Založba: EMI Records
Datum izida: 2. 10. 1970
Produkcija: Pink Floyd
Dolžina albuma: 51.54 min
Zvrst: Psychadelic Rock / Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
Krava Lulubelle III, katera se nahaja na ovitku “Atom Heart Mother”, petega studijskega albuma legendarnih progresivno rockovskih prvakov Pink Floyd, je poleg tiste vijolične krave na ovitku za čokolado Milka zagotovo najbolj slavna krava na svetu. Razvpita mlekarica se je na naslovnici “Atom Heart Mother” znašla popolnoma po naključju in nima nobene povezave z glasbenimi ali liričnimi atributi tega albuma, kot je sicer še dan danes prepričan marsikateri privrženec te legendarne skupine. Kultni umetnik Storm Thorgerson, dolgoletni avtor Pink Floyd naslovnic, je dobil nalogo, da za ta album ustvari nekaj povsem ruralnega in nekonvencionalnega, kar je obenem sovpadalo s tedanjimi psihadeličnimi-space rockovskimi glasbenimi tendencami skupine, ki pri raziskovanju in mešanju različnih glasbenih smeri nikoli ni poznala kakšnih omejitev. “Atom Heart Mother” bi se originalno sicer moral imenovati “The Amazing Pudding”, vendar se je skupina odločila za spremembo imena potem, ko je basist/pevec Roger Waters v nekem časopisu zasledil nenavaden članek o ženski z atomskim srčnim spodbujevalnikom.
V času nastanka “Atom Heart Mother” so člani zasedbe še vedno težili k nenehnemu glasbenemu eksperimentiranju, ki je včasih dosegalo že same skrajne meje psihadelične avantgardnosti in obskurnosti. Ob tem pa so še vedno iskali nek popolnoma specifičen zvok, ki bi jih za večno usidral v srca širšega glasbenega občestva in s katerim bi za vedno presekali s preteklostjo ter dolgo senco njihovega padlega tovariša, “norega diamanta” Syda Barretta. “Atom Heart Mother” je bil še en pomemben korak naprej pri teh nakanah. Na njem so večinoma obračunali z zgodnjimi psihadeličnimi-space rockovskimi elementi s katerimi se je do tedaj ponavadi povezovalo njihov zvok ter se opazno približali bolj prefinjenim oblikam progresivnega rocka, saj so se v njihovi glasbi nenadoma znašli tudi številni orkestralni elementi klasike in jazza (slednje velja predvsem za naslovno kompozicijo). “Atom Heart Mother” bi bil pri tem težko bolj drugačen od svojega predhodnika “Ummagumma” (1969), ki je predstavljal višek njihovega psihadelično-avantgardnega eksperimentiranja (pri tem seveda mislim na njegov studijski del). Sicer pa je bil pri tej skupini vsak naslednji album skoraj brez izjeme vselej neka popolnoma drugačna zgodba. “Atom Heart Mother” je znan tudi po tem, da se je na njem s svojimi produkcijskimi talenti prvič predstavil tudi mladi zvočni inženir Alan Parsons, ki si je kasneje ustvaril svetovni sloves kot kreativni vodja svoje lastne skupine The Alan Parsons Project.
“Atom Heart Mother” je bil, vnemar Watersovim in Gilmourjevim dan danes nič kaj laskavim vtisom o njem, še en pomemben zrelostni korak naprej v njihovem glasbenem razvoju. Slednje velja predvsem na področju kreiranja (za skupino netipičnih) epskih simfoničnih aranžmajev, ki je tu doživelo svoj vrhunec prek sodelovanja z orkestrom pod vodstvom komponista Rona Geesina. Ta zrelostni korak naprej je razviden na briljantni epski naslovni suiti, katera predstavlja ključno delo tega izvrstnega in še danes precej prezrtega albuma. V njihovi dotedanji tradiciji je ponovno vsak izmed treh ključnih komponistov (poleg Watersa sta bila to še glavni pevec/kitarist David Gilmour ter klaviaturist/občasni pevec Richard Wright) prispeval svojo kompozicijo, značilno za njegov tedanji slog komponiranja in igranja. Edini večji psihadelično-avantgardni eksperiment se nahaja v zaključku albuma, kjer lahko poslušamo njihovega tedanjega roadieja med jutranjim obedom (!). Slednji eksperiment obenem spada med ene izmed redkih burlesknih trenutkov v njihovi zgodovini, zlahka pa bi se lahko potegoval tudi za naslov njihove najbolj čudaško-zabavne stvaritve. Z vsemi temi naštetimi stvaritvami je “Atom Heart Mother” brez dvoma eden slogovno najbolj raznolikih izdelkov v njihovi povesti, ki si brez dvoma zasluži večjo veljavo kot jo ponavadi uživa.
