Nastopajoči: Suborned, Methedrast, Loudblast, Abysmal Dawn, Sanctuary, Death DTA, Overkill
Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum: torek, 10.03.2015
Ameriški sistem festivala – nekakšen celodneven dvoranski koncert – pri nas ni ravno pogost, a se zna to v prihodnje morda celo spremeniti. Če bo temu tako, potem je bil torkov Day of Metal znanilec takšnih festivalskih dni, ko se na enem odru v enem dnevu predstavi 5+ skupin, celotno dogajanje pa je razvlečeno ne en pošten delavnik. Poskus je tokrat uspel, pa čeprav se je dvorana začela pošteno polniti šele nekje na polovici, a festival pač terja tudi obrobno dogajanje, druženje s kolegi in gašenje žeje. Tega je bilo na lepo torkovo popoldne ne pretek, ko se je dan prevesil v večer pa je pester nabor bendov poskrbel še za glasbeno odličen uvod v Metaldays do katerega počasi že odštevamo dneve.
Prva je ravno nekje v času kosila oder stopila švicarska thrash zasedba Suborned, ki pa je že s prvimi toni dokazal, da lahko dobre švicarske metal bende prešteješ na prste ene roke površnega mesarja. Četverka, ki ji poveljuje precej možača Lucie, je v slabe pol ure natresla goro thrash klišejev, generičnih rifov in še bolj neizstopajočih solaž z lani izdanega prvenca From Space. Pa bi se jim kljub temu dalo nekako prisluhniti, če ne bi vsega pokvaril zares slab Luciin vokal, ki je zvenel kot slab približek Nolanovega prehlajenega Batmana. Saj ne, da si ne bi pogumni Švicarji, ki so oder obvladovali z dovolj samozavesti, zaslužili pozornosti, a če se kost zatakne v grlu se pač zatakne in jo je bolje hitro z nečim poplakniti.
Če je bilo med Suborned v dvorani toliko publike kot je prostora med luknjami švicarskega sira, se jo je med Methedras nabralo toliko kot je sira na malo boljši italijanski pici. Milanski thrasherji so s skoraj desetletno kariero v primerjavi s Suborned pravi veterani in to se na odru tudi pozna. In kljub temu, da so tudi italijanski bendi daleč od kakšne gurmanske poslastice (so prej na ravni večerje, ki si jo v gobec tlači Bear Grylls), se je dalo Methedras čisto v miru prebaviti. Pa čeprav bend s svojim thrashem, ki je blizu kakšnim Dew-Scented nikakor ne odkriva nafte, ponudi pa vznemirljiv rif ali dva, agresijo, hitrost in solidno (sicer nekoliko enolično) kričanje novega pevca Tita Listortija. Solidno, a tudi hitro pozabljivo.
Kar pa nikakor ne drži za francoske death/thrash veterane Loudblast, ki so prvi pod oder privabili toliko ljudi, da med njimi celo ni bilo prostora za kotaleče se grmovje. Loudblast, pionirji francoskega death in thrash metala, so s svojim delovanjem začeli že davnega 1985., svoj drugi album Disincarnate posneli v kultnem Morrisoundu, razpadli leta 1999 in se leta 2000 enkratno združili za posebno priložnost, prav za koncert v podporo takrat že resno bolnemu Chucku Schuldinerju. Francoski očaki so bili tako več kot primerna predskupina, prepričali pa so tudi s svojo vizijo udarnega death/thrash metala polnega hitrih preobratov, agresivnih rifov ter v prvi vrsti predvsem izvrstne bobnarske predstave Hervea Coquerela, ki je po opnah mlatil kot hobotnica na speedu. Ob odličnem zvoku je bil Loudblast prvi bend, s katerim je do tedaj zaspani torek končno dobil pravi Day of Metal pomen.
