Lokacija: San Dona Di Piave (Treviso) / Revolver Club / Italija
Datum: nedelja, 11.02.2018
Zakaj je bilo pametno oditi na tokratno novo Pestilence turnejo’? Preprosto. Zaradi elementarne old school set liste, ki jo izvaja skupina na aktualni »Fight the Plague« turneji po Evropi. Ne le, da se je bend s prihajajočim novim studijskim albumom »Hadeon«, ki je v digitalni obliki izšel konec letošnjega januarja, slogovno spogledal s prvo polovico devetdesetih, pač pa preprosto. Bend se je pred dvema letoma rodil znova, prenovil postavo, se povsem “resetiral” in začel tako rekoč iz ničle, ali po domače povedano, se vrnil v svojo zibelko delovanja, ki mu je prinesla pedigre inovatorjev ter v podžanru tehnično kompleksnega death metala, do neke mere celo pionirsko vlogo.
Neuničljivi starešina nizozemskih death metal pionirjev Patrick Mameli je torej še tretjič obudil Pestilence. Po novem so v skupini romunski bobnar Septimiu Hărşan, (nič manj) romunski kitarist Calin Paraschiv, oba sta pred tem igrala skupaj pri Necrovile, medtem, ko drgne bas kitaro slovenski basist Tilen Hudrap, ki očitno postaja na mednarodnem metalskem prizorišču vse bolj cenjeno in iskano ime. Tilen je namreč od leta 2013 dalje redni član ameriških old shool speed/thrash metal prvakov Vicious Rumors, pomagal je izpeljati nekaj koncertov legendarnim Testament, pri čemer je jasno, da le redko kdo lahko stopi v obuvalo Steva DiGorigia.Tilen zmore. Postal pa je tudi del zadnje inkarnacije znamenitih, dolgoživih tevtonskih thrash metal legend, to je Nemcev Paradox. Torej? Od tod ni treba dosti filozofije, ko postane kaj hitro jasno, da je naš Tilen pač izreden slovenski glasbenik in dejansko prvi slovenski glasbenik, ki je v metalu prišel do statusa pravega profesionalca, ki ne pozna premora in postaja, ne glede na leta mladosti, v nabiranju kilometrine že pravi težko kategornik. Upajmo, da prejme kdaj pravo priznanje tudi s strani matične domovine, če ga preostali svet ceni in spoštuje. Če sem iskren, je bil že zavoljo tega dejstva, obisk koncerta Pestilence v kraju San Dona Di Piave in tamkajšnjem Revolver klubu, zame, kot slovenskega navijača, pač obveza!
A gremo po vrsti. San Dona Di Piave je kraj relativno blizu Trevisa, nastanjen v Benečiji, od tam pa ni več daleč niti do Benetk. In znova nedelja. Nekoliko štorast termin, vendar so v tem klubu koncerti zelo radi nastavljeni na nedeljo. Naslednji, za nas interesantni koncert, se obeta na eno izmed marčevskih nedelj, ko tam nastopi znameniti nekdanji Motörhead kitarist Phil Campbell s svojim bataljonom sinov.
Ob pol osmih zvečer so se vrata odprla, istočasno pa je začela ropotati na odru prva skupina. Kar dve lokalni zasedbi sta se tokrat znašli uvodoma na odru. Prvi med njima Psychotomy. Gre za italijanski death metal kvartet. Mešana, to je moško-ženska, ekipa. Moški del je zadolžen za ritem sekcijo, ženski za kitare. »Sedemstrunska vesla«, nizka uglasitev, nižje brnenje in hrumenje. Največja atrakcija je bilo grčanje vokalistke, ki se lahko pohvali z izraznim in pečatnim growlom, sicer pa je bend trenutno nekoliko hendikepiran, saj se lahko bolj, kot ne osredotoča le na atmosferičnost. Solaž denimo ni, kakšnih zanimivejših pasaž, prav tako ne. Je pa ženski growl atraktiven, zato ima skupina nekaj potenciala, a za evolucijo, bi morala ustvariti nekaj več zanimivih avtorskih stvaritev in integrirati vsaj enega tehnično izbrušenega kitarista.