Naslovna kompozicija, “Atom Heart Mother”, šestdelna orkestralna suita epskih razmer, je obenem osrednje ter najboljše delo na albumu. Kljub svoji precejšnji dolžini je ta mogočna, do tedaj gotovo najbolj ambiciozna stvaritev skupine, sposobna s svojim neverjetnim vzdušjem in izjemno zanimivo naravo posameznih aranžmajev poslušalca obdržati v transu vse od svojega začetka pa do konca. Poleg tega, da je ena najkompleksnejših stvaritev v njihovi povesti, je tudi najdaljša kompozicija v njihovi zgodovini (nekaj sekund daljša kot neverjetni “Echoes”, sicer njihovo največje zmagoslavje, kar se tiče ustvarjanja več kot 20-minutnih epov). To seveda velja, če odštejem skupno dolžino obeh delov “Shine On You Crazy Diamond”, še enega izmed največjih zmagoslavij njihove kariere. Obenem je bilo to eno izmed redkih del v njihovi povesti pri kateri je sodeloval še kdo, ki ni bil član zasedbe, temveč zunanji sodelavec. V tem primeru je bil to skladatelj Ron Geesin, ki je napisal vse godalne in pihalne aranžmaje za orkester. Sodelovanje z orkestrom pri ustvarjanju večdelnih epov veličastnih razmer je bilo sicer v tistem času precej priljubljeno med nekaterimi progresivno rockovskimi skupinami (kot so denimo, bolj ali manj precej uspešno, dokazali King Crimson z “Lizard” ter Uriah Heep s “Salisbury”).
Znotraj te suite je pogosto precej težko ugotoviti, kdaj se začne posamezna sekcija, katere se ponavadi ločujejo po nenadnih prehodih, spremembah tempa, vnosu nenavadnih efektov in vzdušja. Lahko pa bi jih posamezen poslušalec povezal v neko smiselno med seboj povezano celoto oz. koncept, ki prek glasbe pripoveduje o povsem navadnem vsakdanjiku najbolj navadne krave, ki se pase na angleškem podeželju. Vzdušje se znotraj posameznih sekcij spreminja od epsko pompoznega do skorajda obskurno-psihadeličnega.
Otvoritvena sekcija “Father’s Shout” se začne razmeroma nedolžno, s tihim uvodom na klaviaturah, dokler na veličasten način v kombinaciji z Masonovimi bobnarskimi prehodi ne vpade mogočna pihalna sekcija. Ta obenem predstavlja tudi osrednji motiv albuma. Vmes je v ozadju možno razločno slišati številne posebne efekte kot je oglašanje traktorja in rezgetanje konja, ki še dodatno pripomorejo k ruralnemu anglosaksonskemu vzdušju. Vzdušje postane precej bolj melanholično v trenutku, ko vpadejo Wrightove pasaže na orglah, razgibana ritem sekcija in solaža na čelu. Ko znotraj vpade še zaščitna Gilmourjeva solaža na slide kitari je melanholično-eterično vzdušje popolno in slednje v kombinaciji z bogatimi orkestralnimi aranžmaji sproža številne mravljince po hrbtu. To vzdušje je zvokovno že zelo blizu tistemu s katerim so si kasneje pridobili svetovni sloves.
“Breast Milky” se odpre takoj po koncu Gilmourjeve solaže na slide kitari. Tu prevladuje izjemno mistično, da ne rečem že skoraj druidsko vzdušje, ki ga povzroča veličastno zborovsko petje v kombinaciji Wrightovih orgel, Watersovega basa in Masonovih bobnov. Tu za kratek čas v vzdušju ponovno oživijo legende iz davnih keltskih časov, ko so druidi opravljali obrede okoli kamnitih vencev, preden je kmet na tem mestu postavil svojo kmetijo in ogradil pašnik za svojo najljubšo kravo.
