Založba: Mascot Label Group / Music Theories Recordings
Datum izida: 17.05.2019
Produkcija: John Cuniberti
Dolžina albuma: 58.36 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 9.5 / 10
Paul Gilbert se je sredi letošnjega maja vrnil še s svojim 15. samostojnim studijskim albumom. Naslovljenim kot »Behold Electric Guitar«! Neusahljivi kitarist, gotovo eden najbolj bleščečih, recimo kar sijajnih kitarskih imenitnežev svoje generacije in nasploh, eden najbolj marljivih in zavzetih glasbenih umetnikov. Pronicljiv, nenehno poln idejnih prebliskov, bujne kreativne domiselnosti iz česar izhaja njegova velika karizmatičnost kitarske igre oziroma čudodelstva velikih ročnih spretnosti v obvladovanju šeststrunske teorije. Ne le na planetu, verjetno kar v celi galaksiji.
Zadnje čase se čuti, da se Paul kanček »umirja«. Ne dobesedno. Težko je reči za Gilberta, da se sploh lahko kakorkoli umiri. Raziskuje nova obzorja in tako je polagoma, preko vse večjega spogledovanja z bluesom, našel svojo novo ljubezen. Jazz. Brez skrbi, »Behold Electric Guitar« je Paul Gilbert, ne jazz. Dejansko je predhodnik »I Can Destroy«, po tem kar prinaša njegov naslednik, še lažje označiti, kot delo, s katerim je Paul Gilbert sklenil neko ero svoje kariere samostojnega kitarskega umetnika, kajti z »Behold Electric Guitar« odpira povsem nova poglavja v svoji artistični rasti.
Kar fascinira pri Gilbertu je njegov način komponiranja. Pristop do procesa kreiranja skladbe. Najprej namreč napiše poezijo in potem izpelje iz poezije vokalno melodijo, ki pa je aranžirana za igranje kitare. Kitara nadomešča v celoti funkcijo vokala. Ne preseneča izdaja kompilacije priredb v striktni instrumentalni različici del Gilbertovih najljubših izvajalcev »Stone Pushing Uphill Man« (2014), ne preseneča da njegove koncerte spremlja vsaj tretjina zaigranih priredb. Že takrat je Gilbert izpostavil, da je njegov največji izziv, kar se da avtentično prenesti vse emocije, ki jih izžarevajo vokali Mikea Renoja (Loverboy), Paula McCartneya, Eltona Johna, Stinga…. v jezik ekspresije njegove kitarske igre prej omenjenega albuma priredb.
Gilbert ostaja tudi na novem albumu garant velikega eklekticizma. Za ta album se je Gilbert povezal z Johnom Cunibertijem, ki je znan po sodelovanjih zlasti z Joe Satrianijem. Ne zato, ker bi bil Gilbert slučajno oboževalec del Satrianija, pač pa zato, ker je v povezavi s Cunibertijem nekje zasledil za tehniko snemanja z enim mikrofonom, ki jo prakticira Cuniberti, saj tak način prinaša kar se da najbolj avtentičen prenos tistega kar se zaigra v studiu v posnet zvočni zapis, do ušes sprejemnika (poslušalca). Ko se je Gilbert preselil iz Los Angelesa v Portland, kjer je situiran tudi Cuniberti, je tam spoznal kopico eminentnih lokalnih glasbenikov. Alex Fulero in basist Roland Guerin sta vstopila v proces snemanja novega albuma, medtem ko so si bobnarske vloge razdelili trije bobnarji. Gilbert je bil navdušen nad Cunibertijevo prakso in bend se je po principu koncertnega nastopa postavil pred en (stereo) mikrofon, da odigra in posname vse kompozicije v prvem poizkusu. Ker je bila pri tem Gilbertova kitara vedno preglasna, so se na koncu zedinili, da vzame vsak instrumentalist svoj mikrofon in tovrstno snemanje ponovijo pač z več mikrofoni.