Druga zasedba je bila na programu pravzaprav brezpredmetna. Gravestone, je sekstet napiflanih šolsko treniranih glasbenikov, ki igrajo power metal z growl vokalom, ki pa mu manjka konkretne prodornosti in deluje precej medlo in neizrazno. Bend je imel tudi precej zvočnih peripetij, zato se kitar ni slišalo razločno in tako eden izmed obeh kitaristov ni mogel pvsem optimalno razkazati soničnih hitrosti, kot jih narekuje igranje njegovih arpeggijev. Zgledalo je kot da doma ni zadosti vadil. Razen razkazovanja tehnično šolske nadrilanosti, velike želje po integraciji klasičnih elementov v aranžmaje, česa otipljivo avtentičnega in posebnega fantje niso pokazali. Zato je napočil trenutek za oddih, prej kot sem sprva načrtoval.
No reč se je »zresnila«, ko so na oder stopili nizozemski thrash metal revitalisti Distillator. Dolgin Lauren H, vodja pevec in kitarist z vzdevkom »Desecrator«, ostaja gonilna sila in na odru še naprej prožen ter raztegljiv, kot gumica. Bend smo si ogledali prvič že konec leta 2015, ko so Distillator v ljubljanskem Orto baru, delali družbo ameriškim posebnežem Vektor. Trio je še zrasel v prepričljivosti, kar se odrske izvedbe tiče. Lauren H je na oder naštimal kar tri stojala za mikrofon, po vzoru kakšnega Schmiera (Destruction) in se premikal med koncertom od stojala do stojala, ko je opravljal vodilni vokal. Glede na to da mora možakar solirati, mu po vrnitvi v kitico ali refren, več stojal na odru, pač hvaležno skrajša pot do mikrofona. Pri tem je skoraj v slepem besnilu tekal sem in tja, se ustavil večkrat tudi povsem na robu odra, kjer je odstreljal ekstremno hitre solaže »Kerry Kingove kaotičnosti«. Oprava starošolska, po vzoru kakšnih Destruction, Artillery iz osemdesetih, saržerji preko torza, hi-topke, črni spandex… skratka thrash revival. V slogu se čuti vse polno Slayer viž. Bend je izdal novi studijski album »Summoning the Malicious« v lanskem letu in ga kremenito predstavljal. Na odru so Distillator prepričljiva enota, ki funkcionira izredno kompaktno in suvereno. Ob vsej natezovalni hitrosti, se sicer primeri kakšna napakica, kar je logično, a roko na srce, kateri koncert ne mine brez napak? Noben. Prepriča pa zlasti srčnost, predanost, bojevitost zavzetost, zagrizenost, nepopustljivost. Nemara le opazka, da Distillator nekoliko preveč spominjajo na omenjene vzornike (Slayer, Destruction,..). Sicer pa kar se koncertnega izkustva tiče, skrajno strupeno in vražje.
Rebaelliun so Brazilski death metalski trio, ki pozna dve eri delovanja. V prvi so Rebaelliun delovali med letoma 1998 in 2003, v tem času izdali dva studijska albuma, potem pa se reaktivirali leta 2015 in predlani izdali še tretjega z naslovom »The Hell’s Decrease«. Dobro formo je bend potrdil še z EPjem “Bringer of War (The Last Stand)”, ki je izšel v lanskem letu in s katerim so Rebaelliun potrdili, da se ne ustavljajo, pač pa postajajo vse hujši uzurpatorji zvočnega »gnusa« in terorja. Besedils v stilu. Kličejo k anarhiji, nepokorščini, uporu, revoluciji, obenem pa so Rebaelliun veliki pacifisti in vseskozi opozarjajo na zablode vojn. Trio je neverjetno prepričljiv v zvočni komponenti. Fantomsko rušilni zvok, ki ga sproducirajo vsega trije ljudje na odru. S pohujšljivo prodornim growlom vred. Zvok je bil izredno poln. Ob vsem tem postreže trio tudi z izvrstno tehnično podkovanostjo. Bobni so grmeli, s svojo aktivnostjo pa skrbeli za intenzivno razgibanje motivov. Kompleksni, dvojna bas boben stopalka pa vseskozi v najvišji hitrostni prestavi. Časa za ravnodušje ali predah ob takšni nebrzdanosti gotovo ni in Rebaelliun, so uspeli ustvariti vrste hipnozo, ki te je posrkala v njihov glasbeni svet. Rebaelliun so torej posebni. So surovi, nezloščeni, vsebujejo pa nekaj več muzikalične note, kot bi šlo pri tej prvinski surovosti ter izvedbeni eruptivnosti, pričakovati. So old school in da. So do obisti brazilski, ni kaj!