Naslednja sekcija “Mother Fore”, katero vpeljejo dramatične Wrightove klaviature, je še eden izmed atmosferičnih vrhuncev suite in obenem izjemno zanimiva jam sekcija, kjer zablestijo talenti vseh posameznih inštrumentalistov. Gilmour tu notri vpelje še eno izvrstno, tokrat nekoliko bolj blues usmerjeno solažo. Družbo mu delajo pasaže na Wrightovih klaviaturah (poudarek je na mini moogu) in linija Watersove bas kitare. V nekem trenutku vpade zbor, ki tokrat poje nek nenavaden, težko razumljiv, a vseeno zelo zanimiv napev. To se stopnjuje dokler ponovno ne vpade mogočna pihalna sekcija ter s tem ponovi osrednji motiv suite.
Temu sledi “Funky Dung”, ki je najbolj psihadelično-avantgardna in s tem najbolj nenavadna sekcija celotne suite. Tu si sledijo številni razglašeni efekti, predvsem visoko zveneči glasovi, ki lahko občasno zvenijo precej nadležno, čeprav nikakor ne zaustavijo izjemnega vzdušja. Med vsemi temi razglašenimi efekti je moč slišati tudi oznanilo “there’s now an important announcement”.
“Mind Your Throats, Please” je še ena avantgardno-psihadelična sekcija s številnimi nenavadnimi efekti, katera se odpre z zvonjenjem telefona. Številni inštrumenti se prek efektov postopno vključijo znotraj nastajajoče melodije in gradijo atmosfero vse do vpada pihalne sekcije, ko nekdo odločno oznani “silence in the studio”.
Zaključna sekcija”Remergence”, kjer se ponovno ponovi uvodni motiv iz “Father’s Shout”, predstavlja končno zmagoslavje. Tu ponovno zavlada tisto magično keltsko vzdušje iz uvodnih sekcij. Mogočni pihalni sekciji in solaži na čelu ponovno sledi “jokajoča” solaža na slide kitari. Vse skupaj pa se zaključi s ponovitvijo osrednjega motiva iz “Father’s Shout”. V tem trenutku se vključi celoten orkester, skupina in zbor ter na veličasten način zaključijo eno najboljših stvaritev v povesti Pink Floyd. Čeprav Waters in Gilmour zanjo najdeta bolj malo lepih besed pa o njeni resnični kvaliteti dovolj pove podatek, da je bila legendarnemu filmskemu režiserju Stanleyu Kubricku, najbolj znanemu po klasiki “Vesoljska Odiseja 2001”, tako zelo všeč, da jo je želel uporabiti v kultnem filmu “Peklenska pomaranča”. Toda skupina je zavrnila njegovo ponudbo (tipična poteza, predvsem za Watersa).
Naslednje tri kompozicije na albumu so bile precej krajše in opazno bolj preproste, po večini pastoralne in melodične narave. Na njih so svoje kompozicijske talente na lep in specifičen način predstavili vsi izmed treh ključnih glasbenih tvorcev skupine. Prva izmed njih je bila “If”, povsem preprosta in izjemno prijetna Watersova folk balada. Na njej prevladuje sanjavo pastoralno vzdušje, ki odlično sovpada s splošnim vzdušjem albuma in obenem nekoliko umiri naelektren efekt, ki ga na poslušalca ustvari veličastni naslovni ep. Waters se je tu ponovno predstavil ne samo kot eden najbolj inovativnih basistov tistega časa, temveč tudi kot dober, povsem specifičen pevec in tudi soliden akustični kitarist. Družbo mu delajo tudi ostali trije člani, ki pa so tu porinjeni popolnoma v ozadje, če izvzamem zaključno Gilmourjevo kitarsko solažo in vmesne Wrightove pasaže na klavirju. Watersovo (kot ponavadi) filozofsko besedilo se vrti okrog posameznikove samoanalize in je precej oddaljeno od njegovih kasnejših, precej bolj temačnih in družbeno kritičnih sporočil. Ta prijetna folk balada je skozi leta postala ena izmed najbolj priljubljenih trenutkov Watersovih solo nastopov.
