Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 22.02.2019
Dolžina albuma: 56.38 min
Produkcija: Chris “Zeuss” Harris
Zvrst: Thrash Metal
Ko spravijo od sebe album Overkill, ena najdlje delujočih klasičnih thrash metal zasedb na planetu, je vselej zabavno. Neuničljive staroste thrash metala, ki je v svetovnem oziru, kar se da zbližan z zapuščino punka, se v letošnjem letu torej vračajo z, reci in piši skupno 19. studijskim albumom. Vehementno in nebrzdano. Kljubovalno in vztrajno. Vračajo se na krilih vojne. Tako, kot veleva naslov albuma seveda.
Overkill so svoje povedali seveda povedali. Dokazovanja ne potrebujejo in ko izdajo novi studijski material, presenečenj skorajda ne more biti. Aktualna postava drži skupaj lep sveženj časa. Oba kitarista Derek Tailer in Dave Linsk se poznata v piko, Bobby Blitz in D.D. Verni, sta tovariša pravzaprav iz šolskih dni. Overkill ostajajo zato glasbena konstanta, ki ne zna in ne zmore razočarati. Res da so morali za novi album integrirati v svoje vrste novega bobnarja Jasona Bittnerja, kar se je izkazalo pravzaprav za še boljšo pridobitev, glede na predhodnika Rona Lipnickega. Bittner je izjemen tehnični žongler za bobnarsko utrdbo in to izkazuje njegov opus z Shadow Fall. Igranje z Overkill je zanj mala malica in če bi se bend odločil kakorkoli razmahniti svoje aranžmaje, je v Bittnerju še mnogo neizkoriščenih rezerv velike tehnične spretnosti in plastovitosti. A fani tega gotovo ne bi želeli, obenem pa si Overkill kaj takega niti v sanjah seveda ne bi drznili storiti.
Vizija ostaja čvrsta in jasna. Neuničljivi thrashmetalski gnev od prve do zadnje sekunde, z nekaj zabavnih vložkov šegavega kompnističnega sarkazma, ki izkazuje, da so fantje naravnost znova uživali v studiu, ko se je varil novi material (samoparodična Batshitcrazy, kot tudi s punkom krepostno prežeta parodija skupina na rodni New Yersey v Welcome to the Garden State). Uvodnih šestnajst minutah je prvovrstno Overkillovsko togotnih in bend nadvse slikovito ponuja na pladnju svoj novodobni »Ironbound« koncept, s katerim ne more ustreliti mimo. Produkcija ostaja strupena, skrajno natrigana in kar se da kovinska. V sredini albuma si daje skupina duška za preizkušanjem kanček drugačnega, bolj razgibanega aranžiranja, kar prinaša denimo Distortion. Ne glede na to, da je ujeta v »že prodani« srednje hitri tempo in tudi rif, ji daje vso barvitost znamenito Ellsworthovo besnilo in togota, ki ostaja brezmejno jedka. V iskanju mračne in v srednje hitri tempo zagledane kompozicije, ki je zbližana s klasičnim metalom, so Overkill za razliko od Distortion kanček bolj prepričljivi v skladbi Where Few Dare to Walk, kjer pa znova naletimo na predolg zaključni del, ki bi se moral takoj končati.
V bistvu pekli album ena nespretnost. Njegova velika aranžerska ambicioznost. Komadi so namreč odločno predlogi. Vsakemu odsekaš vsaj minuto in dobiš krajši, a znatno bolj jedrnato izpovedani paket desetih prvovrstnih rušilcev spesnjenih po znameniti Overkill recepturi, ki bi grabili znatno bolj strupeno in peklensko. Element udarnosti bi bil gotovo na tak način izrazitejši, bolj poudarjen in magnificiran na novemu albumu, tako pa lahko dolgoletne privržence skupine, ki so postali skozi leta blago »razvajeni«, tudi občasno dolgočasi, saj Overkill pravzaprav le bolj ali manj spretno reciklirajo mnogo idejnih rešitev, ki so jih že predstavili v zadnji dekadi studijskih izdaj.
Vendar je tarnanje odvečno. Slog Overkill je in ostaja unikat. Kot tak, je edinstven, skupina pa vzdržuje svojo karakterno samoniklost zato nadvse uspešno tudi na »The Wings Of War«. Generalno gledano, stoji na The Wings Of War vse tako kot mora. Vse polno je znova poltonskih riffovskih krošejev, ki nepopustljivo trgajo in besnijo preko albuma, z vskoki besno divjega soliranja obeh kitaristov, strupeno prodornimi bas linijami kovinskega struženja, kot britev ostrimi in točnimi prehodi blaznega Bittnerja ter seveda. Tu je obvezno tudi tisti dodatek, brez katerega si Overkill ne gre predstavljati. Njegove ekselence, edinstvenega Bobby Blitza, ki pri svojih 58. Letih izkazuje neverjetno vokalno potenco, dominanco in nepokorščino. Bolj kot ga prijemljejo leta, bolj nepopustljivo grize s svojim vokalom. Out On The Road Kill ter Hole in My Soul bi morali biti zamenjani. Prva je strupeno nasršena in sonično hitra, to je klasična Overkill thrash metal eskapada, ki bi morala skleniti album, medtem ko, ko bi Hole In My Soul z bolj spevnim refrenom, sodila na sredino albuma.
Obredno maševanje po recepturi Overkill ostaja neomadeževano! »The Wings Of War« ne sodi med najtrše in zvočno najbolj našobljene ter povampirjene Overkill izdelke, ki ostajajo vtisnjeni v zavesti dolgoletnih privržencev skupine, saj posega skupina po aranžerskih odklonih, kar pa ji ne prinaša posebne usluge, le spoznanje, da je album najmanj za deset minut predolg. Vseeno pa prinaša tudi novi Overkill album v letu 2019 tisti poseben užitek v pričakovanju, ko ne veš kako se bo Blitzu v posamezni točki utrgalo in kaj bo z vokalom »ušpičil«. Vse trike je že pokazal, vseeno pa je zanimivo to, kje, kdaj in kako jih bo vedno znova uporabil in kje se mu bo bliskalo. V svojem renčanju, vreščanju, kričanju ostaja fenomenalen, hkrati s tem pa tudi njegova edinstvena vokalna figura »pogoltnjene krožne žage«. S svojo neuničljivo vokalno pozo ostaja Bobby Blitz glavni pogonski motor, ki vleče Overkill dalje in naprej, tudi v zrelih letih delovanja. Vse tja k statusu nesmrtnih legend thrash metala.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.0 / 10
Seznam skladb:
01. Last Man Standing
02. Believe In The Fight
03. Head Of A Pin
04. Bat Shit Crazy
05. Distortion
06. A Mother’s Prayer
07. Welcome To The Garden State
08. Where Few Dare To Walk
09. Out On The Road-Kill
10. Hole In My Soul
Zasedba:
Bobby “Blitz” Ellsworth – vokal
D.D. Verni – bas kitara
Dave Linsk – kitara
Derek Tailer – kitara
Jason Bittner – bobni
