Založba: Phil Lanzon Ditties/Cargo Records
Datum izida: 23.02.2018
Producent: Simon Hanhart
Dolžina albuma: 54.16 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 9.0 / 10
Phil Lanzon je mož, ki že vrsto let oziroma točneje celih 33. let igra klaviature pri angleških art rockovskih legendah Uriah Heep. Kje vse in s kom je sodeloval Phil Lanzon nosi pač biblijsko težo vse galaktične glasbene očetnjave. No nikdar pa se mu pri tem ni ponudila prava priložnost, da bi posnel in izdal svoj samostojni studijski album. Potem, ko so Uriah Heep leta 2014 izdali svoj zadnji in še vedno aktualni studijski albuma »Outsider« in znova lep čas potem zadovoljevali, s številnimi koncerti, svoje oboževalce po vsem svetu, se je torej našel čas, da se Phil loti realizacije vseh svojih idej, s katerimi se je nezadržno debelil njegov privatni glasbeni arhiv.
Album »Če mislite, da sem nor« je album, ki si zasluži vso pozornost. To ni album, ki bi bil nekakšna oddaljena slogovna replika vseh skupin pri katerih je Phil nekoč sodeloval in sodeluje (Uriah Heep), pač pa silno pester in raznolik nabor desetih skrbno skomponiranih in aranžersko pretanjeno zabeljenih točk, ki zagotavljajo albumu izreden dinamični razvoj. Lanzon je v studio vpoklical nekaj vrhunskih glasbenikov, ki so svoje odlike na moč vestno prelili v jedro samih skladb. Če omenimo med njimi samo tri imena: John Mitchell, Craig Blundell, oba brata Cottle, postane kaj hitro jasno, da je hotel Lanzon na svojem studijskem prvencu dostaviti najbolje kar zna in zmore. Torej popoln perfekcionizem.
Album »If You Think I’m Crazy!« je (v »najbolj preprosti« označbi) artrockovski izdelek. Na njem boste našli vse. Od trenutkov, ki so kompaktneje, to je hardrockovsko zaverovani, do koketiranja z gospelom, svetovno glasbo, celo pastoralnimi elementi (I Saw Two Englands), countryjem in bluesom, kot tudi vsem tistim, kar glasbeni sladokusci seveda od Phila pričakujejo. To pa so elementi progresivnega rocka, tiste stare, to je pionirske, branže. V kolikor iščete sleherne vzporednice z likom in delom aktualnih Uriah Heep, bi dejansko sklepna, to je simfonična mini epska poslastica Forest, lahko nosila nekaj vzporednic z »Wake the Sleeper« ero zasedbe Uriah Heep, zlasti pa vzbuja Heep asociacije občasna Lanzonova raba Hammond B3 orgel. Album je pretežno optimistično zagledan, zato je tista pričakovana implementacija tovrstnih izdelkov s tipsko otoška melanholijo, to pot v inferiornem položaju. Lanzon se zelo spodobno preizkuša tudi v vlogi glavnega vokalista. Vendar pri tem ni edini na albumu. Da je ta izdelek svojevrstna glasbena zgodba namiguje že uvodna skladba Mind Over Matter, kjer ji to svojevrstnost vdahne prav vokalni prispevek Arena in It Bites pevca in kitarista Jona Mitchella. To je simfonično epska artrockovska zadušnica, ki v samem razvoju silno preseneti, saj se razvija v kitici melanholično, potem pa se razvname v mogočnem in pompoznem refrenu, kjer se vanj bogato vključijo vokalni zbori. Mitchell ostaja vokalni posebnež, njegova barva je komplementarna tako z neo progresivnim rockom kot tudi alternativnim rockom, kar je njegova velika posebnost, sicer pa Mitchell prispeva največji delež na tem albumu svojo čarobno kitarsko igro, po kateri velja s svojo pretanjeno in filigransko zvočno imenitnostjo, za enega najbolj iskanih studijskih glasbenikov na britanskem otočju. Slednjega se je prav dobro zavedal tudi pokojni John Wetton, saj je Mitchell konstantno sodeloval na njegovih samostojnih studijskih dosežkih, kot tudi s projektom Icon.
»If You Think I’m Crazy!« je album, ki ga ne osvojiš ob enkratnem poslušanju. Je namreč izredno razgiban, nosi kup malih detajlov, s katerimi se je Lanzon poglobljeno ukvarjal, ko je ustvarjal aranžmaje. Precej je torej fines in zvočna slika je bogato prepletena z integracijo mnogih instrumentalnih palet. Album razkazuje tudi Lanzonovo neoklasicistično plat, poseduje pa tudi bombastične orkestralne aranžmaje in išče simfoničnost. Lanzon se je na tem izdelku na moč uspešno preizkusil v premoščanju različnih glasbenih žanrov. Obenem skrbi ta vrli glasbenik tud za pester nabor rabe klaviatur, kar dodatno prispeva k veliki razgibanosti samega izdelka. Ob vsaki novi rotaciji v CD predvajalniku, vas bo Lanzonov perfekcionizem in njegova večplastna glaslbena obtesanost, vedno znova hvaležno zaposlila in posrkala vase. Album za katerega je šlo pričakovati da bo zelo soliden, vendar je Phil presegel ta pričakovanja in dostavil zares visoko kvaliteten album, ki mu ne moreš očitati niti enega artističnega spodrsljaja. Je pa treba te hvalospeve vzeti z rahlo rezervo. Lanzon je v iztočnici namreč zelo previden. Giblje se v preizkušenem arzenalu lastnega aranžiranja, kjer se počuti udobno in domače ter ga polnokrvno obvladuje, zato album ne poseduje niti kančka eksperimentiranja in slučajnega avantgardnega duhovičenja« oziroma eklektičnih »zbadljivosti«.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Mind Over Matter
2. Kelly Gang
3. I Knew I Was Dreaming
4. I Saw Two Englands
5. Step Overture (instrumental)
6. Lover’s Highway
7. Donna & Joe
8. Carolin
9. The Bells
10. Forest
Zasedba:
Phil Lanzon – Hammond B3, klavir, Rhodes, Wurlizer, Geoshred, vokal na skladbah št. 4. in 10.
SODELUJOČI GLASBENIKI
Richard Cottle – aranžmaji, orkestracije, klaviature
Craig Blundell – bobni
Laurence Cottle – bas kitara
John Mitchell – kitara, vokal na skladbah 1. in 3.
James Graydon – akustična kitara
Sarah Joy – pedal steel, banjo
Joe Atkins – “piccolo” trobenta
Andy Makin – vokal na skladbah št. 2., 6., 7. in 9.
Andy Caine – vokal na skladbi št. 8
