Lokacija: Trst (Trieste) / Teatro Politeama Rossetti / Italija
Datum: četrtek, 14. 6. 2013
Steve Vai je v jeseni 2012 predstavljal po Evropi svoj aktualni studijski album »The Story Of Light«. Tako se je v svoji karieri ustavil v Ljubljani, reci in piši, skupno že četrtič. Spomini so še kako sveži na izjemno koncertno izkustvo, ki ga je zapustil nazadnje v Cvetličarni in nihče niti v sanjah ni pomisli, da bi lahko ta edinstveni glasbeni virtuoz v tako kratkem časovnem intervalu obiskal bližino Slovenije. To pot v sklopu turneje, kjer ga v celoti podpira 45. članski orkester iz Romunije imenovan Evolution Tempo Orchestra. Slednjemu poveljuje z dirigentsko palico George Natsis.
Kdor je seznanjen z izkustvom Vaijeve izdaje iz leta 2007 naslovljene kot »The Sound Theories Vol. 1 & 2«, bo znal povedati, da »Vai preoblečen v aranžma za orkester«, ni več revolucionarna poteza za tega kitarskega odličnjaka. Vai je torej že preizkušal kako funkcionira njega glasba v rokah preobleke orkestralnih aranžmajev. Na tej turneji pa je možakar celo bolj šparoven kot kdaj koli prej. Romuni so zagotovo cenejši od Nizozemcev in nič manj zverzirani v svoji klasični izobrazbi. V sami predstavi nemara celo agilnejši.
Prestižno prizorišče tržaškega teatra Politeama Rossetti je napolnila konkretna množica radovednih. Parter sicer ni bil razprodan, deležen pa konkretne zapolnitve. Vse oči uprte v heroja obče planetarnega kitarskega ekscesa. Kje je? Kdaj se primaje na oder? Ne takoj. Uvodni del je pripadel orkestru. Nekaj minutni pletež je bil urezljan tako, da bi lahko namesto Vaia na oder brez težav pristopicljal legendarni Frank Zappa, sicer znameniti Vaijev mentor. Pa se kočno prikaže »little Stevie« in na silno grob način predstavi svoj kitarski jezik! Skozi uvodno Racing The World, sicer novo skladbo albuma »The Story Of Light«. Skovanka »flex-able«, ki usodno spremlja Vai-jev umetniški karakter od pamtiveka, ne bi mogla bolj priročno učinkovati, kot prav v umetnikovi uvodni predstavi. Vai je namreč v uvodu igral vse na karto kombiniranja neverjetnih prijemov z levico po kitari, ki so bili vse drugo prej kot akordni prijemi, vse to početje, pa je kombiniral z rabo tremolo ročice, ki jo je vrtel in ukrivljal v vseh mogočih smereh. Že takoj uvodoma je teatralno, lovil mikrofonijo v prostoru. In kot omenjeno. Vai se je predstavil kot zelo grob uporabnik kitare. No njegova grobost do kitare v preteklosti je tako ali drugače dobro znana. V zgodovini svojega odrskega pojavljanja je Vai v svojem znamenitem odrskem šov teatru razlomil že lepo število kitar.
Uvodni del koncerta je nakazal, da je Vai v zvočnem miksu nekoliko skrit. Zlasti so prebijali zvok odločno preglasno uglašeni bobni. A ko je orkester šel v spremljavi proti krešendu, se je Vaijeva vodilna igra na kitari še dodatno »potuhnila« v miksu zvočne slike! Vaijeve “super-čuječnosti” pa tokratne hibe tonskih tehnikov niso pretentale. Takoj v uvodni skladbi je pričel švigati z levico in iztegnjenim kazalcem k višku ter na tak način alarmantno sporočati, da naj ga tehnik vendarle dvigne v zvoku na »normalno« slišno raven zvočne jakosti.
