Datum izida: 1986
Založba: ARC Music
Produkcija: Pierre Moerlen
Dolžina: 40:44
Zvrst: jazz rock fusion/progressive rock
Ocena: 6/10
»Breakthrough«, ki je bil izdan pet let po predhodniku »Leave It Open« (1981), je predstavljal vrnitev francoskega bobnarskega velemojstra Pierra Moerlena in njegove, jazzrockfusionistične verzije Gong. Album, ki je od starih znancev razen Moerlena vseboval še bodočega Gongzilla basista Hansforda Rowea, je nastal v sodelovanju s člani švedske progockovske skupine Tribute, kateri so s seboj pripeljali ženski pevki, Leno in Nino Andersson. Slednji sta prispevali glavno posebnost tega albuma – spremljevalne vokalne harmonije, ki so se, poleg Moerlenovih nepremišljenih pevskih eksperimentov, nahajale v sicer pretežno inštrumentalno usmerjenem jazz rock fusionu, ki je vladal na »Breakthrough«. Nekaj kontroverznosti je povzročilo tudi to, da je bil album navdahnjen z nauki scientološkega kulta kar je Pierre kasneje, ko je spoznal svojo zmoto, globoko obžaloval.
Moerlenov pristop k jazz rock fusionu se je na »Breakthrough« nekoliko spremenil in to ne na boljše, saj je vseboval več sintetično zvenečih sintetizatorskih tekstur zaradi česar so posamezna dela občasno bolj kot na jazz rock fusion standarde spominjala na glasbeno ozadje Nintendovih video iger, medtem ko so ponekod vladali elementi simfoničnega progresivnega rocka osemdesetih, ne tako drugačni od tega kar so tedaj počeli Eloy. Tovrstni zvočni trend je zaznaven že na uvodnem »Spaceship Disco«, ki je prepreden z elektronskimi teksturami in disko ritmi ter zmetaliziranimi kitarskimi pasažami, medtem ko nekaj tradicionalnega zvoka omogočajo samo tolkala na čelu z vibrafonom.
»Rock in Seven«, ki v ozadju vsebuje epske ženske vokalne harmonije, se nikakor ne more odločiti katero pot ubrati med jazz fusionom, progresivnim rockom in svetovno glasbo. Na koncu ubere neko vmesno pot, ki ne zapusti impresivnega vtisa. »Sic 8« vsebuje mogočno kitarsko solažo, medtem ko sintetizatorske teksture povsem ‘pojejo’ ostale ritmične elemente. »Poitou« je nekoliko bolj tradicionalna stvaritev z večjo prisotnostjo Moerlenovih tolkal, medtem ko sta poprockovsko naravnanava »Children’s Dream« ter »Portrait« neposrečena vokalna eksperimenta, ki zaradi Moerlenove angleščine z močnim francoskim naglasom izpadeta kot slabi šali.
Dominacija sintetizatorskih aranžmajev, ki vlada na »Breakthrough«, še posebno na skladbah, ki vsebujejo tradicionalna tolkala, kot je »Romantic Punk«, bi bolj pristajala kakšnemu novovalovskemu ali neoprogrockovskemu bandu kot pa Pierrovemu jazz rock fusionu. »The Road Out«, še en posmeha vreden vokalni eksperiment s francosko angleščino, vsebuje hardrockerski kitarski rif in solidno solažo kar pa je tudi vse kar je na tem dosežku omembe vrednega. Moerlen in tovarišija se nekoliko odkupijo na zaključnem epu »Far East«, ki vsebuje utrip glasbe daljnega vzhoda in občasno spominja na bližnje srečanje med Mikeom Oldfieldom iz njegovega manj navdahnjenega obdobja ter zaključno fazo kultne skupine Japan.
»Breakthrough«, ki je sicer imel nekaj zanimivih idej, je bil za svetlobna leta oddaljen od najboljših časov Moerlenovih Gong. V marsičem je bil produkt nekega obdobja in je dokaj slabo prestal test časa. Od članov Tribute je do naslednjega studijskega albuma, »Second Wind« (1988), zdržal samo izvrstni kitarist Ake Zieden, njihov najbolj nadarjen član.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Skladbe:
1. Breakthrough (6:00)
2. Spaceship Disco (3:22)
3. Rock In Seven (3:10)
4. Six 8 (4:05)
5. Piotou (3:50)
6. Children’s Dream (3:20)
7. Portrait (4:18)
8. The Road Out (3:25)
9. Romantic Punk (2:17)
10. Far East (6:57)
Pierre Moerlen’s Gong:
Pierre Moerlen – bobni, tolkala, sintetizator, vokal, producent
Ake Ziedén – električna kitara
Hansford Rowe – bas kitara
Lena Andersson – vokal
Dag Westling – akustična kitara
Christer Rhedin – solaže na Moogu
Nina Andersson – saksofon, vokal
Michael Zylka – Chapman stick
