Nastopajoči: Ryujin (ex-Gyze) / Eleine / Ensiferum / PAIN
Datum: torek, 24. 10. 2023
Lokacija: Ljubljana / Cvetličarna / Slovenija
PAIN v Sloveniji! Da! Zadeva, ki se jo je lotil legendarni producent in šef švedskih death metalcev Hypocrisy – lahko rečemo kar naravnost sloviti Peter Tägtgren, nekoč davno tega povsem nedolžno – kot hobi, kjer je želel le eksperimentirati s prvinami elektronske glasbe, tehna in industriala osemdesetih ter jih križati s heavy metalom, se je povsem nepričakovano izkazala za komercialni uspeh. Po šestih letih se je Tägtgren odpravil na novo evropsko turnejo, ki jo je poimenoval “I Am” (on tour). S seboj je povabil zanimivo druščino. V vlogi posebni gostov so to finski epski folk metalci Ensiferum, ki že v štartu prinašajo dodatno in zavidljivo četo zagrizenih privržencev, medtem ko sta podporni skupini japonski samurajski power/melodični death metalci Ryujin (pred kratkim preimenovani iz Gyze v Ryujin) in švedski simfonični power metalci Eleine. Konkretna koncertna falanga torej.
In znova smo po dolgem, dolgem času v ljubljanski Cvetličarni. In znova lije. Lije, kot bi bil sodni dan. Podobno, kot je to bilo ob koncu letošnjega avgusta, ko so na Kranjčevi 20. točneje v dvorani VPK MediaPark, nastopili kultni ameriški rockerji Blue Öyster Cult. Vrata se odpro ob devetnajsti uri! V prednjih vrstah že stoji zavidljiva množica, ki čaka da se na oder povzpnejo nadobudni japonski samurajski metalci Ryujin. Bend deluje sicer od leta 2009. In to že s tretjim imenom. Najprej je dve leti deloval z imenom Suicide Heaven, potem pa se je preimenoval v Gyze in nanizal štiri studijske albume ter 3 EP-je. V letošnjem letu so se Gyze preimenovali v Ryujin in napovedali izid istoimenskega novega studijskega albuma “Ryujin”, ki naj bi privekal na plano sredi januarja 2024 pri založbi Napalm Records. Skupina deluje kot kvartet. Vendar je nastopila v Ljubljani v nekoliko adaptirani postavi. Vokalist in glavni kitarist seveda ostaja Ryoji Shinamoto, prav tako na bas kitari Aruta Watanabe, medtem ko na bobnih ni bilo Ryojijevega brata Shujiha Shinamota, prav tako pa nisem uspel prestreči, kdo igra z Ryujin na tej turneji ritem kitaro. Kakorkoli. Ryoji je deloval zelo suvereno. Izkazal je konkretno bero kitarskega vrvohodstva ter prepričljivo kombiniral čiste vokale in growl vokale. Obenem se vidi, da to ni njegov prvi koncert, saj je brez zavor nagovarjal publiko k sodelovanju. Svoje je dodal agilni basist Aruta (v bojnih barvah in rdeče pobarvanimi lasmi spetimi v čop), ki ga je bil prav tako poln oder. Skratka lepo uigrana izvedba samurajskega metala. Fantje nosijo celo samurajska oblačila, prav tako pa se melos večkrat razvija tako, da zatava v črpanje navdiha iz tradicionalne japonske glasbe, čeprav gre dejansko v osnovi za power metal. Na trenutke silno hitro odigran. Ryoji je, kot omenjeno odličen kitarist, zato je podelil med koncertom nekaj tehnično visoko ubranih virtuoznih lekcij. Slog skupine je oprtan tudi z občasnimi neo-klasicizmi, kar je zlasti demonstrirala epska koračnica Raijin & Fujin, s katero je kvartet sklenil silno simpatično predstavo. Edini problemček? Zvok kitar. Ni bil razločen. Škoda. A to ni krivda skupine. Na tej turneji pomaga v vlogi bobnarja skupini Ryujin Simon McKay, ki je v preteklosti sodeloval z The Agonist, sodeluje pa tudi kot koncertni bobnar zasedbe Inhuman Condition.
Eleine sodijo med simfonične power metalske skupine, a tiste, malo bolj mračne branže. V središču kvinteta se seveda nahaja pevka Madeleine Liljestam, po kateri je skupine tudi dobila ime. V devetih letih delovanja je skupina izdala štiri studijske albuma, zadnjega med njimi “We Shall Remain” prav sredi letošnjega julija. Eleine so se doslej kalili na turnejah s skupinami, kot mdr.: W.A.S.P., Arch Enemy, Moonspell, Sonata Arctica in Myrath. Oba kitarista uporabljata sedem-strunske kitare v maniri doseganja masivnejše in bolj mračne zvočne slike. Žal tudi med nastopom Eleine zvočna slika ni bila najbolje umerjena, zato delo kitar znova ni delovalo zaželeno razločno, krajšo pa so potegnile tudi kitarske solaže. Skupina se s tem ni obremenjevala. Madeleine je s svojo karizmo in odlično vokalno predstavo ter pretanjenim podžiganjem publike z lahkoto prevzela fokus publike, koncert pa je skupina tako tudi v vsem uspešno zvozila. Repertoar 40. minutnega nastopa je bil podrejen promociji aktualnega albuma “We Shall Remain” iz katerega je motivirana skupina z zavzeto angažiranostjo izvedla izmed osmih kar pet točk. Kot omenjeno. Madeleine je ključ zasedbe!