To pot je bila izkušnja z Vaijem znova izjemna. Nič novega, mar ne? Možakar je prikrojil set listo. Vanjo je vrnil starejše skladbe. Pri tem je na mestu vsekakor namig, da se je uprl na set listo predstavljeno na že omenjeni izdaji »The Sound Theories Vol. 1 & 2«. Tu je bil Murder, Gentle Ways, v drugem dodatku edina skladba z EPja »Alien Love Secrets« (1994), sicer skrajno »usekana« Kill the Guy with the Ball, pa pradavna The Attitude Song. Tudi superiorno prearanžirane »Passion And Warfare« klasike Answer in v dodatku Liberty, pa za njo ultimativna poslastica Vaijevega opusa For The Love Of God, niso smele izostati. Vse te skladbe so doživele skoraj srhljivo metamorfozo skozi prilagoditev aranžmajev za orkester. Veliko tovrstnega olja na ogenj, pa je seveda prelil Steve Vai, ki je med koncertom dodajal podaljšane izhodne, eksperimentalno solistične, dele skladbam in na tak način kreiral elementarno spoznanje nove glasbene kvalitete v prostoru, ki ga lahko ponovi le on sam. Kot smo pri njemu vajeni. Brez zadržkov, v siju »ameriškega« obvladovanja šok teater tretmaja in v že znanem aksiomu »nemogoče je mogoče«. Ali z drugimi besedami. Nemogoče je vse dokler ne vidiš, kaj počne Vai. Skratka čudodelnik 6. do 7. strunske teorije, je deloval v svojem odrskem razmahu polno ekspresivno! Kot hrustljavo vroča sveža žemljica. Le da se Vai nikakor ne zna shladiti, kaj šele »oksidirati« in preiti v » otopeli« prepečenec.
Predvsem je godilo spoznanje, da seva Vaijev genij drugačen karakter, kot smo ga vajeni na njegovih »rockovsko« ošiljenih koncertnih nastopih. To pot so se emocije odzivale povsem drugače. Mehkoba, pretanjenosti polaganja ekstremno kontroliranih gibov levice in desnice, je hitro odplaknila vse uvodne geste grobosti v pozabo. Predvsem je tu kombinacija prijema pajkovskega zapestja levice in žer kar sapojemajočega drila obvladovanja tremela, ob katerem postane jasno, da funkcioniranjer tremela na planetu do tega dne zagotovo ni raziskal nihče tako podrobno, kot prav Steve. Obvezni solo vložek odigran z jezikom v koncu For The Love Of God. Neprecenljivo. Vedno znova! Vai je znova zarisal vse meje univerzuma v kitarske igre. Pravzaprav jih je zabrisal in nekako skozi predstavo zarisal na novo. Vrhunsko so delovale zlasti nežne skladbe, kot jer Whispering A Prayer, kasneje Lotus Feet, pa skorajda cigansko aranžirani lahkotno zapeljivi Salamanders In The Sun. Največje sladostrastje pa je Vai privarčeval za sam konec regularnega dela.
Sledili sta deli iz albuma »Fire Garden« (1996). Najprej Bangkok. Naj si dovolim podaljšati reportažo. Skladba Bangkok je pravzaprav uvertura v znano skladbo imenovano “One Night in Bangkok”, ki jo pojeta v duetu britanski igralec in pop dance vokalist Murray Head ter švedski pevec in skladbo-pisec Anders Glenmark Komad se nahaja na konceptualnem albumu iz leta 1984, ki je služil, kot glasba za mjuzikl filma »Chess«. Glasbo za ta album sta ustvarila ABBA člana Benny Andersson in Björn Ulvaeus. Uvod v omenjeno skladbo se na albumu prične z orientalskim instrumentalom imenovanim Bangkok, ki ga je za svoj album »Fire Garden« priredil Steve Vai, le da se njegova verzija v nadaljevanju prelije v epsko stvaritev »The Fire Garden Suite«. Sladostrastje na katerega smo čakali ves večer. Izjemna kompozicija, ki dejansko zahteva ob sebi cel orkester, da bi v odzvenela kar se da resnično in avtentično v svoji glasbeno umetniški sporočilnosti.
