Lokacija: Piazza Unita / Tarvisio (Trbiž) / Italija
Datum: četrtek, 22.07.2010
“The Song Book” je ime turneji, ki je pripeljala v Evropo znova ameriško jazz fusion zasedbo Pat Metheny Group! Ker je kloniranje za enkrat navadnim smrtnikom predraga naložba, sem bil prisiljen izpustiti ljubljanski nastop skupine, v Križankah, dne 29.06.2010! Nastop Pat Petheny Group, se je takrat prekrival z obiskom Megadeth v Kinu Šiški. Res je hudič, če je individualni diapazon poslušanja glasbe tako širok. In k sreči je tu Tarvisio! Slovensko Trbiž, tik za Podkorenskim smučiščem, 10km naprej od Kranjske Gore. Že v Italiji. Tudi tamkajšnji vsakoletni “No Borders Music festival” je za letos pripravil nekaj nadvse zanimivih glasbenih imen, kot prvi med njimi, pa so poletni koncertni vrvež tega prelepega alpskega turističnega mesteca, odprli prav Pat Metheny Group.
Sicer je Pat Metheny Group za to turnejo zreducirana na kvartet. Ko sem jih gledal leta 1991 v Ljubljani, je bilo na odru 7. članov. To pot so se pojavili na odru brez dodatnih vokalistov – torej vokalne spremljave, nadaljebrez tolkal, harmonike, pihal in še bi se kaj našlo. Torej čemur smo bili priča to pot, je bila gola instrumentalna izvedba materiala. Tako so nekateri komadi, ki se nanašajo zlasti na plošči “A Letter From Home” ter “Still Life (Talking)”, izzveneli na odru manj žmohtno in polno. Predvsem na rovaš tega, da v ritmičnosti, ki si na omenjenih ploščah sposoja ogromno vpliva od tradicionalnih brazilskih folk elementov, kvartet ni mogel replicirati same kompaktnosti studijskih izdelkov. Kadar govorimo o jazz-u, takšne ugotovitve niso dober znak. Jazz je namreč glasba, ki mora zaživeti v polnem sijaju ravno ob sleherni odrski eksekuciji!
Kakorkoli obračam, pa ni bilo mogoče niti tokrat oporekati delu kvarteta vrhunskih glasbenikov, ki ga tvorijo Pat Metheny (kitara),njegov nerazdružljivi glasbeni partner Lyle Mays (klaviature), basist Steve Rodby in bobnar Antonio Sanchez. Talent in profesionalizem sta tako močno prežeta v tem primeru dolgoletnega sodelovanja in izkušenj, da postanejo potencialne napake sredi koncerta res prava terna na loteriji!
Koncert se je začel ob 21. uri in 20 minut! Kar s studijskim prvencem “Pat Metheny” iz leta 1977 in skladbo Phase Dance. V prvem delu so fantje izvedli odlično verzijo “megahitovske” This Is Not America, seveda v striktni – sebi lastni jazzovski maniri. Gre za skladbo, ki jo verjetno vsi poznate v izvedbi Davida Bowieja, avtorjev Lyle Maysa in Pata Methenyja. Pat Metheny Group, pa so v koncertni izvedbi gradili na poudarku kreiranja visoke atmosfere. Igrali so jo z neverjetno mehkobo. Methenyjev prepoznavni kitarski zvok je bil povsem neopazno vpet v plastovito zgrajeno harmoniziranje Maysovih klaviatur, ki so v skladbi prevzemale absolutno pobudo.
To pa ni bil edini tak trenutek koncerta. Še bolj intenzivno v dvigovanju visoko sanjave atmosfere sta namreč v nadaljevanju izpadli zlasti The Bat, kjer je oder preplavila temno vijolična svetloba in ena izmed najbolj znanih skladb skupine Are You Going With Me?. V slednji se je Metheny oprijel svojega znamenitega sintetizatorsko izkrivljenega kitarskega zvoka, ob standardno sočni kulisi Maysovih klaviatur. Daleč največ gromovitih ovacij, pa je izmed točk značaja visoke atmosfere požela Last Train Home (“Still Life Talking”, 1987), kjer je Metheny prijel v roke električni sitar. Ljudem je bilo dovolj le otvoritveno Sanchezovo metličenje po “snare” bobnu, da so prepoznali skladbo v trenutku in posledično repetirano sprožali salve visokega odobravanja. Tudi Patu je jasno, da brez Last Train Home pač ne gre vselej, kadar nastopajo na odru Pat Metheny Group.
Lepo je bilo slišati tudi skladbo James iz odličnega albuma “Offramp” (1983). Skladba To The End Of The World, pa je bil trenutek koncerta, kjer si je Pat zaželel nekaj več prostora za glasbeno izražanje! Tako je poslal ostale tri kamerade v zakulisje na čaj, sam pa je v roke prijel Pikasso kitaro! Znamenito glasbeno čudo, ki je redni spremljevalec Methenyjevih koncertov, je oblikovano, kot nekakšna kombinacija lutnje, harfe in folk kitare, Patu pa seveda služi telo instrumenta, obenem tudi za diktiranje tempa.
