Založba: Epic Records
Datum izida: 21.02.2020
Produkcija: Andrew Watt
Dolžina albuma: 46.31 min
Zvrst: Heavy Metal / Hard Rock
Ocena: 8.0 / 10
Ozzy Osbourne. Ko se govori o ikonah rocka, sodi Ozzy med cvetober le teh. Človek večkrat pri tem ne ve natančno komu bi predal žezlo. Lemmyju ali njemu. Deset let, ali skoraj deset let je namreč minilo od albuma »Scream«, da smo v letošnjem letu naposled le dočakali novi studijski dosežek znamenitega princa teme, ki mu je dodelil naslov »Ordinary Man«.
Ozzy je pač Ozzy. Pri njemu veš, da bo kaljeni metalski klovn, ki mu ni para, vselej poskrbel za polno skledo pravovernega humorja in zabave, pa četudi so rezultati studijskih udejstvovanj (sploh post-milenijskih) mešani. No »Ordinary Man« je naravnost povedano, po dolgem času znova album, ki dosega tak nivo kakovosti, da ga je mogoče priključiti ob bok albuma »Down To Earth« (2002). Znova studijski dosežek, ki je generalno gledano prav dober. Ne perfekten, še zdaleč ne odličen, a zelo dobro zapakiran in vreden pozornosti. Za bolj zahtevne ljubitelje glasbe, ki spremljajo Ozzyja od pamtiveka zna biti novi album kljub temu dolgočasen, ker je precej »trivialno rešljiv«.
Ozzy si je od nekdaj lahko privoščil najboljše glasbenike v svetu rocka in metala in tudi to pot je poskrbel za zanimiv izbor tovrstnih imen. Tako definirata ritem sekcijo kar Duff McKagan (Guns’N’Roses) ter Chad Smith (Red Hot Chili Peppers) Za glavnino kitar na albumu (ogrodja fraziranja, tudi soliranje) je poskrbel kar producent Ozzyjevega novega albuma Andrew Watt, ki ga tisti, ki sledite liku in delu Glenna Hughesa poznate iz kratkoživega projekta California Breed (iz časov, ko se je Hughes jezil na Bonamasso – BCC feni boste vedeli o čem je govora). Zakka Wyldea tokrat ni in ga Ozzy niti ni potreboval za novi album. Svoje začimbe dodajata na skladbah še dva prominentna in svetovno znana kitarska Mojzesa. Prvi je Slash (Guns ‘N’ Roses), ki je doniral kitarske usluge na uvodni Straight To Hell ter baladni naslovni skladbi, drugi pa Rage Against the Machine odličnik Tom Morello, ki se je vpisal kot sodelujoči kitarist na skladbah Scary Little Green Man in It’s A Raid. Obenem je, kot že v navadi, potegnil Ozzy izza rokava še klasično zvijačo opremljanja aranžmajev z godali ter dodatnimi vokalnimi zbori, kar je njegov standard ter povabil v studio celo presvetlo eminenco svetovnega kantavtorstva ter kralja lestvic radijskih hitov Eltona Johna (za klavir in duet v naslovni skladbi), za zadnjo točko, pa še raperja Posta Malonea.
Skratka izredno pestra bera glasbenikov oziroma ljudi, ki so se ukvarjali na novem dosežku princa teme. Album je slikovit in dovolj razgiban dosežek, da vzdržuje zanimanje poslušalca od začetka do konca njegove minutaže. Album je moč razdeliti nekako v dva dela. Prvi del je bolj klasično obarvan. Torej oddelan v slogu pisanja, ki ga navadno od Ozzyja pričakuješ, medtem ko je drugi del bolj naklonjen preizkušanju različnih aranžerskih trikov, kar pomeni, da si trudi biti bolj izzivalen in tudi zvočiti drugače, »moderno«, vendar pa je večja verjetnost, da bo zaradi tega, zlasti starejše fene prej navdajal z mešanimi občutji in jih »odbijal«, kot uspešno izzival.
Skladbe, kot so uvodna Straight To Hell, Under the Graveyard in Goodbyje, si sposojajo nekaj retorike fraziranja znamenite Ozzyjeve matične skupine iz Birminghama, kar ne preseneča. Straight To Hell, opremljen z zloveščimi salvami smeha, kot bi prihajali iz kakšnega komičnega stripa, je zelo dober uvodni katalizator, ki pa preseneti zlasti po tem, ker dostavi takojšen uvid v izredno vokalno ohranjenost legendarnega ikonskega metal pevca preko albuma. Kaj res? Tu velja biti pozoren. Vštevši vse zdravstvene težave, ki peklijo legendo zadnja leta in za povrhu še Parkinsonovo bolezen, vzemite namig o odlični vokalni ohranjenosti z rezervo. V studiu se zna namreč marsikaj popeglati, polepšati, prekriti in skriti.
Vse tri prej naštete skladbe so pretkano dozirane z muzikalično zabelo, odlično navezo med kitico in refrenom in zahtevano gradacijo vzdušja. Tudi All My Life, ki izdatneje gradi na atmosferičnosti in katere groove temelji na Duffovem basu, je ena najboljših točk albuma, nemara med vsemi novim točkami (ob naslovni baladi), radiju najbolj prijazen štikl. Posebej izstopa po kvaliteti na albumu naslovna skladba, ki sledi retoriki hita Dreamer in kot kompozicija, dostavlja enega vrhuncev albuma. Gre za nekakšno avtobiografsko retrospektivno točko polno nostalgije, kjer se vključi k duetu Ozzyjev generacijski vrstnik Elton John.