Ensiferum! Če se je bilo med Ryujin in Eleine koncertoma še mogoče dostojno sprehajati po parterju Cvetličarne, se je prizorišče tik pred nastopom finskih folk metalskih legend popolnoma zgostilo. Natrpalo. Vsepovsod. Spredaj in zadaj. Dvorana je postala naenkrat nabito polna. To je zgolj dokaz, da so Ensiferum skozi leta kljubovanja uspeli doseči konkreten delež ciljne publike, ki jim nasploh zadnjih nekaj let zvesto sledi. Sledi tudi na turnejah. Prihod Ensiferum je tako dogajanje dvignil nenadoma na znatno višjo raven. K temu so doprinesle znatno boljše zvočne karakteristike, ki so jih uživali Ensiferum med svojim nastopom, drugo pa neizpodbitno dejstvo predanih privržencev, ki so na trenutke skupino kar nesli na krilih, s svojim fanatičnim obvladovanjem verzov. Bend je izkoristil povabilo PAIN, da se prikljči “I Am” turneji za promocijo še vedno aktualnega albuma “Thalassic”, čeprav je vokalist in kitarist Petri Lindroos v drugi polovici koncerta namignil, da se skupina takoj po tej turneji odpravlja v studio, kjer bo posnela nov album. Tudi to je dodatno podžgalo izjemno vroče povratno odzivanje publike. Seveda so Ensiferum kot rutirinirana metalska utrdba, ki jo držita skupaj karizmatični basist Sami Hinkaa ter vokalist/kitarist Petri Londroos, iz minute v minuto stopnjevali svoj koncert. Tako sta dinamika in vzdušje postajala vse bolj intenzivna s kumulusom v samem koncertnem finalu, ko se je bend lotil pivskega zaključka s svojim polka vodka metalskim napadom Lai Lai Hei, nastop pa kronal z zabavno in pričakovano klasiko železnega repertoarja Two Of Spades. Tudi v zvočnem oziru je stvar klapala. Se je pa čutilo, da Petriju nekoliko pobira vokalni growl skozi koncert, kar je skupina nič manj rutinirano sanirala, saj je v zadnjem delu koncerta na sceno stopal vse bolj Sami, bend pa je v tem delu večkrat prepustil vokale kar publiki.
In PAIN seveda! PAIN so zanimiva zadeva. Lahko jih le ljubiš, ali sovražiš. Vmesne variante ni. Tako je bilo logično da se je tega večera na koncertu znašel marsikdo, ki posluša tudi skupine tipa Ministry in Marilyn Manson (Rammstein so seveda všteti poleg). A počasi. PAIN so svoja štorija, s svojo bazo. In takoj je bilo jasno po kaj je prišla publika tega večera v Cvetličarno. Po dozo PAIN torej. Uvodoma je treba izpostaviti nekaj. Tägtgren je izjemno zaposlen človek. Nenehno. Nenazadnje, omenimo samo delovanje projekta Lindemann, v katerem je združil moči z ikonskim Rammstein pevcem Tillom Lindemanom. Prav iz projekta Lidnemann je Tägtgren potegnil k PAIN glasbenike in z njimi oblikoval kvartet za “I Am” turnejo! To so: sin Sebastian Tägtgren na bobnih, basist Jonathan Olsson na bas kitari in kitarist Sebastian Svalland.
Tägtgren je s PAIN izkoristil to turnejo zlasti za to, da najde vrsto ponovne afirmacije. Zato jo je tudi poimenoval kot “I Am”, saj kot kaže, namerava v prihodnjih letih nameniti znova več kreativnega fokusa PAIN. Tako je repertoar sestavil po principu preseka najvidnejših dosežkov prehojene poti PAIN, ki je bil tako zastopan s kariernimi favoriti skupine, obenem pa zasoljen z dvema novima singloma Revolution ter Party In My Head. Oba singla sta se v tem času med publiko že odlično prijela, obenem pa namigujeta na to, da se PAIN pripravljajo na snemanje novega albuma. Zadnji – to je “Coming Home” je izšel leta 2016, kar je zgolj dokaz, da se Tägtgren v zadnjih letih osredotočal na druge glasbene izzive (poleg Lindemann in Hypocrisy, ga seveda polno zaposluje producentsko delo).
