Založba: EMI
Datum izida: 7. 9. 1987
Produkcija: Bob Ezrin & David Gilmour
Dolžina albuma: 51.14 min
Zvrst: Art Rock/Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
Pink Floyd so bili do sredine osemdesetih razpadla skupina, ki je uradno delovala samo še na papirju. Po konceptualnem albumu “The Final Cut” (1983), osebnemu testamentu njihovega basista, pevca in pisca besedil Rogerja Watersa, ki je bolj zvenel kot njegov samostojni album kot pa skupno delo legendarne skupine, so se vsi člani posvetili samostojnim projektom. Za Watersa, odločenega, da se z albumom “The Pros and Cons of Hitch Hiking” (1985) uveljavi kot uspešen samostojni izvajalec, je bila zgodba o Pink Floyd končana, zato ni pričakoval, da bi si kdo od preostalih dveh članov brez njega drznil dregniti v osje gnezdo.
Na drugi strani sta bila kitarist/pevec David Gilmour in bobnar Nick Mason, oba do grla sita Watersovega diktatorstva, ki je trajalo že od albuma “Animals” (1977). Možakarja, ki sta tedaj že dosegla zrelost srednjih let, sta se med snemanjem tretjega Gilmourjevega solo albuma odločila, da bosta obudila in pri življenju ohranila ime legendarne skupine, kar je na koncu privedlo do Watersove ogorčenosti in tožbe pred sodiščem glede pravice do uporabe imena Pink Floyd. Ta dogodek je bil seveda pospremljen z veliko mero medijskega pompa in trušča ter javnim pranjem umazanega perila. Gilmour in Waters v studiu med seboj nista govorila že od konca sedemdesetih dalje, ta dogodek pa je le še poglobil njuno medsebojno sovraštvo in pripeljal do dokončnega razkola, ki se je šele v zadnjih letih polagoma umirilo, tako da se nekdanja zaprisežena sovražnika spet pogovarjata med seboj in občasno celo združita moči na odru.
Ni bilo malo privržencev skupine, ki so bili prepričani, da so Pink Floyd brez Watersa, ki je poleg igranja bas kitare opravljal vlogo ključnega pisca besedil, idejnega vodje in predstavljal enega izmed obeh vodilnih vokalov, popolnoma irelevantni. Njegova nekdanja tovariša sta zaprisegla, da dokažeta nasprotno. Najprej sta se odločila popraviti veliko krivico, ki se je zgodila originalnemu klaviaturistu Richardu Wrightu, kateri je bil na Watersovo zahtevo leta 1979 izključen iz skupine ter ga povabila k sodelovanju na albumu. Wright se je z veseljem odzval njunemu povabilu, čeprav se je odločil, da pri projektu še ne bo sodeloval kot polnopravni član skupine, tako, da so Pink Floyd še vedno ostali duet.
Najbolj dragoceni in imenitni sodelavec na albumu je bil vsekakor bas kitarski velemojster Tony Levin (King Crimson, Peter Gabriel), ki je na posameznih kompozicijah prispeval vrsto ritmičnih prijemov o katerih lahko Waters samo sanja. Pomembne okrepitve v vlogi priložnostnih glasbenikov so bili tudi producent in klaviaturist Bob Ezrin, klaviaturist Jon Carin, bobnar Carmine Appice (Vanilla Fudge) ter saksofonist John Helliwell (Supertramp), ki so s svojimi veščinami in izkušnjami bistveno pripomogli k izjemno bogati zvočni sliki celotnega albuma.
Projekt je sicer originalno štartal kot tretji Gilmourjev solo album, šele sredi kreativnega procesa se je slednji odločil, da bi bilo bolje, če bi ga izdal pod imenom Pink Floyd. To je tudi eden glavnih argumentov nasprotnikov post-Waters era Pink Floyd, da so ti zveneli preveč kot Gilmourjev solo band, kar je seveda popolnoma enak argument kot tistih, ki so bili frustrirani nad Rogerjevim diktatorstvom. Dejstvo ostaja, da so bili Pink Floyd najmočnejši, ko je bila vsa četverica s srcem pri stvari in so imeli vsi člani enakopraven status, kar so čez mnogo let, ko je bilo že prepozno in Wrighta ni bilo več med živimi, ugotovili tudi sami.