Mojster Vai, ki je uvodno Bangkok prebrenkal na električnem sitarju, je moral zaradi posebnih zahtev suite same kasneje le tega premenjati za akustično kitaro (ter seveda za električno). Pri tem pa je imel nemalo težav saj je bil sitar znova prepotiho nastavljen, kar ga je vidno iztirjalo na odru! Kasneje, ko je v roko preprijel akustično kitaro, pa je moral tudi to zamenjati za drugo, saj je hipoma ugotovil, da jo je tehnik slabo uglasil. Vai je imel ob sebi drugega kitarskega tehnika in ne prekaljenega sivolasca, ki je preživel vse veke od ere Atlantide dalje, mojstra Thomasa Nordegga. To pa je bil tudi davek na njegovo »šparanje« pri denarju. Fire garden Suite je z nekaj težavicami sicer izzvenela nad-odlično, a čutilo se je, da kitarski guru ni zadovoljen s potekom predstave. Nekje v pavzi se je zaslišalo celo z odra: »Get rid of this!!!«. Tu je Vai meril na tehnika, naj nemudoma eliminira zvočni detajl, ki je pačil sliko na odru. Potem, ko je tehnik le prinesel akustično kitaro Vaiju v roke, mu je denimo pozabil priredit še stojalo za mikrofon, ki b moralo zavzeti lego višine »sedečega Stevea Vaia«. Tudi to je naknadno popravljal umetnik sam. Vmesni čas sprehajanja tehnika od Vaia v zakulisje in nazaj, je orkester rutinsko saniral s svojo igro. Vai je nelagodje saniral z nekaj teatralnimi skomigi z rameni proti publiki in dirigentu! Nemara je bil tudi zvočni tehnik nekoliko utrujen in zlasti zmeden od vseh Vaijevih zahtev med koncertom. A Vai si zasluži brezhibnost zvočne slike. Ker je pravzaprav prignal svoj genij do maksimuma, kot le redki predstavnik človeške vrste v galaksiji.
A publike to ni motilo. Vai-ja je namreč nosila na rokah, možakar pa je navkljub nekaj zvočnim peripetijam, polno užival med izvedbo repertoarja. Njegova prirejena For The Love Of God se ni in ni hotela končati, toliko okraskov in vložkov improvizacije je pripel umetnik njenemu podaljšanemu izhodnemu delu.
Mojster ostaja mojster. Sledi stopnjam velikega guruja Franak Zappe. Ne kopira ga. Le pobira najboljše od Zappe in ga idejno preliva v svoj glasbeno izrazni karakter. Tako Vai še naprej ponuja enkratno glasbeno avanturo, ki je pisana na roko najzahtevnejšim glasbenim gurmanom. Steve Vai v najlepšem možnem sijaju to pot tudi na odrih tržaškega teatra Politeama Rossetti. Nepozabno! Kje so meje glasbene ekspresije, ve le on sam. In prav to je tisto kar nas pri Vaiju vedno najbolj privlači. Progresivna kombinacija glasbenega ekscesa in nepredvidljivega razvoja njegovega edinstvenega umetniškega karakterja. Dve uri sta se obrnili naokrog, kot bi trenil z očesom. Vai je ustvaril znova znameniti svet enkratne glasbene magije, ki ga svobodomiselno in neulovljivo nosi v svojih čarobnih dlaneh!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Jernej Vene
Setlista:
1. Racing the World
2. Murder
3. Velorum
4. Gentle Ways
5. Answers
6. Whispering a Prayer
7. The Attitude Song
8. I’m Becoming
9. Salamanders in the Sun
10. Crying Machine
11. Lotus Feet
12. Bangkok
13. Fire Garden Suite
—dodatek—
14. Liberty
15. For the Love of God
—dodatek II.—
16. Kill the Guy with the Ball
