tako rekoč do ekstremov na svojem naslednjem albumu. “A Spanish Piece” je še en zelo kratek inštrumental, ki vsebuje tipičen španski oz. latinski kitarski rif ter Gilmourevo obskurno usmerjeno vokalno spremljavo v ozadju. Tu se Gilmour predstavi v popolnoma samostojni vlogi brez pomoči ostalih članov zasedbe. Zaključna “Dramatic Theme” pa je še en kratek inštrumental, ki vsebuje identičen motiv kot “The Main Theme” le, da njeno težišče leži predvsem na Gilmourjevi kitari.
Lahko rečem, da je “More” ne glede na to, da ne gre za tipičen studijski album, eden izmed tiste peščice rock albumov, ki so prvotno nastali kot glasba za film, kateri so vredni pozornosti tudi vseh tisti, ki še nikoli niso gledali ali niti slišali za film na katerem se nahaja zvočni zapis. Njegova pozicija v zapuščini Pink Floyd sicer ne zaseda preveč uglednega mesta kar je do neke mere sicer upravičeno, če se ga primerja z večino kasnejših stvaritev, a vseeno na njem, kljub temu, da vsi eksperimenti niso najbolj posrečeni in da na njem še ni zaznati tiste kasnejše transcedentalne Floyd magije, ne najdem slabe stvaritve. Celo med njihovimi ljubitelji se najde nekaj oseb, ki tega albuma ne mara in nanj gleda samo kot na skupek nekih nedodelanih idej, moti pa jih predvsem to, da je skupina na njem demonstrirala nekaj za njih netipičnih elementov, ki so bližje folku in hard rocku/blues rocku kot pa space rocku. To pa je povsem njihov problem, kajti v mojih očeh gre za več kot soliden izdelek skupine, ki je tisti čas še iskala svojo zvokovno identito in v razmaku nekaj mesecev posnela kar tri albume, kar gotovo ni bilo kar tako. Če bi bil “More” zamišljen kot konceptualni album bil precej slab skupek nepovezanih del in bi si upravičeno zaslužil kritiko. Tako pa gre za še en povsem unikaten album, zabeljen z raznolikimi glasbenimi idejami, ki je Davida Gilmourja predstavil kot enakovrednega člana zasedbe in ga potegnil iz Sydove sence. “More” je po mojem celo rahlo spregledan izdelek, a za skupino, ki je ustvarila tako veliko število odličnih albumov, se je s tem pač treba sprijazniti. Prva leta brez Syda so bila brez dvoma za vse člane skupine precej naporna v iskanju nekega prepoznavnega, unikatnega zvoka po, katerem bi se za vedno ločili od psihadelične faze in s tem povezanega nenehnega eksperimentiranja z raznoliki zvočnimi vzorci. Kljub temu, da v tem obdobju, se pravi do konca 60-ih, niso uspeli ustvariti nobenega izdelka s katerim bi uveljavili nek nov, prepoznaven stalen zvok, ki bi jim obenem prinesel tudi pomemben komercialni uspeh, so bili Pink Floyd tega časa ena izmed glavnih gonilnih sil, tedaj še sveže oblikovanega progresivnega rocka. Med tedanjimi albumi s katerimi so, pogosto na avantgardne načine, raziskovali nove meje popularne glasbe pa nedvomno sodi tudi tale več kot solidna zbirka filmske glasbe.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Cirrus Minor (5:18)
2. Nile Song (3:26)
3. Crying Song (3:33)
4. Up the Khyber (2:12)
5. Green Is the Colour (2:58)
6. Cymbaline (4:50)
7. Party Sequence (1:07)
8. Main Theme (5:28)
9. Ibiza Bar (3:19)
10. More Blues (2:12)
11. Quicksilver (7:13)
12. Spanish Piece (1:05)
13. Dramatic Theme (2:15)
Zasedba:
David Gilmour – vokal, kitara
Roger Waters – bas kitara, vokal
Richard Wright – orgle, klavir, vokal
Nick Mason – bobni
