Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 15. 5. 2020
Produkcija: Jaime Gomez Arellano
Dolžina albuma: 45.35 min
Zvrst: Doom Metal/Death Metal/Gothic Metal
Ocena: 8.5/10
Paradise Lost ne morejo več presenetiti, naredijo pa lahko vedno dober nov album. Tudi po 30. letih delovanja. No, da se mi ne bo kaj prehitro zareklo. Nick Holmes je v izjavah povezanih s singlom za novo skladbo Ending Days nekoliko nehote dražil publiko, ko je iskreno povedal, da izkazuje njen aranžma naklonjenost članov skupine zasedbam osemdesetih, kot mdr. Sisters of Mercy. To je verjetno povzročilo kar nekaj preplaha med tistim delom privržencev skupine, ki se niso ravno sporazumeli z vmesno ero artizma skupine, začrtano z albumom »One Second«. No k sreči je pri temu tudi ostalo. Metalski inovatorji in utemeljitelji gotskega metala brez katerih si težko predstavljamo kup izvajalcev, ki so črpali od Paradise Lost, vštevši Type O Negative, vzdržujejo tudi z novim albumom vse tisto, k čemur so se v pretekli dekadi artistično vrnili. Tudi s šestnajstim po vrsti, to je albumom »Obsidian«, so spravili od sebe nov prekleto dober izdelek, ki se smiselno veže tudi z esenco kultnih klasik iz devetdesetih, kot sta brezčasna dosežka »Icon« in »Draconian Times«. Torej da. Nič novega v končni fazi. Paradise Lost še naprej trmoglavo uporabljajo sebi lastno formulo glasbene recepturo s fascinantno potenco in grabežljivim izrazno estetskim dometom, kot tega na tak način ne postori prav nobena druga skupina na planetu. Kdor skupino pozna in ji je v občem naklonjen, je tu prenehal z branjem in se raje odpravil koristnejšim aktivnostim vsakdana naproti, kot je mdr. takojšnje poslušanje albuma »Obsidian«.
»Obsidian« je po »The Plague Within« že tretji v seriji Paradise Lost albumov, kjer Nick Holmes nadvse slikovito in pečatno kombinira vokalne linije znotraj ene in iste skladbe tako z bestialno grmečim in demonsko magnetnim growlanjem, kot tudi normalnim petjem, ki evocira logično večji nivo muzikalnosti. To je tista zmagovita in edinstvena kombinacija, ki izhaja iz izvorne forme death metala, ki mu Paradise Lost od nekdaj tako markantno in z velikim šarmom vpenjajo elemente razbrazdane doomovske melanholije in gotske teatralne črnine, brez sleherne obscene navlake možnega kičeraja. Gre za novo iskreno ceremonijo žalovanja z najvišjim izplenom mrakobnosti. Alternacije vokalnih manevrov s strani jedkega in črnega Holmesa, so zmagoviti faktor slikovitih obratov vzdušij znotraj ene in iste skladbe. Kitarist Greg MacKintosh pa znova na moč fascinira v grabežljivem učinkovanju vsestransko plasiranih trikov minimalizma svoje do danes zelo dobro poznane kitarske igre, pa naj si bodo to rif, nad njim okrasni ornament, ali solaža v mid-eight pasaži. Paradise Lost niti v to formo ne posegajo. Niti za ped. Dve kitici, dva refrena, mid-eight »vmesnik« in po možnosti največ še ena kitica, ter obvezni zaključni refren. Zabetonirana forma, ki je sicer predvidljiva, a tudi na »Obsidian« (vedno znova) vžiga, ker se manifestira v duhu zvočnega unikata skupine. Vedno je fasciniral in neverjetno je kako Mackintoshu prodornih idej za tvorbo markantno minimalističnega fraziranja nikoli ne primanjkuje. Tudi »Obsidian« je po naslovu sodeč natanko tisto, kar razgalja ime. Sinonim za neuklonljivo držo glasbenega vizionarstva skupine, ki ga utemeljuje MacKintoshev brezkončno navdahnjeni arzenal kovanja skalovito gravitirajočih, zlovešče kotalečih, kitarskih fraz, ki ostajajo nenehna konstanta.
Holmes je še vedno obseden s svojo skrušeno držo pred vsemogočnim nebeškim stvarnikom. Tako mu posveča nekatera svoja mučeniška besedila »bridkega kesanja«, kot to naletimo v skladbah The Devil Embraced, Forsaken, Ghosts ali Fall From Grace. V tem oziru bi nemara mož le lahko sestopil iz svoje nepremakljive, bogaboječe obsesije ter da se Paradise Lost poeziji odstre prostor, za vstop še kakšne druge tematike. A to niti ni tako bistveno, ker so komadi vse tisto, kar od Paradise Lost pač pričakuješ in nenazadnje v svoji izhodiščni pozi privrženca skupine tudi želiš. Skladbe so si generalno gledano precej podobne med seboj, kar je šlo pričakovati, vendar pa album zgrabi že takoj z uvodnim trojčkom Darker Thoughts, Fall From Grace ter Ghosts, ki poslušalca uročijo v coprniji svojega brezbožnega teatra. Ending Days, ki zadiši gotsko v drugi polovici albuma, razvija največ teatralne muzikalnosti, Holmes nagovarja zgolj s čistim petjem, komad pa dostavlja grabežljiv refren. Je kot posebnost albuma, hkrati tudi hvaležni katalizator, ki spreobrne sicer brezmilostno vzdušje albuma ter krepi njegovo dinamično komponento, tuleče usodno izvotljenega primata. Album sklene še en klasični Paradise Lost vrhunec v skladbi Ravenghast, kjer je dodatek motiva na pianu, vrsta nujnega mračnjaškega posladka, ki sobiva v na moč spravljivem dialogu z eno najboljših in najbolj markantnih kitarskih predstav Grega MacKintosha na novem albumu.
Ni kaj. Znova tisti pravi Paradise Lost album, ki vzbuja sakralni srh, razvija demonsko privlačni magnetizem z dotikom poljuba smrti, skozi katerega duša prezeblega brezupa, hvaležno tone v brezkončnem oceanu žalovanja, a se v njem nikdar ne utopi. Paradise Lost so v tem kar počnejo preprosto povedano kralji svojega posla in sebi lastne magije, ki nažene strah v kosti tudi samemu gospodarju muh, da se ta raje spreobrne v angela. Ta kultna legendarna in pionirska skupina z britanskega otočja je torej svoje poslanstvo znova udejanjila z velikimi odlikami.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Darker Thoughts
2. Fall From Grace
3. Ghosts
4. The Devil Embraced
5. Forsaken
6. Serenity
7. Ending Days
8. Hope Dies Young
9. Ravenghast
Zasedba:
Nick Holmes – vokal
Greg Mackintosh – kitara
Aaron Aedy – kitara
Steve Edmondson – bas kitara
Waltteri Väyrynen – bobni
Gostujoči glasbeniki:
Alicia Nurho – violina na skladbah št. 1 in 7
Heather Mackintosh – spremljevalni vokal na skladbi št. 8
