lokacija: Trst (Trieste) / Dom pristaniških delavcev (Teatro Miela) / Italija
datum: četrtek, 10.05.2012
Koncert Petra Hammilla pa naj si bo to v solo izvedbi ali v sklopu njegove legendarne skupine Van Der Graaf Generator je odlična priložnost za progresivno rockovske gurmane, da nazdravijo z zdravico in naostrijo ušesa ob poslušanju umetnin izpod prstov in glasilk britanske legende, ki ima za seboj že petinštirideset let aktivnega udejstvovanja na področju nebrzdanega glasbenega pustolovstva in eksperimentalizma. Gospod Hammill, ena izmed največjih in najbolj unikatnih pevskih avtoritet iz druge polovice 20. stoletja, se je tokrat v solo režiji oglasil sredi tržaške dvorane Teatro Miela. Italijani se nanj in na VDGG že od začetka sedemdesetih lepijo kot muhe na med, zato ni bilo nobeno presenečenje, da so bili vsi stoli v dvorani ustrezno zapolnjeni do trenutka, ko so se ugasnile luči in je na oder prikorakala dobro znana belolasa in suhljata pojava, ki je lahko s svojim asketskim življenjem za vzor večini izmed svojih glasbenih sodobnikov.
‘Jezični doktor’ za izvajanje klasik iz več kot štiridesetletne samostojne kariere ter nekaterih dosežkov z najnovejšega studijskega albuma »Consequences« (2012) ni potreboval veliko manevrskega prostora. Za to so mu zadostovali že veliki klavir, ki se je nahajal na sredini odra, medtem ko je bila v desnem kotu postavljena akustična kitara po kateri je najrajši posegel takrat, ko so prišli na vrsto tisti standardi z nekoliko udarnejšim utripom. Večinoma pa teh inštrumentov za stvaritev mogočnega, izjemno intenzivnega vzdušja sploh ne potrebuje, saj je njegovo glavno ‘orožje’ povsem specifični, gromovniški glas s katerim z navidezno lahkoto plove skozi visoke in nizke registre. Navkljub svoji drobceni postavi, mojster Hammill poseduje razpon glasilk na gromoglasni ravni kakega literarnega velikana tipa Pantagruel ali Gargantua ob katerem bi se še kralj peklenščkov od strahu podelal v hlače. Vedno znova kadar med petjem zapade v tisto svojo specifično vokalno fazo, nekakšno kolerično ekstazo, se začne pred mikrofonom dobesedno tresti in gledalec dobi občutek, da se bo ta genialni glasbeni umetnik od srdu pravkar razpočil.
Že prvo dejanje njegovega nastopa je bilo nadvse prijetno presenečenje, saj verjetno nihče v dvorani ni pričakoval, da bo ta čast pripadla VDGG klasiki »The Siren Song« s kultnega albuma »The Quiet Zone/The Pleasure Dome« (1977). No, na koncu se je izkazalo, da je bila to tudi edina VDGG izvedba v tem večeru, saj je ‘jezični doktor’ v nadaljevanju izvajal izključno dosežke iz solo zakladnice med katerimi ni manjkalo dolgoletnih favoritov kot so bili »Shingle Song«, »Just Good Friends«, »Central Hotel« in »Amnesiac«. V dvorani je nemudoma zavladalo veliko zatišje, ko je Hammill nenadoma vstal izza klavirja, se usedel na stol, v svoje suhljate ročice prijel akustično kitaro ter se lotil »Over« (1977) klasike »Time Heals« s katero se vedno znova spomni na svoje ‘mladostniške neumnosti’, ko je čas zapravljal v neustrezni partnerski zvezi. Eden izmed vrhuncev nastopa je bila tudi »ph 7« (1979) klasika »Faculty X«, kjer je mojstra Hammilla na mestu spet ‘metalo’ in je žolč kot za stavo zlival v smeri publike.
Z izvrstno izvedbo še ene priljubljene solo klasike »Patient«, katera izvira iz albuma »Patience« (1983), nas je opomnil na obdobje z začetka osemdesetih, ko je sodeloval s spremljevalnim bandom z nazivom K Group. Najnovejši studijski dosežek je bil zastopan z »Bravest Face« ter »A Run of Luck«. To pomeni, da navkljub nekoliko drugačnemu pričakovanju ni bil kdo ve kako velik poudarek na njem, čeprav je lahko mojster Hammill vnovič ponosen na svojo aktualno studijsko stvaritev. Tudi album »Thin Air« (2009), ki je slogovno soroden »Consequences«, je bil predstavljen s po dvema skladbama, »Stumbled« in »The Mercy«. Za zaključek nastopa je prav tako pripravil presenečenje ter izvedel izvrstno akustično adaptacijo »The Silent Corner and the Empty Stage« (1974) epa »Forsaken Gardens«. Nato se je po bučnih ovacijah jadrno, kot da bi mu gorelo pod petami, poslovil z odra. ‘Jezični doktor’ je, navkljub jeznoritemu vtisu, ki ga pogostokrat zbuja na odru, povsem prijazen striček in pravi angleški gospod, ki publike nikoli ne utruja s kakšnimi dolgoveznimi govori, odvečnimi šalami ali morebitnimi cenenimi političnimi parolami. Tako je publiko po navadi nagovoril le takrat, kadar je zbrane v dvorani opozoril, da gre za delo z najnovejšega studijskega dosežka.
Mojster Hamilll nas je vnovič popolnoma prevzel in dokazal, da je morda edini pevec na vsej zemeljski obli, ki je sposoben zgolj z močjo svojega vokala ustvariti tako intenzivno vzdušje, da se pri tem niti malo ne pogreša odsotnosti morebitnega spremljevalnega banda. Navkljub dejstvu, da je njegov obraz z vsakim letom nekoliko bolj razbrazdan in lasje za malenkost še bolj sivi kot prej, je njegov vokal še vedno v neverjetni formi in to je tisto kar je pri Hammillu pri katerem se je vokalne poštevanke po lastnih besedah učil tudi David Bowie od nekdaj najbolj pomembno.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. The Siren Song
2. To Many of My Yesterdays
3. Just Good Friends
4. Bravest Face
5. Time Heals
6. Comfortable
7. Shingle Song
8. Central Hotel
9. Stumbled
10. Amnesiac
11. Patient
12. Faculty X
13. The Mercy
14. A Better Time
15. A Run of Luck
16. Traintime
17. Forsaken Gardens