Z naslednjo stvaritvijo, odlično “Summer ’68”, ki je obenem kritika tedaj že zahajajočega hipijevskega gibanja in življenjskega sloga velike večine tedanjih glasbenikov, je v vlogi osrednjega komponista in pevca ponovno pozitivno presenetil klaviaturist Rick Wright. Slednji je ponavadi vselej ostajal v Watersovi in Gilmourjevi senci, čeprav ni bil nič manj pomemben tvorec pri oblikovanju njihovega prepoznavnega zvoka ter eden najbolj nadarjenih in vsestranskih klaviaturistov v progresivnem rocku. Glavna draž te izvrstne kompozicije leži v tem kako zanimiv potek in preobrat doseže preko uvodnega melodičnega stopnjevanja na klavirju. Wrightov sanjavi vokal in klavir gradita prijetno melodijo vse do nenadnega, mogočnega prehoda, ko nenadoma vpadejo ostali inštrumentalisti ter pompozna pihalna sekcija v izvedbi spremljevalnega orkestra (ta se ponovi tudi v orkestralnem zaključku kompozicije). Svoje pa k izjemni magiji nedvomno pripomorejo Gilmourjevi spremljevalni vokali in njegova akustična kitara. Wrightovo besedilo obenem izraža neko težnjo po počitku z naporne koncertne turneje ter pripoveduje o enem izmed očitno bolj doživetih srečanj s t.i. groupies, čeprav je kar težko verjeti, da se tako globoka kompozicija nanaša na enega izmed tipičnih klišejev iz življenja rock zvezdnikov.
Skoraj še bolj imenitna je bila čudovita Gilmourjeva folk balada “Fat Old Sun”. Slednja je danes prepoznana kot Pink Floyd klasika in je s tem nekakšna obveza Daveovih solo nastopov. Ves čas trajanja jo obdaja izjemno romantično in pastoralno vzdušje, ki seva tako iz osrednje akustične melodije kot iz besedila, ki je nekakšna oda podeželskim idilam. Gilmour se je tu ponovno predstavil v vlogi multi-inštrumentalista, družbo mu je delal zgolj Wright na klaviaturah. Tu gre občudovati predvsem to, kako njegovo doživeto petje in navidezno preprosta melodija na kitari ustvarita neverjetno romantično magijo. Po zadnjem refrenu Dave preide v izvrstno blues solažo na električni kitari, kakršnih je v svoji karieri ustvaril lepo število, a vsaka je bila popolnoma specifična in čudovita na svoj lasten način. “Fat Old Sun” je lep dokaz tega zakaj je bil Gilmour zame vselej osrednji in najimenitnejši pevec Pink Floyd, saj je njegov žametni vokal ves čas vseboval neko posebno doživeto in popolnoma specifično toplino, katero Waters in Wright, kljub svojima izpričanima pevskima talentoma, nikoli nista uspela ustvariti.
Zabavna zaključna inštrumentalna kompozicija “Alan’s Psychadelic Breakfast” pa je bila neko povsem svojevrstno presenečenje, kakršno se poslušalec, ki je prvič poslušal album gotovo nebi nikoli nadejal. S svojo psihadelično-avantgardno naravo je bila nekaj povsem drugačnega od ostalih del na albumu, da ne rečem da je šlo za skorajda svojevrstno provokacijo, ki pa je vendarle še danes zanimiva in zabavna, vsej svoji groteskni banalnosti navkljub. Ravno tovrstne, povsem nekonvencionalne in proste avantgardne ideje, ki ponavadi niso imele zveze z načrtno strukturiranimi glasbenimi oblikami, so bile vedno eden glavnih čarov te legendarne skupine. “Alanov psihadelični zajtrk” je v osnovi tridelni inštrumental, ki predstavlja daleč najbolj psihadelično-avantgarden trenutek na albumu. Na njem se v osrednji vlogi nahaja nič kaj hudega sluteči roadie Alan Stiles, katerega je skupina posnela med njegovim jutranjim obedom. Medtem, ko skupina v ozadju igra po večini simfonično usmerjene inštrumentalne sekcije, si slišno sestradani Alan pripravlja zajtrk ter pripoveduje o svojih prehranjevalnih navadah. Kljub temu, da bo smeh že po nekaj poslušanjih potihnil tudi pri tovrstnim avantgardnim eksperimentom najbolj naklonjenih poslušalcih, pa ta čudaška in šegava stvaritev še vedno ostaja povsem unikaten in zanimiv eksperiment poznega psihadeličnega rocka.
Otvoritvena sekcija “Rise And Shine” se odpre s kapljanjem pipe nad umivalnikom. Nenadoma se lahko sliši Alana, kako sam pri sebi našteva jedi s katerimi si bo postregel za zajtrk (še posebno rad ima marmelado) nakar začne z vžigalicami prižigati gorilnik nad štedilnikom. Nenadoma vpade inštrumentalna sekcija, kjer se lahko slišijo steel kitara, cimbale, orgle in klavir, ki tvorijo šegavo melodijo. Ta bi se lahko nahajala tudi v kaki otroški reklami za Frutek ali Ciciban čeveljčke.
