Datum izida: 1988
Založba: Line Records
Produkcija: Pierre Moerlen
Dolžina: 71:12
Zvrst: jazz rock fusion/progressive rock
Ocena: 7/10
Obdobje druge polovice osemdesetih vsekakor ni sodilo med najbolj navdahnjene trenutke v karieri francoskega bobnarskega in tolkalnega čarodeja Pierrea Moerlena, kateri si je svetovno prepoznavnost prislužil predvsem kot vodja svoje, jazz rock fusion verzije legendarnih Gong ter kot občasni koncertni sodelavec Mikea Oldfielda, ki je nanj vplival tudi v skladateljskem smislu.
»Second Wind« je nadaljeval od tam, kjer se je končal ne pretirano posrečeni predhodnik »Breakthrough« (1986), s tem, da je predstavljal zaželen korak na boljše v tem smislu, da je vseboval manj sintetičnih klaviaturskih elementov in zvestobo inštrumentalni obliki tolkalno usmerjenga jazz rock fusiona, katerega je Moerlen negoval že odkar je vodil lastno Gong frakcijo. Moerlena je prav tako izučilo, da so njegovi vokalni poskusi precej slaba naložba zato se je na »Second Wind« temu odrekel. Od članov švedske progrockovske skupine Tribute s katerimi je Moerlen sodeloval na »Breakthrough« je ostal samo kitarski virtuoz Ake Zeiden, ki se s svojimi iskrivimi kitarskimi podvigi še posebno izkaže na kompoziciji »Beton«, medtem ko je od starih sodelavcev ostal samo še bodoči Gongzilla basist Hansford Rowe.
Zeiden se občasno pošteno razživi s svojimi kitarskimi improvizacijami sicer pa centralno vlogo na večini »Second Wind« stvaritev, kar je slišno že na uvodni in obenem naslovni kompoziciji, zavzemajo Moerlenova raznovrstna tolkala na čelu z vibrafonom in gongi, katere je najraje igral s kladivasto verzijo bobnarskih palčk. Lahkotni ambient ter melodična struktura večine »Second Wind« del med katerimi najbolj izstopa Pierreov ‘dolgometražni’ bobnarski solo nastop v treh delih z naslovom »Crash & Co«, medtem ko se ponekod slišijo tudi nekateri elementi prog rocka in svetovne glasbe, sta bila porok za eno izmed najbolj dostopnih oblik jazz rock fusiona tako, da je zaradi svoje ‘neproblematičnosti’ primeren za sleherno priložnost, tudi za spremljevalno glasbo med jogo ali med obedovanjem babičinega nedeljskega kosila.
»Second Wind« je v primerjavi z bolj sintetičnim predhodnikom »Breakthrough« predstavljal zaznavno izboljšanje, vendar je še vedno spadal med manj zanimive dosežke Moerlenovih Gong, še posebno, če se ga postavi ob bok Pierreovim albumom iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Že pred izidom koncertnega albuma »Full Circle Live ’88« (1991) se je Moerlen odločil upokojiti svojo verzijo Gong, vendar jih je znova obudil leta 2002 za album »Pentanine« (2004), ki je bil posnet z ruskimi glasbeniki. To je bil njegov zadnji glasbeni dosežek pred nepričakovano smrtjo leta 2005. Rowe, kitarist Bon Lozaga in Benoit Moerlen so še dandanes aktivni kot Gongzilla, najboljši možni približek Moerlenove verzije Gong.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Skladbe:
1. Second Wind (6:10)
2. Time And Space (5:31)
3. Say No More (5:37)
4. Deep End (4:20)
5. Crystal Funk (4:27)
6. Exotic (5:52)
7. Beton (3:53)
8. Alan Key (5:38)
9. Crash & Co., The first (5:53)
10. Crash & Co., The second (8:52)
11. Crash & Co., The third (15:27)
Pierre Moerlen’s Gong:
Pierre Moerlen – bobni, tolkala, sintetizator, spremljevalni vokal
Benoit Moerlen – tolkala, sintetizator
Hansford Rowe – bas ktiara, kitara
Ake Zieden – kitara
Frank Fischer – klaviature
Stefan Traub – tolkala, sintetizator
Gostujoča glasbenika:
Alex Sanguinetti – bobni (9-11)
Simon Pomara – tolkala
