Lokacija: Cerkno / Bar Gabrijel / Slovenija
Datum: ponedeljek, 23.12.2019
Orlek, ne Žamboh in ne Ostrež, pač pa nič manj zasavska rock’n’roll skupina, ki beleži letos 30. krepkih let obstoja, velja za vrsto velikih veteranov pridige o punk rocku izrazito slovenske glasbene “narave”. To pomeni, da jim ni nihče blizu zato je njihova lastna skovanka “knap’n’roll” naravnost idealna. Edinstveno. Čistokrvno zagorsko. Knapovski nonet je letošnji veseli december namenil tudi obisku Cerknega. Tamkajšnji bar Gabrijel je namreč praznoval 24. let obstoja in vsakega triindvajsetega decembra priredijo v čislanem cerkljanskem prizorišču glasbenih sladic, ekskluzivni koncert s katerim počastijo svojo rojstno dnevno obletnico.
Koncerti v Gabrijelu so vselej vrsta ekskluzive. Preprosto. Gre namreč za unikatno prizorišče, ki mu ni nobeno drugo niti malo blizu. Kdor ga pozna, verjetno že sedaj zmajuje z glavo, kako se je sploh lahko zbasalo devet glasbenikov na mali oder Gabrijela. Brez težav. Kot gredo štirje sloni v legendarnega Fičota (dva spredaj, dva zadaj). Orleki so a povrhu vsega spravili na oder tudi klavir. Nič ni manjkalo tega večera, predvsem pa je bil v izobilju radoživosti, vedrine in pozitivne energije, ki je velevala odklop in po napornih dnevih decembra naposled absolutno potešitveno sprostitev uma. Sto vstopnic je bilo hitro prodanih. Dogodek je bil lep čas že vnaprej razprodan. Veliko je bilo tudi obiska mladeži z registrskimi oznakami “LJ”.
Bend je igral. Igral z veliki črkami te besede. Polni dve uri in pol. Brez prekinitve. Brez premora. Publiko so hipoma pahnili v znameniti “orlekovski teater”. Pri tem so Orlek demonstrirali izredno uigranost, ob siceršnji neverjetni podoživetosti in polnokrvni izvedbeni uživanciji. Orlek so posrečen glasbeni kombinat punkovskega rock orkestra, ki je z vseh strani našobljen ter obilno obtežen s pihalnimi aranžmaji in večkrat dominantno pozo izjemnega Jureta Torija, ki se je občasno presedal tudi za klavir, obenem pa vzdržujeta ozadje naježena prodornost kitarskega fraziranja, ki v sproščanju decibelov nikakor in v ničemer ne skopari ter seveda čvrsta ritmična kinetika. Ko stopi na oder neverjetno karizmatični vokalist Vlado Poredoš, postane mašinerija oživljanja knapovskih šeg in navad ter ostalih zasavskih prigod, popolna.
Bend je ob svojih znamenitih klasikah, ki v železnem repertoarju koncertnih nastopov, nikdar in nikoli ne smejo manjkati, preigral tudi cel novi album “Živel Rokenrol” (med avtorskimi skladbami, se je iskrila tudi odlično prirejena “Fešta”, ki v izvirniku pripada The Pogues) in pri tem niti za hip ni kazal znakov izvedbeno-energetske skrhanosti, kajti v Gabrijelu so se Orleki tega večera odločili za pravi koncertni maraton, ki mu ni bilo videti konca, kot tudi ni bilo videti konca temu edinstvenemu in nepozabnemu večeru druženja z (lahko rečemo) legendarnim bendom. Ko je ustreznih hlapov visoko oktanskega izgorevanja v rezervoarju skupine pričelo vseeno primanjkovati, je Vlado hitro zavpil proti šanku s poveljem: “Zdej nam pa dejte tam za šankom zrihtat špricerje!” in reč je bila v hipu urejena.
Ko igrajo na odru Orlek, veš da je to zasedba z izjemno kilometrino. Preprosto. Zavoljo izredne uigranosti, ki jo je dopolnjevala neverjetna sproščenost in samozavest vseh članov skupine ter neverjetno medsebojno zaznavanje in medsebojno kemično učinkovanje. Člani zasedbe se izredno dobro med seboj poznajo in s tem vred tudi obvladujejo kup (skorajda rutinskih) trikov, s katerim dozirajo svoj izvedbeni teater, prvi med njimi je seveda izjemno nalezljivi, skorajda ikonski, Vlado, ki mu je publika jedla iz roke.
Bend je dostavil natanko to po kar smo prišli. Publiko je razorožil s fenomenalnim rock’n’roll žurom in ker se je dogodek razvijal na prizorišču pravih klubskih karakteristik, tako še intenzivneje očaral in zapeljal prisotne s svojo edinstveno glasbeno izpovedjo, pristnostjo ter iskrivo energetsko voltažo, sebi lastnega knap ’n’ rolla. Če iščete naslov za pravi žur, je odgovor torej sila preprost. Orlek. Gabrijel je torej tega večera razuzdano pokal in ječal po šivih, ko so z njim vred šibile tudi stene, ki so postale sčasoma ob žlahtnih hlapih alkoholnih derivatov, tudi same konkretno “fajhtne”.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