Pri tem je treba omeniti, da med redke hibe “A Momentary Lapse of Reason” sodijo besedila, kjer se pogreša Watersovo cinično-intelektualno družbenokritično ost, saj ta ne dosegajo pričakovane intelektualne globine, čeprav je bilo Rogerjevo nenehno napadanje družbenih deviacij, pomešano z mračnostjo in obujanjem osebnih demonov preteklosti do sredine osemdesetih že precej izčrpano. Ravno zato je Gilmourjev melanholično-ljubezenski in nekoliko naivni, precej bolj optimistični pogled na svet, ki ga je zaznati v večini besedil, prišel kot dobrodošla osvežitev in po tej plati prispeval k posebnosti in edinstvenosti albuma.
Otvoritveni inštrumental “Signs Of Life” je prepojen s skrivnostno, napeto in rahlo temačno atmosfero, katero ustvarjajo zamahi vesel po vodi in elektronsko procesiran Masonov glas, ki spominja na govorico ‘malih zelenih’. “Learning to Fly”, prvi single z albuma, za katerega je bil posnet tudi nepozabni video o severnoameriškem Indijancu, kateri se na koncu spremeni v orla, se je naglo uveljavil kot prvovrstna Pink Floyd klasika ter duetu uspešno pomagal predstaviti novo podobo skupine kot tudi privabiti številne nove privržencev. Hipnotičen refren je pospremljen z ženskimi vokalnimi harmonijami, kar prebudi spomin na najboljše čase skupine. Besedilo je prežeto z Gilmourjevo fascinacijo nad letenjem, ki izvira od amaterskega pilota ter je hkrati tudi posrečena metaforo za pomembno življenjsko spremembo. V Davidovem primeru je bila to njegova nova, nepričakovana vloga vodje skupine. Za razliko od večine preostalih progresivno rockovskih skupin stare šole, ki so imele v osemdesetih navado, da so rade pretiravale z drugo generacijo sintetizatorjev, so Pink Floyd ohranili retro simfonični zvok klaviatur, tako da je večina skladb na albumu fenomenalno dobro preživela test časa in še danes zvenijo sveže in moderno.
Album, klub vsemu ni brez manjših kakovostnih nihanj, kar še posebno velja za hladno-vojno paranoični in z blues rockovskimi kitarskimi finesami prežeti “The Dogs of War”, izdan tudi kot single, kjer Gilmourjevo gromoglasno repenčenje ne zapusti najbolj prepričljivega emocionalnega pečata ter oba dela “A New Machine”, ki pri grajenju dramatične atmosfere in povezovanju skladb ne opravljata praktično nobene prave vloge. Gilmourjevo neutolažljivo repenčenje skozi vokoder zveni kot jamranje nekoga, ki je ravnokar vstal po neprespani noči. Dovolj dobro, če bi šlo za Gilmour solo, a ne za običajne Pink Floyd standarde.
Vse preostale skladbe na “A Momentary Lapse Of Reason” pa so čisti balzam za vse prog rockovske gurmane. Fenomenalni “One Slip”, tretji single z albuma v trenutku očara s svojo nostalgično in pozitivistično atmosfero, ki pred očmi prebudi neraziskana zemeljska prostranstva s pomočjo razbrazdane bas linije neuničljivega Tonya Levina, ki s svojim Chapman stickom pridoda tej zimzeleni kompoziciji nesluteno ritmično dimenzijo. Mogočno Gilmourjevo petje je nabito s posebno čustveno esenco, ki se odlično prepleta z melodičnimi kitarskimi pasažami, medtem ko podmazane sintetizatorske linije ves čas poudarjajo melanholičmo globino te visoko romantične skladbe.
Power balada “On the Turning Away”, četrti single z albuma, katere besedilo govori o spoprijemanju z življenjem v težkih časih depresije in krize (kar jo dela še posebno aktualno), je prežeta z optimizmom in mistično atmosfero, kakršno se je pri Pink Floyd pogrešalo že od sredine sedemdesetih. Po tej plati je precej sorodna nepozabni buditeljski klasiki “Wish You Were Here”. Naslednja kompozicija, ki jo tvorita njen prvi del “Yet Another Movie” ter drugi, inštrumentalni del “Round and Around” je še ena odlična stvaritev z večdimenzionalno globino in mogočno, mistično atmosfero. Poleg Wrightovih simfoničnih zaves na sintetizatorjih najbolj navdušijo Gilmourjevi prepoznavni ‘jokajoči’ solistični prijemi na slide kitari. Naslednji inštrumental, “Terminal Frost”, je prepojen s skrivnostno atmosfero, ki pred očmi pričara ledene planjave in zasnežene vrhove. Tovrstne idilične razpoloženjske podobe so plod harmoničnega prepleta Gilmourjevih kitarski slideov, Helliwellovih solističnih pasaž na saksofonu ter Carinovih simfoničnih tekstur na sintetizatorju. Zanimivo, da je bil Mason tu primoran uporabiti ritem mašino, saj je bil po triletnem počivanju v vlogi Pink Floyd bobnarja nekoliko zarjavel in si je to lahko privoščil.
