Lokacija: Bled / Športna dvorana / Slovenija
Datum: nedelja, 4. 9. 2011
Tradicionalni, tokrat že 21. Okarina etno festival na Bledu vsako leto postreže s številnimi kakovostnimi in priznanimi glasbenimi zasedbami, ki pridejo z različnih koncev sveta. Le redkokdaj pa se v sklopu tega, za glasbene sladokusce vselej privlačnega festivala, ki je letos potekal v Zdravilskem parku, oglasi skupina takšnega kalibra, staža in slovesa kot so to legendarni Ganci Osibisa, kateri so v veličastni, 42-letni karieri posneli že več kot 20 studijskih in koncertnih albumov in so bili ključna zasedba pri popularizaciji afrobeat-jazz rock fusiona na začetku sedemdesetih.
Eden najbolj pomembnih jazz rockovskih bandov vseh časov pod vodstvom šefa in ustanovitelja skupine, multi-inštrumentalista Teddya Oseia, že desetletja navdušuje s svojo unikatno mešanico jazza, funka, fusiona, r’n’b-ja, afriških, karibskih in latino ritmov ter tradicionalnih, ‘šamanskih’ vokalnih harmonij, zato so se številni slovenski glasbeni gurmani odločili, da tega koncertnega dogodka vsekakor ne smejo zamuditi.
Medtem, ko med tradicionalne ljubitelje skupine po navadi sodijo ljubitelji fusiona in svetovne glasbe, so Osibisa zanimivi tudi za nekatere zaprisežene rockerje, kateri jih najbolj poznajo po sodelovanju na Uriah Heep klasiki “Look At Yourself”, čeprav so v svoji obsežni karieri sodelovali tudi z ostalimi slovitimi rockovskimi imeni kot denimo Free in Thin Lizzy. Njihova glasba, ki večinoma temelji na osupljivo bogati ritmiki raznovrstnih tolkal in bobnov, kar je že od nekdaj značilno za tradicionalno afriško glasbo, je prežeta s pozitivno atmosfero, katera sovpada z buditeljskimi, pacifistično usmerjenimi besedili.
V takšnem ozračju je potekal tudi celoten koncertni večer, saj je desetčlanska skupina že od prve minute, ko se je po kratkem uglaševanju začel inštrumentalni uvod v klasiko “The Dark” začela oddajati pozitivno nabite vibracije, nekateri izmed publike pa so se kasneje, med bolj komercialno usmerjenimi izvedbami celo prepustili plesnim ritmom, ki imajo v njihovem primeru tako afriške kot karibske korenine. Ne gre prezreti, da nekaj preteklih in sedanjih članov te izvrstne skupine prihaja iz karibskih otočij.
Poleg multi-inštrumentalista Oseija, ki je ves čas redno nagovarjal publiko, jo tudi s humorjem redno bodril k bolj aktivnemu sodelovanju ter navkljub prikovanosti na invalidski voziček (s čimer je za trenutek spomnil na legendarnega bobnarja Roberta Wyatta, ki deli podobno usodo, a kljub temu še vedno ustvarja odlično glasbo), marljivo bdel nad svojo bogato paleto afriških bobnov, tenor saksofonom, flavto ter občasno opravljal še vokalne naloge, so nas navduševali še originalni kitarist/pevec Wendel Richardson, doma iz Antigve, kitarist/pevec Gregg Kofi Brown, trobentač Colin Graham, orglist/pevec Emmanuel Rintzos, bobnar Alex Kwaku-Boateng, klaviaturist Kwame Yeboah, basist Emmanuel Afram in tolkalist Kofi Ayivor. Colin Graham je zamenjal originalnega Osibisa trobentača, v lanskem letu na žalost preminulega Maca Tontoha.
Zanimivo je bilo opazovati zvočni kontrast ter razpored nalog med obema klaviaturistoma. Medtem, ko je Rintzos brliljiral s šelestečimi pasažami na Hammond orglah, je Kwame Yeboah navduševal z orkestralnim zvokom sintetizatorjev s katerimi je uspešno nadomestil tudi odsotnost soprano saksofona. Hudo malomarno bi bilo, če bi stil Osibise imenovali ‘zgolj’ jazz fusion pa vendar so trobentaški vložki pomemben del njihovega zvočnega izrazoslovja o čemer smo se lahko prepričali med Grahamovimi solističnimi mojstrovinami. Prav vsi člani skupine z izjemo basista Aframa in tolkalista Ayivorja so se preizkusili v pevskih vlogah pri čemer sta najbolj blestela Kofi Brown, kateri je večinoma opravljal vlogo ritem kitarista ter Richardson. Slednja sta nas osrečila tudi s svojimi kitarskim in spretnostmi pri čemer je bil med solažami vendarle prepričljivejši starejši in izkušenejši Richardson, ki ga nekateri ljubitelji rocka poznajo kot zamenjavo za Paula Kossoffa, tik pred razpadom Free. Veliki šef, filozof in zabavljač Osei pa je s krajšimi flavtističnimi vložki ter kreativno obdelavo afriških bobnov vedno znova dokazoval, da je na zelo dobri poti do statusa afriškega Iana Andersona s katerim ga marsikdo rad primerja.
Ganski glasbeni mojstri so po pričakovanju poleg novejših del večinoma igrali uspešnice s prvih treh albumov, se pravi “Osibisa” (1971), “Woyaya” (1971) in “Heads” (1972), katere večina glasbenih gurmanov tudi najbolje pozna. Tako smo med drugim imeli priložnost prisluhniti klasikam kot so bili otvoritveni “The Dawn”, “Ayiko Bia”, njihov prvi hit single “Music for Gong Gong, “Beautiful Seven”, “Y Sharp”, mirovniški antem “Woyaya” ter “Kokorokoo”. Z najnovejšega, sicer odličnega studijskega albuma “Osee Yee” so se izkazali z naslovno skladbo ter “My Sweet Lord”, sicer priredbo tihega Beatla Georga Harrisona. Druga priredba tega večera je bila “Pata Pata”, katero v originalu prepeva znamenita južnoafriška pevka Miriam Makemba.
Osibisa so nas za kratek čas s pomočjo unikatne fuzije jazza, rocka, funka in svetovne glasbe preselili v osrčje afriških savan in džungel s krajšim postankom na karibskih otočjih. Odličnega koncerta legendarne skupine za katere marsikdo, ki jih je nekoč, ob začetku sedemdesetih spremljal, sploh ne ve, da je še aktivna (kar je žalostno), je bilo vse prehitro konec in ko so se potomci starodavnih afriških ljudstev poslovili od maloštevilne, a zavzete publike, so njihovi kompleksni šamanski ritmi še dolgo odmevali v naših ušesih.
Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
