Založba: Phil Lanzon Ditties/Cargo Records UK
Datum izida: 02.08.2019
Produkcija: Simon Hanhart
Dolžina albuma: 55.20 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 10 / 10
Phil Lanzon je neverjeten glasbenik. V dolgoživi karieri v kateri izstopa izmed mnogih, premnogih udejstvovanj, zlasti njegovo danes zimzeleno in že 34. letno članstvo pri ultimativnih legendah rocka Uriah Heep, je zanimivo dovolj, da do lanskega leta Lanzon ni vpisal v svoje glasbene podvige niti enega samostojnega studijskega albuma. Zakaj bi to konec koncev sploh koga zanimalo? Ker sta oba naravnost in neskromno povedano, odlična.
Artisična eleganca kreativnosti tega večplastno obtesanega umetnika se je izkazala za še kako pomembno, če ne kar bistveno in esencialno, pri komponiranju znotraj zasedbe Uriah Heep, saj je ta zasedba prav zavoljo Lanzonove »progresivnosti« zadržala vso zanimivost in se celo artistično razvijala dalje, potem ko sta vskočila v ekipo leta 1986 Lanzon in Shaw. V lanskem februarju je Lanzon izdal svoj studijski prvenec »If You Think I’m Crazy« in z njim absolutno navdušil. Komaj leto in pol se je obrnilo, že je tu njegov naslednik in nič manj navdušujoč izdelek imenovan 48. Seconds. Narejen v oseminštiridesetih sekundah. Ne povsem. Očitno so se ideje skozi leta ustvarjanja pridno kopičile in arhivirale, sedaj pa le lezejo na plano, ko prihaja do njihove popolne ekspanzije.
»48 Seconds« je zares v vseh pogledih izvrstno delo. Na njem najdeš vse. Oznaka art rock je preohlapna. Je primerek izjemne žanrske fuzije, kjer si perfektno podajajo roke Philova klasična glasbena urjenost, vpet teater aranžiranja po vzoru glasbe za film (zato je tudi integriral k sodelovanju Richarda Cottlea) ter seveda rock, zlasti klasični hard rock, AOR in seveda progresivni rock.
Ob tako bogati sporočilnosti izdelka, je težko najti dovolj skrčen tekst. Preletimo na hitro vsebino. Uvodni instrumental gradi ubira poti v mistično atmosfero in bi bil odlična podlaga za film (od tod sodelovanje z Richardom Cottleom), sledi rocker In The Rain, ki prevzema povsem z AORovskim napevom in v kitici nosi aranžiranje po vzoru kakšnih Ten, potem pa vpade album v enega svojih bolj ambicioznih dosežkov Forty Line, kjer je Lanzon perfektno združil elemente hard rocka in progresivnega rocka s teatrom prazgodovinske šansone časov Binga Crosbyja ter Franka Sinatre. Buditeljska in pozitivno naravnana skladba nosi vpete aranžmaje pihal, ki delujejo kot bi se prikradli iz časov ameriške prohibicije alkohola. Rock N’ Roll Children je skladba, kjer se srečujejo elementi neo-progresivnega rocka, ki je značilen praviloma le za britansko otočje ter elementi, ki jih v aranžiranju izbira leteči Nizozemec Arjen Anthony Lucassen pri Ayreon. Kadarkoli ubere Lanzon skozi album tudi Hammond linije, preskoči misel seveda posledično na Uriah Heep, no in če že iščemo večjo sorodnost točk z legendami, sta to na albumu skladbi Look At The Time s perfektnim AORovsko zapeljivim refrenom in zlasti rifovsko našpičena You Can Make A Living, kjer prevzema briljantna in dinamična kontrastnost melodičnih bas linij in dosega komad krešendo v refrenu bogato založenem z zborovskim vokalnimi harmonijami. Obe skladbi krasi jasno progresivnorockovsko pristopanje. Na sredini albuma je vpet še en artistični odklon, ki ga dostavlja skladba Road To London, kjer je Lanzon ujel grandiozno atmosfero mistike ob šegavo vpetih folk keltskih aranžmajih, ki jih prinašajo v melanholično