Založba: Bloodfish Music
Datum izida: 31. 8. 2018
Produkcija: Gabriel Moffat
Dolžina albuma: 89.04 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
»Infernal« je bil težko pričakovani deveti studijski album v režiji genialnega ameriškega glasbenika Phideauxa Xavierja, ki ne neha navduševati z vrhunsko aranžiranimi, večinoma konceptualnimi progresivnorockovskimi albumi. Na novi, dvojni album z naslovom »Infernal«, sklepni del Xavierjeve konceptualne trilogije ter nadaljevanje albumov »The Great Leap« (2006, RockLine recenzija) in »Doomsday Afternoon« (2007, RockLine recenzija), je bilo potrebno čakati kar sedem let. Natanko toliko let je minilo od njegovega prejšnjega albuma, odličnega »Snowtorch« (2011, RockLine recenzija).
Koncept na »Infernal« predstavlja Phideauxov zaključek družbenokritične sage o avtoritarnih režimih pod vodstvom ‘Velikega brata’ in nenehnih ekoloških krizah kot posledicah neoliberalnih in fašistoidnih vladavin kar pomeni, da gre za zelo aktualno čtivo za vse tiste, ki se mislijo poglabljati v posamezna besedila tega albuma, ki so bila objavljena na Facebook strani tega ambicioznega multi-inštrumentalista, pevca in skladatelja, še preden se vse bolj policijska in avtoritarna Slovenija dokončno spremeni v težko prebavljivo ogrsko salamo.
V sedmih letih je Phideaux ustvaril ogromno nove glasbe zato ni presenečenje, da je »Infernal«, ki je doživel več kot eno prestavitev izida, izšel v obliki dvojnega albuma. Ogromna količina eklektične, eksperimentalno obarvane, a večinoma melodično aranžirane glasbe z lepimi, moško-ženskimi vokalnimi harmonijami je lahko pogostokrat dvoreznen meč vendar ne za glasbenega mojstra kot je Phideaux, ki je že velikokrat dokazal, da je eden izmed najbolj nadarjenih glasbenikov sodobne progrockovske scene in eden redkih katerih glasba lahko pritegne tako ‘staroselce’ kot nove generacije ljubiteljev progresivnega rocka.
»Infernal« se odpre s pompoznim »Cast Out and Cold«, kjer kraljujejo eterične ženske vokalne harmonije dokler se stvari ne ‘zakomplicirajo’ z vpadom Xavierjevega vokala, distorziranih kitarskih pasaž in veličastnih simfoničnih aranžmajev na klaviaturah. Teatralni »The Error Lives On« vsebuje dramatično ritmično stopnjevanje in sarkastični vokalni pristop. »Inquisitor« se odpre s solažo, ki precej spominja na nekaj kar bi skoval kakšen David Gilmour (Pink Floyd), dokler pobude ne prevzamejo melanholični klavirski aranžmaji.
»We Only Have Eyes For You«, ki je izšel tudi v obliki EP-ja, vsebuje enakomerno razporajene psihadelične vplive Beatlov in Pink Floyd, medtem ko je med moškimi in ženskimi vokalnimi prispevki ves čas vlada zavidljiva harmonija. »Sourdome« vsebuje poudarek na kratki, a sladki kitarski solaži. Ljubitelji Genesis in Renaissance bodo gotovo znali ceniti skladbo »The Walker« na kateri je ženski vokal v idealnem razmerju s simfoničnimi aranžmaji in eteričnim vzdušjem. »Wake the Sleeper« je kratka žalostinka in uvod v naslednjo skladbo. »C99« je romantični inštrumental, ki vsebuje kar nekaj vzporednic z Genesis iz obdobja med letoma 1976 in 1977. »Tumbleweed« je odlično odpeta, melodramatična balada s poudarkom na klavirju.
Drugi disk se odpre z inštrumentalom »The Order of Protetction (One)« pri katerem se lahko občuduje predvsem eklektično in energično kitarsko solažo. »Metro Deathfire«, kjer ne manjka melotronskih tekstur, je artrockovska poslastica s premeteno razporejenimi vplivi simfoničnega prog rocka, psihadeličnega rocka in pop rocka. Dramatični »In Dissonance We Play« sodi med udarnejše trenutke tega albuma, medtem ko akustično usmerjeni »The Sleeper Wake«, ki vsebuje tudi nekaj folk elementov, predstavlja popoln ambientalni kontrast.
Temačni »The Order of Protection (Two)«, ki na trenutke spominja na bližnje srečanje med Peter Gabriel era Genesis ter Pink Floyd iz druge polovice sedemdesetih, navduši predvsem z družbenokritičnim besedilom in izjemnim zaključnim delom. Epska pustolovščina »From Hydrogen to Love«, ki ves čas ohranja glavo in rep, sodi med »Infernal« vrhunce in se odlikuje z eklektičnimi aranžmaji, kameleonskimi spremembami vzdušja ter nepričakovanimi časovnimi prehodi. »Eternal« je melanholična, a zmagoslavna balada s čudovitimi ženskimi vokalnimi harmonijami, ‘keltskimi’ kitarskimi pasažami in subtilnimi simfoničnimi aranžmaji, ki bi lahko bila všeč tudi marsikateremu ljubitelji Mikea Oldfielda. Album se zaključi z orkestralnim klimaksom »Endgame – An End«.
Xavier Phideaux je z »Infernal« ustvaril novo mojstrovino sodobnega progresivnega rocka kar za vse tiste, ki poznajo njegov dosedanji opus sploh ni bilo nobeno posebno presenečenje. Kljub impresivni dolžini na »Infernal« ni nobenega dolgočasnega ali napornega trenutka kar je še eden izmed impresivnih dosežkov mojstra Phiedauxa in njegovih številnih, imenitnih glasbenih sodelavcev, ki ves čas vzdržujejo idealno razmerje med starošolskimi in sodobnimi progrockovskimi elementi.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
CD 1 (42:12)
1. Cast Out and Cold (5:33)
2. The Error Lives On (7:15)
3. Crumble (0:58)
4. Inquisitor (8:22)
5. We Only Have Eyes for You (4:00)
6. Sourdome (1:31)
7. The Walker (4:39)
8. Wake the Sleeper (1:30)
9. C99 (3:25)
10. Tumbleweed (4:59)
CD 2 (46:52)
11. The Order of Protection (One) (4:35)
12. Metro Deathfire (4:58)
13. Transit (Instrumental) (1:14)
14. In Dissonance We Play (2:49)
15. The Sleepers Wake (5:22)
16. The Order of Protection (Two) (4:34)
17. From Hydrogen to Love (14:04)
18. Eternal (5:46)
19. Endgame – An End (3:30)
Zasedba:
Phideaux Xavier – vokal, klavir, kitara
Valerie Gracious – vokal
Molly Ruttan – vokal
Linda Ruttan-Moldawsky – vokal
Gabriel Moffat – električna kitara, dobro
Johnny Unicorn – klaviature, saksofoni, vokal
Mark Sherkus – klaviature
Ariel Farber – violina, vokal
Matthew Kennedy – bas kitara
Rich Hutchins – bobni
Gostujoči glasbeniki:
Andy Camou – trobenta
Stefanie Fife – čelo
Frank Valentini – ploski rok
Doug Moldawsky – spremljevalni vokal
Nina Moldawsky – spremljevalni vokal
Caroline Oster – spremljevalni vokal
Mary Kelly Weir – spremljevalni vokal