Izpostaviti velja tudi izvedbo skladbe When We Were Free (Pat Metheny Group, “Quartet”, 1996), kjer je silno spevni in poslušljiv začetni del voden v dokaj predvidljivih organskih kolažih tipičnega Metheny melosa, v drugem delu povsem spreobrnjen na glavo, ko preprime Pat v roke električno kitaro in dobi osnovni – vodilni motiv skladbe hrupno navit značaj. Mojstrsko je kvartet “razlomlil” komad v izhodnem delu in tako prekleto “zdramatiziral” in obrnil vzdušje navzgor! Hudomušna ter iskriva Lone Jack s studijskega prvenca, pa je zaključila regularni del koncerta.
Pat Metheny Group se vrnejo na prvi dodatek in koncert se nadaljuje v slogu odličnega albuma “Still Life (Talking)” ter otvoritvene skladbe Minuano (Six Eight). Tu je bilo mogoče spet pogrešati vokalne harmonije in dodatna tolkala, ki bi poudarila ritmično ogrodje. Po gromovitem aplavdiranju, ki mu ni in ni hotelo biti konca, se skupina poslovi, a vrne še enkrat na oder in v drugem dodatku odseka še Song For Bilbao.
Tudi po končnih dveh urah, ki sta se obrnili med koncertom, se ljudje nikakor niso hoteli posloviti od prizorišča. Aplavdiranju, ovacijam in klicanju skupine, naj se vrne na oder, ni bilo videti konca. Vendar se zasedba ni vrnila več. Pat Metheny je znova dokazal, da je kitarski čarovnik, ki uživa s svojim na moč unikatnim in edinstvenim pristopom, visok ugled in spoštovanje med poznavalci sodobne jazz glasbe. Naveza z Lyle Maysom je magična in glasbenika se fenomenalno zaznavata v svojem odrskem dialogu. Koncert je bil odigran brez slišne napake. Zvok briljanten, ambient trga Piazza Unita sredi trbiškega mestnega jedra, pa več kot idealen, za uživanje takšne glasbe. Dve uri koncerta je danes redkost in v prepoznavni jazz folk fusion maniri Pata Methenyja, z bravurozno ritem sekcijo Sanchez-Rodby (ta je cel koncert preigral na kontrabasu), v kateri je Sanchez samo z dvema krajšima solo vložkoma, korenito nakuril avditorij, ni bilo trenutka, ki bi kazal vsaj kanček šibkosti.
Čeprav smo lahko resnično uživali v novem magičnem večeru glasbe, pa je postalo več kot očitno to, da tudi Metheny varčuje z denarjem. Preživljanje v glasbeni industriji je danes vse težje. Tako je najprej Metheny zreduciral število članov skupine za turnejo, pa tudi Lyle Mays ni več obkrožen s tastaturami kot nekdaj, pač pa jih ima zložene le pred seboj, v dveh stojalih. Tudi klasični klavir, ki je stal na odru in glavno ozvočenje, plus bobni, so sodili v “back-line”. Tudi tako skupine danes varčujejo. Zato lahko zaključim, da ostaja v primerjavi s trbiško izkušnjo ljubljanski koncert iz leta 1991 v Križankah, ki smo mu bili priča tri dni pred odcepitvijo Slovenije od Jugoslavije, še vedno številka ena! Žal ne vem kako se je obnesel nastop skupine v Ljubljani, dne 29.06.2010, ki je minil v znamenju nabito polnih Križank, a v Trbižu je bil Pat Metheny silno redkobeseden. Kvartet je v celoti komuniciral s publiko le skozi izvedbo materiala. In to je zadoščalo.
Ko se takole spomnim na nastop skupine leta 1991 v Križankah, nikakor ne morem pozabiti Patovih takratnih besed v enkratnem nagovoru, s katerim je odkatapultiral ljubljansko publiko v nebesa: “I’ve heard that you are making a new state here in a couple of days! I wish you good luck!”
Od takrat je minilo skoraj 20. let! Postajaš vse manj prožen, težje prilagodljiv, lažje pa si “kupuješ svobodo” (seveda, če imaš denar) oziroma zagotavljaš varnost in kontrolo. Tako ne morem mimo dejstva, da sem bil, po bridkih izkušnjah s koncertov Jethro Tull (Graz, 01.07.2010, Avstrija) in Jeff Beck (St. Veit a.d. Glan, 09.07.2010, Avstrija), prisiljen že tretjič v letošnjem juliju, ves poparjen fotografirati 100 m oddaljen od odra, pri mešalni mizi. Očitno bo tega vse več in več tudi v bodoče. Hej! Mi, da kdo denar za teleskopski objektiv in tripod?
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Phase Dance
2. Have You Heard
3. Jaco
4. This Is Not America
5. Better Days Ahead
6. The Bat
7. Proof
8. James
9. Are You Going With Me?
10. Farmer’s Trust
11. It’s Just Talk
12. Last Train Home
13. To The End Of The World
14. When We Were Free
15. Lone Jack
—dodatek I.—
16. Minuano
—dodatek II.—
17. Song For Bilbao