koprnečo skladbo, godala. Vsekakor pa ob Forty Line, odnese po ambicioznosti kompozicij prvo mesto na albumu sklepno delo. Skoraj deset minutna (neo)progresivnorockovska poslastica oziroma mini epska art-prog-rock simfonija po kateri nosi album tudi ime in je v aranžiranju pravzaprav navdahnjena nad potresom, ki je prizadel San Francisco leta 1906. To je skladba, ki na enem mestu povzema oznako o vsej imenitni artistični izpopolnjenosti Phila Lanzona, ki pa se na novem albumu znova preizkuša tudi v vlogi vokalista (Face To Face). Skladba 49 Seconds je polna nenadejanih komponističnih prevratov, polna gradacije vzdušij in prelivanja le teh, skladba, ki se razvija v nepričakovanem sosledju motivov. Ob tem je jasno, da Lanzon ne sprejema niti za hip artističnih viž »čudaštva«, ki bi vodila v fragmentacijo dane kompozicije. Vsi deli skladb imajo glavo in rep ter izdelane prehode in premostitve. Skladba 48 Seconds je do tega dne v karieri, Lanzonovo najbolj ambiciozno delo. Toliko »na kratko« o materialu. Jasno je, da je v njem ujet eklekticizem in da je mistika ter misterij večkrat grandioznih ter bombastičnih vzdušij, ki ju album tako mojstrsko kliče k življenju, moč primerjati celo z deli Alana Parsonsa oziroma Alan Parsons Project.
Vse to in več dokazuje, da je Phil Lanzon predolgo skrival vse te svoje dragulje v arhivih. Sedaj so končno našli pot da zasvetijo z vso intenziteto. V manj kot dveh letih dva vrhunska samostojna studijska albuma. Odlične produkcije, izjemno bogatih in razgibanih aranžmajev, ki te v ujetih vzdušjih grabežljivo držijo nenehno ob sebi. »48 Seconds« je perfektna zmes ujete muzikaličnosti in razpoloženjskega teatra.
Novi album ohranja izjemno kakovost predhodnika »If You Think I’m Crazy« in ga kvečjemu v kvaliteti prekaša. Gotovo so te ideje na njem več let stare.0. Časovni razmik je prekratek, da bi uspel komponist doseči tako perfekcijo v presledku dobrega leta na dveh zaporednih studijskih albumih. Treba je imeti v uvidu, da Lanzon ob tem nenehno koncertira z Uriah Heep in da je med njegovima albumoma izšel tudi novi studijski album zasedbe Uriah Heep, ki velja znova za enega boljših, če ne kar najboljši post milenijski dosežek zasedbe.
Je pa nekaj. Lanzon in Simonon Hanhart se poznata že zelo dolgo, v drugi polovici sta utanovila zasedbo Romance, ki je sicer zelo hitro razpadla, a ji je uspelo spraviti skupaj v tem času demo štirih avtorskih skladb in kaj veš, koliko idej je vse od takrat pa do danes, čakalo v arhivih Phila Lanzona.
V vseh pogledih je »48 Seconds« pojem artistične briljance, ki mu ne moreš ničesar dodati, ničesar odvzeti. Perfektno in brezhibno delo.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. Azura’s Theme (Instrumental)
02. In The Rain
03. Forty Line
04. Rock N Roll Children
05. Blue Mountain
06. Look At The Time
07. Road To London
08. You Can Make A Living
09. Face To Face
10. 48 Seconds
Zasedba:
Phil Lanzon – klaviature, vokal
John Mitchell – vokal
Andy Makin – vokal
Richard Cottle – klaviature, saksofoni
Neal Wilkinson – bobni
Adam Goldsmith – kitara
Mick O’Donohue – kitara
Laurence Cottle – bas kitara
Miriam Grey – vokal, spremljevalni vokal
Phoebe Street, Andy Caine, Andy Playfoot – spremljevalni vokali
Tom Walsh – trobenta
Clare Mcinerney – saksofon
Neil Sidwell – pozavna
Chris Haigh – violina (solo)
Richard Harwood – čelo (solo)
Levine Andrade – viola (solo)
London Telefilmonic Orchestra – prva in druga violina, viola, čelo, kontrabas