Nenadoma sledi sekcija “Sunny Side Up”, kjer Alan razglablja o makrobiotskem zajtrku v Los Angelesu, si meša kavo, si iz vrečke v mleko vsuje koruzne kosmiče nato pa si nad štedilnikom začne cvreti jajčka. Sledi izjemno groteskna, a nedvomno zabavna sekcija, ki jo je v celoti odigral Gilmour na steel kitari in akustični kitari. Vmes se ves čas sliši Alanovo strastno cmokanje in goltanje hrane, ki po slišani količini apetita spominja na požrtije kakšnih dekadentnih rimskih senatorjev. Na koncu si postreže z ocvrtimi jajci ter začne sam pri sebi zadovoljno momljati vtise o obedu.
V zaključni sekciji “Morning Glory”, kjer se sliši cvrčanje, vpade najboljša inštrumentalna sekcija v celotnem inštrumentalu, ko nastane izvrstna melodija na klavirju, hammond orglah, električni kitari in ritem sekciji. Čisto na koncu je moč slišati Alana, kako vrže posodo v umivalnik, pobere ključe z mize, odide skozi vrata in se odpelje z avtom. Vse skupaj se konča tako kot se je začelo – s kapljanjem pipe nad umivalnikom. Še danes obstajajo nekateri osebki, ki albumu odrekajo status mojstrovine ravno zaradi te visoko eksperimentalne zaključne stvaritve pri kateri se na vsak način trudijo odkriti neko logiko tam, kjer je nikoli ni bilo.
“Atom Heart Mother” še danes ostaja precej prezrt album, tako s strani članov skupine kot večine njihovih privržencev, kljub temu, da bi si povsem upravičeno zaslužil status Pink Floyd mojstrovine. Čeprav sta tako Waters kot Gilmours skozi leta dala albumu precej negativne reklame z raznimi zaničljivimi izjavami tipa “to je eden izmed tistih albumov za v prašni kot, katere se potem ne posluša nikoli več”, je “Atom Heart Mother” predstavljal opazen zrelostni korak naprej in pomemben trenutek njihove kariere na katerem so predstavili tudi nekatere prej neodkrite skladateljske plati. Sodelovanje z orkestrom pa je predstavljal trenutek, ko so se Pink Floyd še najbolj približali simfoničnim oblikam progresivnega rocka in naredili pomemben razkorak od zgodnjih, pogosto izjemno obskurnih, psihadeličnih eksperimentov. Karkoli se že temu albumu očita, mu nikakor ni moč očitati, da na njem ne bi bilo pravšnje mere daljših inštrumentalno-kompleksnih stvaritev in melodičnih, bolj dostopnih stvaritev kot tudi to, da se na njem nahaja nekaj najbolj zanimivih in med seboj raznolikih del v njihovi zgodovini. Pink Floyd so po “Atom Heart Mother” sicer še vedno ostajali “zgolj” kultna skupina (kljub temu, da je bil to njihov prvi album, ki se je prebil na vrh britanske glasbene lestvice), katera si je pridobila širši sloves predvsem z zgodnjimi singli in spektakularnimi odrskimi nastopi, a do iznajdbe povsem specifičnega zvoka in s tem svetovnega uspeha potlej ni bilo več daleč.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Atom Heart Mother (23:51)
a) Father’s shout
b) Breast milky
c) Mother fore
d) Funky dung
e) Mind your throats please
f) Remergence
2. If (4:24)
3. Summer ’68 (5:26)
4. Fat old sun (5:17)
5. Alan’s psychedelic breakfast (12:56)
a) Rise and shine
b) Sunny side up
c) Morning glory
Zasedba:
David Gilmour – vokal, kitara, bas kitara (4), bobni (4)
Roger Waters – vokal, bas kitara, akustična kitara (2), efekti
Richard Wright – vokal, klaviature, orkestracija
Nick Mason – bobni, tolkala
Sodelujoči glasbeniki:
Ron Geesin – orkestracija
Abbey Road Session Pops Orchestra – pihalne in orkestralne sekcije
Philip Jones Brass Ensemble – pihalne sekcije
John Aldiss Choir – zborovski vokali
Alan Stiles – glas (5)