Album doseže vrhunec z zaključnim monumentalnim epom “Sorrow”, ki v vseh pogledih sodi med najbolj veličastne dosežke v povesti skupine ter hkrati vsebuje eno izmed najboljših solaž v Gilmourjevi karieri. Slednji je večkrat priznal, da pisanje besedil nikoli ni bilo med njegovimi glavnimi vrlinami, a “Sorrow” je izpostavil kot redko izjemo na katero je ponosen. Pri tem se je potrebno kar strinjati, da gre za najboljše besedilo na albumu, čeprav so uvodni verzi skladbe navdahnjeni po literarni klasiki Sadovi besa. Gilmourjevo petje je tu na najboljši možni ravni, še posebno tedaj, ko doseže tisto čustveno širino in melanholično globino, ki v sozvočju z njegovimi jokajočimi kitarskimi solo finesami pričara neverjetno atmosfero, kakršno so bili sposobni ustvariti samo Pink Floyd. To je tista mojstrska kompozicija s katero duet končno pošlje v kozji rog vse nejeverne Tomaže, ki so mislili, da se bosta brez Watersa že ob prvem poskusu močno spotaknila, polomila ter nikoli pobrala.
“A Momentary Lapse of Reason” je predstavljal še kako dobrodošlo osvežitev po dveh zaporednih Watersovih temačnih spovedih ter razblinil depresivno ozračje, ki je začelo dušiti to legendarno skupino. Gilmour in Mason sta navkljub temu, da album ni klasična mojstrovina s konceptom, kakršnih so bili privrženci navajeni v preteklosti, zadela žebljico na glavico in ustvarila enega najbolj zanimivih in hkrati prezrtih izdelkov v povesti skupine. Pink Floyd so po Gilmorjevih idejnih notah prepričljivo stopili v korak s produkcijo in sintetizatorsko tehnologijo tistega časa, katero so izkoristili do maksimuma. Znali pa so prepričati tudi novo, ‘MTV’ generacijo privržencev, kar je bilo ključnega pomena za prihodnost skupine. Navkljub Watersovemu nerganju in zaničevanju tega albuma pa je ta tako pri privržencih kot tedanjih kritikih upravičeno doživel lepši sprejem in večje navdušenje kot “The Final Cut”, tako da sta Gilmour in Mason v tej bitki egov na koncu izšla kot zmagovalca ter zgodbo o Pink Floyd polna novega elana še za nekaj let nadaljevala naprej.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Signs Of Life
2. Learning To Fly
3. The Dogs Of War
4. One Slip
5. On The Turning Away
6. Yet Another Movie/Round And Around
7. A New Machine (Part 1)
8. Terminal Frost
9. A New Machine (Part 2)
10. Sorrow
Zasedba:
David Gilmour – vokal, kitara, klaviature, sekvencer
Nick Mason . bobni, tolkala, ritem mašina, zvočni efekti
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Richard Wright – klaviature, spremljevalni vokal
Bob Ezrin – klaviature, tolkala, sekvencer
Tony Levin – bas kitara, Chapman Stick
Jim Keltner – bobni, tolkala
Steve Forman – tolkala
Jon Carin – klaviature
Tom Scott – alto saksofon, soprano saksofon
Scott Page – tenor saksofon
Carmine Appice – bobni
Patrick Leonard – sintetizator
Bill Payne – Hammond orgle
Michael Landau – kitara
John Helliwell – saksofon
Darlene Koldenhaven – spremljevalni vokal
Carmen Twillie – spremljevalni vokal
Phyllis St. James – spremljevalni vokal
Donnie Gerrard – spremljevalni vokal