Naj omenim, da gostujoče glasbenike zaznaš, jih začutiš, vendar noben med njimi ne zapusti posebej v nebo vpijočega vtisa. Watt je v tem oziru super solucija, ker je po filozofiji kitarist s kakršnim Ozzy še ni sodeloval v karieri in marsikdaj preseneti v instrumentalnih pasažah, vnesel pa je tudi zahtevano mero aranžerske spretnosti, da komadi funkcionirajo.
To je v vsem tipski Ozzy album. Karizma, ki jo v kompozicijo vnese njegov vokal je še vedno orjaška in povsem unikatna. Vibracija skladb je splet norosti, melanholije, zlobnikavega psihiranja, obenem pa je vse to podloženo z zaznavno in vselej jasno mero humorja in občutkom zabave. Tudi, ko Ozzyja poslušaš v še tako žalostnem razpoloženju, ta deluje zabavno.
Eat Me, kjer Duff uvodoma prikliče nekaj Butlerjeve filozofije kovanja takšnih uvodov pri Black Sabbath, dostavi na album prvi odklon. Tej se pridruži z lahkoto duhovita Scary Little Green Man, kjer fascinira nenavadna, a silno smela rešitev integracije klasičnega klavirja, znotraj sicer razgrajaške točk). V tej skladbi se v vso zvočno goščo finala vmeša tudi zvok teremina. Med njima je Today Is The End, kjer nizki toni še posebej stasito gradijo izredno prodoren basovski groove volumen. Vse te tri skladbe vlečejo ven pompozni refreni z znatno višjo mero muzikalične spravljivosti, to je pristop, ki je Ozzyja že kmalu po vstopu v solo kariero, oddaljil od tistega kar je počel s Sabbath, le da v letu 2020 deluje znanto manj zanimivo, kot v osemdesetih. Izrazitejši odklon albuma pa dostavi sklepna I’m a Raid, ki nagovarja punkersko. Torej kot namiguje ime gre za vrste preplah, ko ti gre vse narobe, tudi ko ti zmanjka cigaret. Ta skladba sklene album v kaotičnem slogu z obveznim Ozzyjevim krikom: »Fuck You All!«. Obvezno je treba dodati še Holy For Tonight. Gre za baladni valček, ki v aranžmajih skuša kanček posnemati retoriko aranžiranja hita So Tired (refren).
»Ordinary Man« je povsem spodoben album. Roko na srce, boljši od pričakovanj, a še vedno prej predvidljiv, kot pa izzivalno svež, vseeno pa, ker je z nami seveda Ozzy, zaznavno duhovit. Produkcija je marsikaj polepšala, to je treba imeti v umu. V drugem delu je nekaj točk, ki se v rešitvah ob primerjavi z Straight To Hell, Under the Graveyard, Goodbye, All My Life ali naslovno skladbo izgubljajo kompas, pa vseeno. Album je celo mogoče poslušati v enem kosu. Neprekinjeno. Od začetka do konca.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Straight To Hell
2. All My Life
3. Goodbye
4. Under the Graveyard
5. Ordinary Man
6. Eat Me
7. Today Is The End
8. Scary Little Green Man
9. Holy For Tonight
10. I’m a Raid
Glasbeniki:
Ozzy Osbourne – vokal, orglice na skladbi št 6.
Sodelujoči glasbeniki:
Andrew Watt – spremljevalni vokal, kitara, klaviature na vseh skladbah razen št. 1. in 3., klavir na skladbi št. 4, bas kitara na skladbi št. 7, programiranje, produkcija, komponiranje, zborovski aranžmaji
Louis Bell – klaviature na skladbi št. 10, ko-produkcija albuma
Duff McKagan – bas kitara na vseh skladbah razen št. 7
Chad Smith – bobni, tolkala
Slash – kitara na skladbah št. 1 in 4
Tom Morello – kitara na skladbah št. 8. in 10.
Charlie Puth – klaviature v skladbi št. 1
Elton John – klavir in duet v skladbi št. 4
Post Malone – duet v skladbi št. 10
Kelly Osbourne – spremljevalni vokal
Michael Dore – bas kitara
Nicholas Garrett – bas kitara
Peter Snipp – bas kitara
Richard Pryce – kontrabas
Stacey Watton – kontrabas
Charlie Schein – kitara
Happy Perez – klaviature na skladbah 5. in 8.
Ali Tamposi – spremljevalni vokal
Holly Laessig – spremljevalni vokal
Jess Wolfe – spremljevalni vokal
John Bowen – tenor vokal
Christopher Hann – tenor vokal
Gareth Treseder – tenor vokal
Hannah Cooke – alt vokal
Jo Marshall – alt vokal
Amy Lyddon – alt vokal
Clara Sanabras – alt vokal
Sara Davey – sopran vokal
Grace Davidson – sopran vokal
Joanna Forbes L’Estrange – sopran vokal
Lizzie Ball – violina
Perry Montague-Mason – violina, godalni aranžmaji
Mark Berrow – violina
John Bradbury – violina
Jackie Hartley – violina
Patrick Kiernan – violina
Boguslav Kostecki – violina
Gaby Lester – violina
Dorina Markoff – violina
Steve Morris – violina
Everton Nelson – violina
Tom Pigott-Smith – violina
Christopher Tombling – violina
Deborah Widdup – violina
Susan Dench – viola, spremljevalni vokal
Julia Knight – viola, spremljevalni vokal
Peter Lale – viola, spremljevalni vokal
Andy Parker – viola, spremljevalni vokal
Ian Burdge – viola, čelo
Nick Cooper – viola, čelo
Vicky Matthews – viola, čelo
Chris Worsey – viola, čelo
