Založba: AFM Records
Datum izida: 24. 9. 2021
Produkcija: Hannes Grossmann
Dolžina albuma: 75.50 min
Zvrst: Thrash Metal
Ocena: 9.0/10
Paradox so kultni nemški tevtonski thrash metalci, skozi dolgoživo kljubovanje na sceni, pa s razvili in utemeljili svojevrsten slog in zvok, kar jim daje edinstveno izpovedno moč in karakter, če pa že iščemo predalčakanje, pa jih lahko uvrstimo med tiste bolj ‘komplikatorske’ thrash metalske zasedbe (generalno ‘postrelim iz glave’ sveženj parih: Testament, Forbidden, Heathen, Coroner). Žal so Paradox torej ostali na veke vekov obsojeni prebivanja v senci ‘velikih treh’ (Destruction, Sodom, Kreator), podobno kot rojaki Vendetta ali Accuser, pa vendar. Albumi, ki so jih izdali so pri ljubiteljih in poznavalcih thrash metalskega žanra posebej cenjeni in kotirajo visoko. Kvaliteta govori namreč sama zase.
Skupina ustanovljena v nemškem Würzburgu leta 1986 kljubuje pod vodstvom neuničljivega Charlyja Steinhauser dalje. Steinhauser se je tokrat odločil, da izda konceptualen album. Za konceptom ni oprezal dolgo. Pri izbiri tematike se je naslonil kar na drugi album skupine »Heresy« (1989), ki je povezan s tematiko albižanskega pohoda ali katarske križarske vojne, kjer so križarji pod poveljem papeža z ne ravno posrečenim imenom Inocenc Tretji, izvedli genocid nad katarji na jugu Francije. Da, še ena tistih žalostnih zgodb, ki jih s krvavih rok te dvatisočletne inštitucije, ne spere prav nič. Bend je očitno začutil da je trenutna situacija, v kateri se je znašel planet, v marsičem podoben tistim časom. Ni se mnogo zmotil, le da se danes sredstva za dosego enakih ciljev uporabljajo z drugimi metodami. Album »Heresy II – End of a Legend« je torej drugi in sklepni del sage o herojstvu Albižanov obtoženih herezije (naslov albuma), ki so morali po 20 letni vojni na koncu poklekniti.
Bend je ustvaril ‘debelih’, skoraj 76. glasbenih minut. Vsekakor se novi Paradox v zvoku in slogu naslanjajo na aktualne albume, kar je edino smiselno in pravilno. Na najbližjega »Pangea« (2016, RockLine recenzija), na katerem je vihtel bas kitaro naš Tilen Hudrap – ta je z U.D.O pravkar izdal nov studijski album »Game Over« (v recenziji). A kot povedano. Ta bend ne potrebuje nikakršnih zgledov za navdihovanje, saj nosi sebi lasten karakter. Vokal Charlyja ostaja briljanten. Osupljivo dobro ohranjen. Rezek in neverjetno prodoren. Je očitajoč, razpenjen in zlovešč. Na albumu je pomagal skupini njen stari znanec in kitarski virtuoz Christian Münzner (Obscura, Defeated Sanity, Spawn of Possession, Necrophagist), kar se je nedvomno izkazalo za odlično izbiro. Steinhauser ostaja pri tem ‘ziheraš’, Münzner pa je za Charlyja vsega zaupanja vreden. To zaupanje si je Münzner pridobil z izkazanim prispevkom na Paradox albumu »Tales of The Weird« (2012, RockLine recenzija). Ob zvestem tovarišu in basistu Ollyju Kellerju, je Charly za nadaljevanje sage, ki jo najdemo torej na kultnem drugem albumu skupine, poskrbel, da se je v aktualno postavo skupine vrnilo še več DNA genoma iz tistih časov, to je izpred debelih 32 let. Tako je ponovno stopil za bobne originalni bobnar skupine Axel Blaha, ki je svoje delo opravil bravurozno. Kot da nikar nebi izstopil iz vrst Paradox.
Glede na tematiko ne preseneča, da je album, sicer čistokrvne tevtonske thrash metalske zgibanke, poln raznolikih mirnih pasa, interludijev, preludijev, ki so stkane v akustični maniri, mnogo je tudi dramatičnih napevov, ki vzbujajo tisto srednjeveško mistiko, pa tudi figur, ki nagovarjajo izrazito neo-klasicistično. Z eno besedo. Perfekcija. Steiner in ekipa so pristopili vestno in zelo angažirano. Tudi glede svežine in novih idej, je album izredno dobra uravnilovka sproščanja svete jeze in melanholije. Te (občasno tudi) mirne, daljše instrumentalne pasaže, krepijo razgibanost in dinamiko razvoja dogodkov, krepijo pa obenem tudi mračno pogubno atmosfero tistih nič manj mračnih časov koncepta, pri čemer ostaja kot britev ostro nazobčana, ošiljena in dobro znana thrash metalska furija fraziranja in preprosto povedano sam ošiljen tevtonski karakter skupine, neomadeževana. Paradox so od nekdaj fascinirali z velikim občutkom za muzikalnost, kakršne thrash metal niti ne išče, niti ni obligatna v tej žanrski sferi metala, pa vseeno. To je DNA skupine, kar pa ji ne jemlje niti kančka siceršnje abrazivnosti. Tudi po 35. letih njenega delovanja oziroma na novem, to je skupno osmem, albumu skupine. Ne preseneti mnogo, ko slišiš v takšni (na novo skomponirani) glasbi tudi v letu 2021, nostalgične odtenke mdr. tudi najbolj zgodnjih Blind Guardian. Četudi je kar nekaj skladb zelo dolgih, mdr. The Great Denial in/ali A Meeting of Minds, tako preprosto mora biti. Zavoljo sledenja konceptu. A niti ena sama samcata sekundica vsega kar prinaša novi album, ne odzvanja odvečno. Seveda Paradox v letu 2021 ne ponujajo revolucionarne glasbene katarze. Držijo se svoje preverjene recepture. Držijo pa se je zelo vešče in zelo dobro.
Odličen nov izdelek in eden vrhuncev na polju thrash metalskih izdaj za letošnje leto. Sploh, ko govorimo o thrash metalu stare šole. Na albume te skupine se vselej kar dolgo čaka. Tokrat smo čakali pet let. A to čakanje, četudi včasih kar malo predolgo, postane vselej močno nagrajeno. Briljantno opravljeno delo s strani legendarnega Charlyja Steinhauserja in njegove ekipe! Pred nami je nov vrhunski manifest brezgrajno rudimentarnega thrash metalskega bičanja. Četudi mističen in predvsem epski. Celo najbolj epski v povesti te skupine.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Escape From The Burning
2. Mountains And Caves
3. The Visitors
4. Children Of A Virgin
5. Journey Into Fear
6. Burying A Treasure
7. A Meeting Of Minds
8. Priestly Vows
9. Unholy Conspiracy
10. A Man Of Sorrow (Prologue)
11. A Man Of Sorrow
12. The Great Denial
13. End Of A Legend
Zasedba:
Charly Steinhauser – vokal, kitara
Christian Münzner – kitara
Olly Keller – bas kitara
Axel Blaha – bobni
