Prizorišče: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum: sobota, 30. 4. 2022
Pero Defformero, vselej atraktivna parodična posadka štirih navihancev iz Novega Sada, je ob koncu letošnjega aprila ponovno obiskala Slovenijo. Po skoraj praznem solkanskem klubskem prizorišču v Mostovni, na katerega so Defformerosi naleteli dan prej, točneje 29. 4. 2022 (očitno je, da ‘foteljaških Goricjanov’ danes ne spraviš več niti na koncert domačih Avtomobilov, kaj šele na Pero Defformero), je skupini v tolažbo pripadal naslednjega dne še en slovenski koncert. V Ljubljanskem Orto baru. Na zadnji dan letošnjega Ortofesta. Po tradiciji je tu skupina vselej dobro obiskana. Po novem je koncertni prostor v pritličnem delu kluba razširjen. Kadilnica je prestavljena v prostor, kjer je Orto bar začel pravzaprav s svojim obratovanjem. V njegov najstarejši del. Tako se je sprostil dodaten prostor, ki je postal po dolžini še nekoliko bolj podolgovat. A če bi ostalo po starem, to je da bi tam še danes stala kadilnica, bi bilo prizorišče prav gotovo na meji razprodanega. Tako pa se po novem, ob takšnem odličnemu obisku, še vedno da na prizorišču obenem zelo dostojno ‘dihati’.
Malo preko devete zvečer je kvintet zavzel odrske položaje in odprl koncert. Čipkasti ‘šal’ z napisom Pero Defformero poveznjen preko bobnov! Bobnarjeva babica pa je pri tem pozabila ‘včipkati’ še drugi ‘F’. Verjetno raje posluša Def Leppard. Z malo domišljije in v kolikor bi se poleg nahajala še preslica, je bilo mogoče bobnarski set zamenjati za star kolovrat. Biške – neomajni borec za pravice malega človeka, tokrat v opravi karateista s črnim pasom (‘Kara-te’ pomeni po srbsko lahko tudi nekaj drugega), je po uvodnem ogrevanju s krepostno in šegavo spreobrnjeno Are You Gona Go My Way Lennyja Krawitza, priredil tudi prvi verz skladbe Ferrari: »U dragstoru kupio sam svileni kimono…« Absolutno. Nedvomno. Tudi zlata veriga okrog vratu ni manjkala. Pero Defformero so v Ljubljani pravzaprav ponarodeli. Ljudje jim jedo iz roke. Zmes vrhunsko odigranega metala z brezsramnim pajdašenjem v smeri proga ter turbo folk obešenjaštvom, vžiga brezkompromisno. Pravzaprav smo jih že kar močno pogrešali. Čakanja je bilo precej.
Bend je v dobrih dveh urah postreljal vse svoje najmočnejše točke, ki jih najdemo na albumih »Undergrand« (2009) in »JeR to liči na taj način« (2014), niso pa manjkale tudi nekatere nove skladbe, s katerimi skupina že lep čas najavlja novi album. Glede na to, da Pero Defformero ta material, ki ga roko na srce glede na dolgi staž delovanja skupine, niti ni veliko, igrajo ves čas, so te točke v novem času kar konkretno napredovale v aranžmajih. Zlasti se to čuti na podaljšanih prehodnih delih, ki jih fenomenalni kitarist Saša Friš okrašuje z dihjemajočimi virtuoznimi vložki. To velja tudi za solaže, ki so prav tako sčasoma konkretno zrasle. Pač, človek se skozi čas prične rahlo dolgočasiti, zato je treba najti prave vzvode za popestritev. Bend je sicer neverjetno uigran. Vendar je na nekaterih mestih tudi nekoliko ‘razpadel’, kar pa ni pokvarilo občega občutka brezmejno kipeče vedrine, ki jo Pero Defformero procesirajo skozi izjemen nivo zafrkljivo parodičnega humorja. Biške je že v osnovi neverjetna figura. Ko se loti norčavih manevrov, pri čemer si rad izposoja kitarista Sašo iz katerega brije norca, prav tako pa temu ne ubeži niti publika, mu v črnem humorju težko pride kdo blizu. In te zbadljive in brezmejne lucidnosti ni nikoli ne preveč, ne dovolj. Vse je kompenzirano s fenomenalno instrumentalno izvedbo, tako na nivoju ritmike, kot že omenjenega vrhunskega dela na kitari.
Sprednje vrste so obvladovale verze. Da. Roke v zraku in prepevanje. Polivanje piva in brezmejni odklop razbeljenih in prevretih glav. Vse je bilo na svojem mestu. Še več. Aluminij je kovina. Iz nje so narejeni tudi zatiči na pločevinkah. Piva, da smo na jasnem. In Izzy, skoraj zagotovo vsaj za eno dolžino svetlobnega leta največji fen Defformerosev v Sloveniji preden bi mu sledil naslednji, je opremil ducat obiskovalcev, recimo temu kameradov njegove bližnje družine slovenskih privržencev Pero Defformero, z ovratnimi verigami izdelanimi iz serije nanizanih zatičev pločevink (piva, da smo na jasnem), ki jih izdeluje kar sam. Nemara je s tem dal idejo celo skupini, kako obogatiti svoj koncertni ‘merč’.
Po skladbi Ferrari je bend ostal pri prvi plošči in nadaljeval s skladbama Ostavljen sam ja ter Silvana. Zvrstile so se tudi: Bez tebe, Gotičarka, Metal sviraću, Extra, Trebalo bi, Oka tvoga plam, Žalim draga ispalo je sranje, Jaroslava, Volim te, Na dan kad si pošla za tog čoveka, Sedmica na lotu, Ćerka đavola, Ludo zaljubljen, Fejsbuk stana, Gastarbajter, v obveznem dodatku pa Kauboj in Došli smo do kraja puta (posebna zahvala gre Izzyju za posredovano setlisto).
A ob takšnih koncertnih veselicah občutek za čas, pa tudi za prostor, v hipu izgineta. Biške ne ostane niti za hip brez navdiha, s katerim nenehno hudomušno ‘zbada in draži’ največkrat kar publiko in to tudi do mere, ko prične Saša kričati na tonskega inženirja, naj pevca nemudoma izkopi iz monitorja. Naštudirani, a brezmejno vžigajoči triki, ki so tu z nami, da nas zabavajo. In Pero Defformero niso le odlični izvajalci, pač pa tudi neverjetni zabavljači. Težko jim kdo pride blizu. To je enkrat več potrdilo tudi vnovično srečanje skupine v slovenski prestolnici. Ostajajo svoja liga.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Sebastijan Videc