Naslednji bend je to le potrdil. Na svoj račun s(m)o z ameriškimi Abysmal Dawn prišli čistokrvni death metalci. No, res je, da Kalifornijci death metal igrajo na moderen način, torej s poudarjenim tehničnim elementom, a so hkrati s spoštovanjem zrejo v preteklost k veteranom žanra. Kakšnega merjenja lulekov s pretiravanje s solažami in tehnikalijami ni, bistvo Abysmal Dawn je komad, ki ga znajo napolniti z dobrimi, pestrimi rifi, izjemno dinamičnimi bobni in ravno prav kompleksnimi solažami. Abysmal Dawn so večji del svoje dobre pol ure dolgega seta namenili predstavitvi aktualnega albuma Obsolescence ter potrdili, da znajo v komad kljub brutalnosti odlično umestiti tudi melodije, harmonije in groove dele, ki se s siceršnjo vratolomno hitrostjo znajo popolnoma zliti.
Abysmal Dawn so odprli vrata popolnoma ameriški dominaciji odra Kina Šiške, ki se je nadaljevala s povratkom legendarne seattleške heavy/power metal zasedbe Sanctuary na naše odre. Bend, ki je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja prigovarjanju založbe, da mogoče ne bi bilo slabo, če bi začeli zveneti Nirvana, rekel fuck off in zaključil z delovanjem (Warrel Dane, Jim Sheppard in Jeff Loomis so zgodbo nadaljevali v Nevermore), se je pred slabimi petimi leti po pobotanju glavnih tvorcev Danea in kitarista Lennyja Rutledgea vrnil med žive in napovedal novi studijski album. Še prej so leta 2012 v sklopu Metalcampa premierno nastopili na naših tleh, lanske jeseni pa vendarle izdali dolgo pričakovani studijski come-back, The Year the Sun Died. Jasno je bilo, da bo tokrat poudarek na novi plošči, a so Sanctuary poskrbeli tudi za nekaj klasičnih bombončkov, ki so ob bravurozni izvedbi dodobra namučili vratove in glasilke. Novi kitarist Nick Cordle (ex-Arsis, ex-Arch Enemy) se je izkazal za hitrega in natančnega shredderja, glavnina pozornosti pa je bila znova usmerjena v karizmatičnega Danea, čigar vokalna predstava zna biti vprašljiva. To pot je dokazal, da v novodobnih Sanctuary spretno meša vokalno usmeritev tako Sanctuary kot Nevermore, prepričal je z globljimi, apokaliptičnimi toni ter dokazal, da mestoma še vedno zmore nečloveško visoke krike (čeprav je jasno, da dretja na heliju ne zmore več, kot pravi tudi sam). Končno nekoliko bolj nagnetena publika je poskrbela, da klasike kot so Die For My Sins, The Mirror Black, Future Tense in ubijalsko presenečenje Seasons of Destruction niso izzvenele v prazno, prijal je tudi zadetkarski White Rabbit, počasi pa se med publiko prijemajo tudi novi komadi. Glede na slišano in videno lahko upamo, da imajo to pot Sanctuary v sebi več moči kot le za dvojico albumov, zaenkrat pa lepo nadaljujejo zapuščino tako kultnih Refuge Denied in Into the Mirror Black, kot tudi praznino, ki je nastala po razpadu Nevermore.