»Behold Electric Guitar« je seveda Gilbertov izdelek, a nemara bolj kot kdajkoli prej v njegovi karieri samostojnega izvajalca, deluje v smislu kohezivnosti kot album, ki ga je posnela skupina. Na to opozori že hudomušna Havin’ It, odeta v topel objem starega dobrega Hammond zvoka, in da. Zlasti zavoljo šegavega Fulera, se oznaka »jazz« kar lepo pridoda že kar uvodoma. Gilbert ostaja velik šaljivec. To razgaljajo naslovi skladb, zanimivo bi bilo prebrati tudi izvirna besedila, ki jih momlja Gilbert preden jih »odkriči« na komadih kitara. Blues “shuffle” v Blues For Rabbit (blues za Johnny Hodgesa, ki nosi vzdevek »zajec«) deluje ob močni auralno izvedbeni karizmi vseh instrumentalistov še vedno v vsem »Gilbertovsko« in na moč posebno. I Own A Building izhaja iz zgodbe o tem kako je nek lastnik orjaške stavbe razkazal članom zasedbe Mr. Big prav vsak kotiček njegove zasebne lastnine, tu je humoreska oziroma eksperiment naracije križane z nenadnimi preskoki hitrega funka v A Herd Of Turtles, spomni pa poteza z naracijo na trik The Police v skladbi Be My Girl, Sally. V “burlesko” Sir, You Need To Calm Down je Gilbert vpel zgodbo o zamujenem vkrcanju na letalo. Every Snare Drum nosi zgodbo o Gilbertovem obisku Havajev, kjer je ugotovil, da se v vseh restavracijah vrti enaka glasba, kar ga je pričelo ekstremno živcirati, težko je pač prenašati, ko vsak snare boben, v vsem kar slišiš, zveni (odzvanja) vedno enako. V Love is the Saddest Thing naletimo na vse prej kot »žalostinko«, pač pa na navit boogie rock stampedo, medtem ko se v sproščujoči I Love My Lawnmower Gilbert posveča košnji svoje male zelenice v Portlandu. A Snake Just Bit My Toe je še ena odlična točka, kjer se je Gilbert podal v blueserja (»svoje sorte« seveda). Things Can Walk To You je igriva finalna zabela albuma izvrstne blues in jazz fuzije seveda s pravim rock prijemom. Pravi teatralni zaključek albuma.
Zanimiva je tudi raba slide naprstnika. Ta visi na magnetu, ki je vgrajen v telo Gilbertove kitare. Gilbert ga namešča kar na sredinec, je pa izredno zanimivo kako spretno alternira med “normalnim” igranjem in igranjem z rabo naprstnika (Things Can Walk To You, I Owe A Building).
V primeru albuma “Behold Electric Guitar” lahko ugotovimo, da je za Gilbertovo do tega dne najbolj definirano in dovršeno delo v smislu, da deluje vse na njem, kot bi stala za njim skupina in ne samostojni izvajalec. Integracija Fulera je zelo pomembna. Gre za tako prodornega klaviaturista, da ga Gilbert večkrat spusti k improvizacijam in skozi potek razvijajočih se struktur v skladbah ni težko izluščiti, da prav Fulerovo igranje (vložki) večkrat podžiga Gilberta, ko je ta pahnjen v reševanje situacij, ki jih tlakuje s pronicljivimi potezami iskrivi in navdahnjeni klaviaturist, česar Gilbert še ni izkušal. In kemija je izjemna. Kemija kvarteta. Fuzija ni nič manj izjemna. Raven fuzije, ki kulminira v popolnoma nenavadni glasbeni ekstravaganci in avanturi polni eklekticizma. Ne. Gilbert se kar nekajkrat bolj krotko loteva improvizacij, bolj premišljeno, kot je šlo pričakovati. Vsekakor pa navdušuje tudi s svojo prepoznavno utrasonično norostjo preskakovanja strun med arpeggii in vsemi triki ekstremne veseloigre kitarskega špas teatra, ki smo ga od njega vajeni. A kot povedano. »Behold Electric Guitar« je odličen pomik novim dimenzijam naproti in ne bi bilo presenetljivo, da v takšnih fuzionističnih avanturah Gilbert hkrati raste v izredno pretanjenega aranžerja.
Behold Electric Guitar je obenem neverjetno muzikaličen in nalezljiv izdelek, delo rock fuzije in ko k temu dodaš ves unikat Gilberta, rečeš »art rock fuzije«. Briljantna spojina klasičnega rocka (The Beatles ostajajo komponistična platforma), jazza in bluesa, ki jo seveda ustvari lahko le genij tipa Paul Gilbert. Prava mera vsega. Nepretenciozen in odlično zbalansiran izdelek. Zrel! V tej usmeritvi bo očitno Gilbert zorel tudi v prihodnje in to je ob siceršnjem pedigreju njegove tehnične popolnosti ter brezhibnosti v eksekuciji, dimenzija, v kateri se glasbenik v samo-izzivanju svobodoljubno razvija in potuje naprej!
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Havin’ It
2. I Own A Building
3. Everywhere That Mary Went
4. Love Is The Saddest Thing
5. Sir You Need To Calm Down
6. Let That Battery Die
7. Blues For Rabbit
8. Every Snare Drum
9. A Snake Just Bit My Toe
10. I Love My Lawnmower
11. A Herd Of Turtles
12. Things Can Walk To You
Zasedba:
Paul Gilbert – kitara
Roland Guerin – bas kitara
Asher Fulero – klaviture
Brian Foxworth – bobni
Bill Ray – bobni
Reinhard Melz – bobni