Dovolj razkladanja! Gremo na koncert. Mosh pitov in ostalega kobaljenja ter sprevračanja, tako kot je to veljajo za Ensiferum koncert, tokrat ni bilo. Obilo megle, da bi jo lahko z nožem rezal, kar sodi k vzpostavitvi industrialne, mračne in ritmično bolščave kulise. Premori skladb so bilo premeteno dozirani z zabavnimi animacijami s katerimi so bila podkrepljena sporočila posameznih skladb. Recimo kar kariernih hitov, pri čemer je bila Call Me podprta s projekcijo celotnega videa v katerem sodeluje na vokalu kot posebni gost Joakim Brodén (Sabaton). Bend si je privoščil pravi skeč. Pričel je z izvedbo komada, potem pa v začetku refrena namerno razpadel ter zrežirano zaigral fuš, zaradi česar je prekinil izvedbo. V istem trenutku, ko so PAIN ustavili komad, se je pojavil na platnu Joakim Brodén in zadeva je stekla dalje. Premetena ‘zajebancija’, ki je polno vžgala.
Tägtgren je izjemno karizmatičen odrski lik. Je izvrsten interpret, ki zna hipnotizirati, povleči nase. Nosi magnetizem. Ne glede na to, da je šov skupine podprt z mnogimi sempli in da je zategadelj kakovost zvočne slike nihala med koncertom, pa je enostavno njegova prezenca povsem zadovoljiva. Publika je uživala. Cvetličarna se je tako polno vnela in enovito dihala s Petrom. In tako bi lahko ostalo celo noč. Spoj kitarske rifaže in bolščave ritmike podprte s sempli vleče v fazo transa, zamaknjenosti. Na vsem tem, pa je seveda glavni žur. Odklop, ki so ga prišli dostavit PAIN. Publika je bila v tem definitivno potešena in izpolnjena.
PAIN so skozi leta posvojili in vgradili v svoje koncerte tudi znatno mero nabrite lucidnosti, ki dodatno zabava, Tägtgrenu pa se pozna da se je v zadnjih letih ogromno ceremonijade priučil tudi ob pajdašenju s Tillom Lindemannom. Da je bil opravljen v obilno namazanega zombija odetega v viseče in razpadajoče cunje niti ni treba poudarjati. To preprosto sodi k PAIN koncertom.
Odlično je bil izpeljan ta dogodek v ljubljanski Cvetličarni. V vsem. Obisk je bil fantastičen in to je ugodno vplivalo tudi na razpoloženje skupin, kar sta kronala zlasti nastopa Ensiferum in PAIN. Razen vremena, to pot ni moglo iti in tudi ni šlo prav nič narobe!
Še ena reč. V kolikor se na koncert na Kranjčevo 20 zadnji čas še niste pripeljali z avtomobilom, pričakujte težave pri odhodu domov, v kolikor ste parkirali na plačljivem parkirišču pred dvorano. Ne zato, ker bi bilo parkiranje drago, pač pa je problem, da ljudje v koloni ne pridejo do rampe v 15 minutah po plačilu parkirnine na avtomatu. To pa pomeni, da takoj ko se ustavi pred rampo prvi avto (četudi je parkirnina plačana), ki je do rampe pripeljal 16 ali več minut po plačilu parkirnine, to povzroči pravi kaos na parkirišču. Zadeva je lahko rešljiva, vprašanje pa je če je izvedljiva, ker smo seveda žalostno dovolj, pa vendar, ponovno znova samo v Sloveniji. Samo rampo bi bilo treba dati gor ter pripeljati na parkirišče ljudi, ki bi kasirali parkirnino takoj ob prihodu obiskovalcev na parkirišče. Ljudje bi plačali tudi več, kot je treba, samo da bi imeli mir in se normalno odpeljali domov po koncertu. Sploh če so prispeli iz Italije, Avstrije ali Hrvaške. Besnila in negodovanja na parkirišču tako tudi tokrat ni manjkalo še dolgo v noč po koncertu PAIN.
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Ryujin:
1. Last Insanity
2. Eastern Spirits
3. Samurai Metal
4. Dragon Calling
5. Raijin & Fujin
Eleine:
1. Enemies
2. Never Forget
3. We Are Legion
4. War Das Alles
5. Blood in Their Eyes
6. Ava of Death
7. We Shall Remain
8. Death Incarnate
Ensiferum:
1. Andromeda
2. In My Sword I Trust
3. Run From the Crushing Tide
4. For Sirens
5. Twilight Tavern
6. Heathen Horde
7. One Man Army
8. Lai Lai Hei
9. Two of Spades
PAIN:
1. Let Me Out
2. End of the Line
3. Nailed to the Ground
4. The Great Pretender
5. Call Me
6. Walking on Glass
7. Revolution
8. Zombie Slam
9. Suicide Machine
10. Monkey Business
11. Coming Home
12. Have a Drink on Me
13. Same Old Song
14. It’s Only Them
15. Bye/Die
16. Gimme Shelter
—dodatek—
17. Party in My Head
18. I’m Going In
19. Shut Your Mouth