Za veliki finale pa torej Pestilence. Deset minut do enajste zvečer je tresknilo še poslednjič tega večera v Revolver klubu! Končno. Pročelje odra se je le zgostilo, kajti publika je delovala tega večera sila rezervirano. Človek bi pričakoval klanje in kri pred koncertnim odrom, v zameno za to, pa dobi precej rezervirano in celo nekoliko plaho publiko. Tak je bil tudi odziv. Vse do Pestilence, ko se je publika končno prebudila in se je celo kakih pet ljudi znašlo v moshu. Bend je ustrelil naravnost in neposredno! S prvim dejanjem kultnega prvega albuma. Patrick Mameli je skozi koncert deloval v zelo dobri formi. Opravila grčanja je izvedel na več kot zavidljivi ravni, prav tako je mož nakvihtal telo in je izklesano nevarnega videza. Nasploh, ko k temu prišteješ še eksperimentiranje s pričesko, pri čemer bi mu zavidal tudi naš Gianni (Noctiferia). Mameli deluje za 52. letnika neverjetno sveže in pomlajeno, kipi od novo najdene energije ter zagona. Je pa res, da je Italija njegov drugi dom, saj izvirajo od tod njegovi starši, zato je kot za šalo stresel nekaj nagovorov v italijanskem jeziku. Opasan s kitaro znamke Steinberger, je skrbel vsaj za polovico vseh solaž, pri čemer je zahtevnejše prepustil Calinu Paraschivu. Pestilence so tudi izkazali izvrstno uigranost in zategadelj veliko stopnjo kompaktnosti in ubranosti. V slehernem trenutku koncerta. Set lista pa skorajda sanjska. Od prvega proti četrtemu, to je »Spheres« albumu. Komadi so se skozi minutažo koncerta historično približevali letu 1993, bend pa je vseeno prepustil nekaj več pozornosti tretjemu studijskemu dosežku, to je »Testimony of the Ancient«. Medtem, ko je bil Paraschiv z visoko zategnjeno kitaro vseskozi v polni bojni opravi, da razkaže vso finomehaniko hitroprstega soliranja, je na Mamelijev levi strani divje basiral naš Tien Hudrap, ki je konkretno prečupal koncert in vseskozi zagrizeno kopal po svoji Spector bas kitari!
Ura in petnajst minut je minila hipoma. Set lista je prinesla kar nekaj presenečenj. Skladb, ki so jih Pestilence v karieri le redko izvajali. Res pa je, da so imeli dolg premor, ki je trajal skoraj petnajst let, zato za mnoge klasike niti ni bilo prave priložnosti, da bi jih igrali v živo. Prve štiri skladbe so pripadle albumu »Maleus Maleficarum »(Maleus Maleficarum / Antropomorphia, Parricide, Subordinate To the Domination, Commandements). Temu je sledila »Consuming Impulse« klasika Dehydrated, nato pa so se Pestilence zavihteli naprej v drugi del koncerta z albumom »Testimony of the Ancient« (The Secrecies of Horror, Twisted Truth, Land of Tears, Prophetic Revelations, Presence of the Dead). Sklepni del koncerta je pripadel izvedbi edine »Spheres« točke Mind Reflections. Neverjetni vrtiljak oziroma rodeo nizanja klasike za klasiko. Za dodatek se je bend vrnil in ustrelil še eno »Consuming Impulse« klasiko, Out of the Body in »kužnega razsajanja« je bilo konec!
Mameli je s prenovljeno ekipo upravičil visoka pričakovanja. Nova ekipa deluje izvrstno, komadi izvedeni v živo, nič manj! Bend je sicer kljub temu nekoliko utrujen, to pa zlasti zaradi dolgih distanc, ki vladajo med posameznimi prizorišči na katerih nastopajo. Za ilustracijo. Skupina se je po koncertu zelo hitro odpravila naprej in to naravnost v srbski Novi Sad (oddaljen 800km od San Dona DI Piave), dan potem, pa so morali naprej v Romunijo proti Bukarešti (prav tako cca 800km od Novega Sada). Mameli si je po koncertu vseeno vzel čas za oboževalce skupine, ki so ga oblegali še dobro uro po špilu, podelil kup avtogramov in se seveda z njimi tudi fotografiral. Bend je silno vroč, očitno v novem razcvetu in povpraševanja po Pestilence koncertih v letu 2018 ne primanjkuje. Spomladi odhajajo v Južno Ameriko, poleti se odpravljajo na vidnejše evropske festivale, kjer seveda kraljuje brutalna glasba, jeseni pa že snujejo novo evropsko turnejo, ki jo bodo podredili promociji pravkar izdanega novega studijskega albuma »Hadeon«. Upajmo, da prejmejo takrat povabilo tudi iz Slovenije in da znova obiščejo Ljubljano.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