Death To All, projekt, ki slavi življenje in nesmrtno zapuščino velikega Chucka Schuldinerja, je pri nas prvič nastopil lanskega junija. Takrat je prepričal z iskrenostjo, nekoliko manj pa z izvedbo, predvsem na rovaš površne in šlampaste izvedbe dvojca, ki je s Chuckom posnel legendarni Human, Seana Reinerta in Paula Masvidala. Tokrat so bili že obeti nekoliko boljši, saj so se DTA vrnili ob dvajseti obletnici morebiti celo najbolj popolnega metal albuma vseh časov – Symbolic. Z njimi pa na bobnarskem stolčku eno največjih imen ekstremnega bobnanja, veliki Gene Hoglan. Na Symbolic je Schuldinerju uspelo kar uspe le redkim – posneti napredni metal album z nadpovprečnim naborom komadov, ki so izjemni od a do ž, do popolnosti ujeti bistvo death metala, a ga s tehničnim in progresivnim pristopom dvigniti na naslednji nivo ter že tako vrhunsko celoto zaključiti z genialnimi, drznimi in razmišljujočimi besedili. V torek smo bili deležni verjetno najboljšega približka tej popolnosti, s polovico zasedbe albuma vred. Hoglanu se je na kitari namreč pridružil Bobby Koelble, ki je po izdaji Symbolic praktično izginil iz metal zemljevida, saj se je vrgel v jazz vode. A Koelble je svoje odigral tako natančno, da je vse skupaj zvenelo kot, da bi Symbolic vrteli na posnetku. Da o Hoglanu, človeški atomski uri ne govorim – metronomsko natančno bobnanje z briljantno rabo činel, njegov trademark sprint po dvojnih bas bobnih in mlatenje snareov kot pnevmatično kladivo so ves čas jemali dih. Žival! Verjetno se je prav zaradi Hoglanove predstave zbudil tudi DiGiorgio in po svojih strunah mlatil bolj natančno kot prejšnjič, Max Phelps pa je najbolj nehvaležno vlogo opravil suvereno in spoštljivo. Najbolj so tokrat ubili z izjemnimi izvedba rušilcev s Symbolic (Without Judgement, 1,000 Eyes), ponovno pa se jim je pridružil tudi Steffen Kummerer (Obscura) in Symbolic odfušal na istem mestu kot pred osmimi meseci, hehe. Morda je bilo tokrat manj ganljivo kot prvič, a kar se izvedbe tiče na neprimerljivo višjem nivoju. »I close my eyes/And sink within myself/Relive the gift of precious memories/In need of a fix called innocence.«
Utrujenost se je po šestih bendih že pošteno poznala, a publika je med nastopom njujorških thrash velikanov Overkill iz sebe iztisnila še zadnje atome moči. Staroste thrasha vzhodne ameriške obale pa prav tako niso ostali dolžni, saj so poskrbeli za pravi šus starošolskega thrasha s punk energijo, brez ustavljanja in brez usmiljenja. Overkill so rušili iz komada v komad, z odra pa je vela mladostniška energija ter rohnel odlične zvok. Ikonična figura benda, karizmatični frontmen Bobby Blitz je do zadnje sekunde vreščal kot za stavo in prav njega je po tem, ko je prebolel raka ter preživel kap, resnično osupljivo videti na odru. Thrash dedek na odru namreč ne pozna ustavljanja, pa čeprav bo maja dopolnil 56 let! Overkill so to pot ponudili pravšen presek petintridesetih let ustvarjanja ter po osmih urah Day of Metal zaključili s klasično priredbo in primerno popotnico za lahko noč, Fuck You!
avtor: Rok Klemše
fotografije: Aleš Podbrežnik
video: Primož Novak
SANCTUARY:
1. Arise and Purify
2. Let the Serpent Follow Me
3. Seasons of Destruction
4. Die for My Sins
5. White Rabbit
6. The Mirror Black
7. Frozen
8. Question Existence Fading
9. The Yeart the Sun Died
10. Future Tense
11. Taste Revenge
DEATH DTA:
1. The Philosopher
2. Suicide Machine
3. Overactive Imagination
4. Trapped In a Corner
5. 1000 Eyes
6. Without Judgement
7. Flattening of Emotions
8. Symbolic
9. Bite the Pain
—dodatek—
10. Crystal Mountain
11. Pull the Plug
OVERKILL:
1. XDM (intro)
2. Armorist
3. Hammerhead
4. Electric Rattlesnake
5. Powersurge
6. In Union We Stand
7. Rotten to the Core
8. Bring Me the Night
9. End of the Line
10. Necroshine (Intro)
11. Necroshine
12. Horrorscope
13. Hello From the Gutter
14. Overkill
15. Ironbound
—dodatek—
16. Bitter Pill
17. Elimination
18. Fuck You
