Lokacija: Ljubljana / Gromka (Metelkova) / Slovenija
Datum: ponedeljek, 17.06.2019
Začelo se je! Sicer je uradno zapisan začetek za torek, 18.06.2019, a na sam predvečer 60. mednarodnega Jazz Festivala Ljubljana, je odjeknilo najprej v Gromki. Da. V uverturo k 60. jubilejni izdaji tega čislanega festivala, posvečenega jazzu v vseh njegovih znanih in neznanih varietetah. V Gromki torej, kjer je s svojo spremljevalno škvadro nastopil skandinavski bobnarski posebnež Paal Nilssen – Love.
Paal Nilssen – Love je mož, ki je v Sloveniji nastopil že kar nekajkrat. V kvintetu s katerim je tega večera »vdrl« na Metelkovo, točneje v klub Gromka, pa mu držijo »štango« njegov norveški rojak Frode Gjerstad na alt saksofonu, medtem ko zastopajo tri petine preostanka kvarteta brazilski glasbeniki in sicer kitarist Bartolo, basist Felipe Zenicola in Paulinho Bicolor na tolkalih, točneje brazilski specifiki ljudskega izročila imenovani cuica. Kot namiguje Paulinhov priimek, bi moral biti koncert dvobarvne narave! Spoj free jazza z vsebinami brazilske sambe. Groove preplavljen s freejazzovskim avanturizmom. To dualnost smo prejeli. V kvintetu imenovanem Paal Nilssen – Love: New Brazilian Funk torej.
Dejansko je odjeknilo. V pravem trenutku na pravem mestu. Tu je »Gromka« in tu je pridevnik »gromoglasen. To vse pooseblja Paala Nilssona .Je izrazit telesni bobnar in v kolikor bi imel činele postavljene ravno, bi skoraj zamenjal njegov set, za set pokojnega Johna Bonhama (Led Zeppelin). Koncert se je začel petnajst minut preko devete zvečer in trajal natanko eno uro z dodatkom vred. A ne vprašajte kaj vse se je dogajalo to uro. Bend se je razčesnil na prafaktorje, in to velja zlasti za srboritega Paala, ki ni skoparil z neverjetno hitrostjo ter ekstremno bučnimi zamahi. Topovski zamahi, izredno hrupen in do mere grob pristop, surov, na trenutke že kar punkovski ter seveda Invaziven. Nasploh, ko se vklopi prodoren bas Felipeja Zenicole, ki je držal večkrat izredno oporo gromoglasnemu kalibru koncertnega nastopa. Paulinho Bicolor je s specifikami cuica dopolnjeval zvok tudi v smislu dodatnega trobila. Lahko rečemo, da je igral kar na bobne, ki govorijo. Nora kolizija »mehkega s trdim pristopanjem«, v pravo eklektično furijo free jazzovskega obešenjaštva in kreacija slikovitega groovea, ki je deloval še vedno zelo muzikalično in kompaktno in daleč od tega, da bi bil slučajno (pre)težka kost za glodanje.
Alt sakdsofon se je fenomenalno vezal v dialogu z oglašanjem cuica bobnov, v kontrastnem zvočenju je usekana kitara, vseskozi ubirala zabavno malho skrajno »podrtih« akordov v plasmaju kontrastnih harmonij. Zaznavanje in instinkt. To je vodilo tega izbrušenega kvinteta in nastop je enkrat več potrdil, da je edino koncert tisto pravo dejanje, ki se v takšnem pristopanju do glasbe lahko polnokrvno dotakne poslušalca in ga odpelje ter začara. Šlo je za edinstveno predstavo, ki ji ni enaka nobena prejšnja. Koncertni unikat, kot je unikatna pojava samega kvinteta. Bend ni samo hrumel v bogatem izplenu slikovitih improvizacij. Na trenutke je znal prav prijetno opustiti šunder in prenesti dogajanje naproti popolni mehkobi. Tak kontrastni dialog je vodilo instinktivno zaznavanje, kjer so si podajali vložke med seboj Paulinho, Frode in Bartolo in je Paal takrat uporabljal dodatna tolkala ter šejkerje s katerim se je vklapljal v »milozvočja« in kvečjemu markiral osnovni ritem z blagim stopanjem na bas boben. Nenadoma pa je povsem nepričakovano zahrumel prodoren bas in bend je vskočil v rušilen groove, ki je požel velike ovacije publike. Ta je polnokrvno začutila ta slikovit kontrastni preskok.
Resnično izvrstna izbira otvoritve in uvoda v letošnjih velikih 60. let Jazz festivala Ljubljana. Paal Nilssen – Love: New Brazilian Funk so nas popeljali v uro nore glasbene avanture, ki udarja z nevsakdanjostjo in veliko zvočno barvitostjo in kjer si fragmentiranost in kompaktnost nenehno podajata roki in kjer je kot povedano, ritmika ne le enakovredna, pač pa dominantna v samem zvoku free jazzovske premise, prežete s punk šundrom ter izredni koliziji Paalove bobnarske tehnike ter Paulinhovega salsiranja na slikovitem brazilskem ljudskem instrumentu imenovanem cuica. Izreden zvok, izredna zgoščina, nepopustljivost, žar, igranje na polno in perfektno razdajanje. Natanko tisto, po kar pride glasbeni gurman, ki ga privlači avantgarda, eklekticizem in nevsakdanjost. Na meji »dražljivega« ekscesa torej!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
