Založba: Celinka Records
Produkcija: Orkestrada
Dolžina albuma: 50:04
Ocena: 9.0 / 10
Orkestrada so ekipa, ki deluje od leta 2010. Leta 2011 je izdala debitantski album »Spusti« , ki je izšel pri ZARŠ, po sedmih letih, ki so se hipoma obrnila, pa je prvenec, dobil svojega mlajšega brata in studijskega naslednika z naslovom »Utrip«. Že sam pogled na seznam vsega osmih skladb, pa krepkih 50. minut ustvarjene glasbe, namiguje na to, da je pred nami skupina, ki rada eksperimentira tako zvočno, kot slogovno. Glede na nadebudni prvenec, ki je naznanjal velik potencial okteta, so Orkestrada z novim albumom opravili v samo-evolutivnem artistično izraznem razcvetu opazen korak naprej. Dodatno so razmahnili oziroma razgibali kompozicijske strukture, ki prinašajo unikatno, edinstveno in hipoma prepoznavno glasbeno materijo stroge art paradigme.
Bend staplja več žanrov v unikatno glasbeno sestavljanko. To stapljanje je silno slikovito (motivsko razgibano), album, pa v neobremenjenem preizkušanju nagovarja izzivalno ter posledično povsem nevsakdanje. Zato deluje album »Utrip« znatno bolj posebno in žarči, če ne kar preseneča, z jasno zaznavno intenziteto izraznim svobodoljubjem, ki je pred leti nekoliko previdni prvenec, ni uspel razviti. »Utrip« je svojevrstna zmes oziroma glasbena avantura pretanjene slikanice združevanja elementov alternativnega rocka, jazza, folka, kabareta, popa insoula, pa tudi elementov klasične glasbe (zavoljo razgibanosti, ki jo razkaže na albumu flavta) in celo bluesa (Blažena). Glede na to, da je vokalistka Rada Kikelj Drašler avtorica vseh besedil poezije torej, obenem pa silno dominantno pozo v vokalni eksekuciji le teh, nosi ta album vse vprek močan kantavtorski značaj.
Strogo razgibani in nenehno raziskujoči bobni ter tolkala Vida Drašlerja, topla organska in silno, deluje vseskozi jazzovsko izzivalno. Instrumentalisti so jazzovsko podkovani, vseskozi jasno zaznavna alternativnorckovska kontura, na kar nakaže takoj uvodna Zvonec, še posebno pa naslednja Neurje, pa namigujeta na večplastno glasbeno vizionarstvo članov ekipe . Skladba Neurje išče med vsemi točkami albuma, najbolj učinkovito priključek z radijskimi postajami. Je namreč najlepše umerjena art rock mešanica samonikle estetike aranžiranja skupine, ki s peresno lahkoto premošča (navidezne) medžanrske bariere. Vodilni motiv je jedrnat, udaren (če bi kitaro zvočno dodatno »nasršil« ter dodal podporo tenor saksofona, bi skoraj deloval King Crimsonovsko) in pečaten in se hipoma zasidra v ušesa, skladba pa kot celota nosi alter-art rockovski lesk, deluje mračno, vendar prodre brez problema do rotacije na radijskih frekvencah. Utrip in Blažena razgaljata v nadaljevanju izredno mehkobo, finomehaniko, vseh gradnikov albuma, z vokalom na čelu seveda. Orkestrada vseskozi dražijo tako, da nagovarjajo z veliko posebnostjo, obenem pa razvijajo krepostne motive, ki zagotavljajo poslušalcu dostopnost do podanega materiala. To uravnilovko je sicer težko doseči. Ali si izrazno preplitek, ali pa prezatežen, no pri Orkestradi pa v tem oziru ni strahu, saj vseskozi vozi v idealni srednji legi, kar pomeni, da je kvintet svojo misijo na albumu »Utrip« izpeljali z izjemno odliko kreiranja in aranažiranja kompozicij.
Vokal Rade Kikelj Drašler je absolutno posebna zgodba vsega kar ponuja album “Utrip”. Pevka nosi v svoje rokavu izjemno barvito paleto vokalnega izražanja. Deluje kameleonsko. Lahko je povsem popovsko spravljiv, ali pa ekscentričen, celo luciden. Zato bi z lahkoto izjemno dobro funkcioniral tudi v alternativnorockovskem okolju. Vokal lahko deluje torej ekscentrično, večkrat vpeljuje nameren občutek disonantnih linij. Dejansko je vokalnega eksperimentiranja vseskozi v obilju, Rada pa se z njim postavlja večkrat v vlogo »dodatnega instrumenta«.
Skladba Tajkuni deluje srhljivo, v drugi polovici pa zapelje to skladbo v povsem drugo razpoloženjsko stanje »podtaknjeni« latino ritem. Instrumenti se tu še posebej zavzeto prilagodijo izredno močnemu izpovednemu karakterju vokala, pri čemer poslušalcu »zamrzne kri v žilah«, tako dobro »grabijo« sporočila verzov, v sami vokalni interpretaciji, ki v uvodni jedkosti intenzivno strese, ko diktira z vso razvito naravo ihtave avtoritativnosti.
Gradniki zvoka, se pravi kitara, flavta, kontrabas in bobni, sobivajo v izredno dinamičnem in vseskozi spravljivem dialogu igre, razvijajo simbiontski odnos in odpirajo drug drugemu, ob vseh jedrih in krepostnih motivih, ki jih nosijo sicer kompozicije, tudi obilje razpoložljivega prostora za to, da se polnokrvno razmahnejo v danih solističnih izletih. Instrumentiranje razvija eklektičen zvok, vsekakor pa ta element še zdaleč ne bi bil tako opazen, brez vokalnega vložka neverjetno pečatne ter prodorne in vsestransko vokalno obtesane Rade Kikelj Drašler. V drugi polovici točke Gumb in košček sanj (gre za dva komada združena v “eno”, osveženi Košček sanj se namreč pojavlja že na prvencu) dodaja poeziji tako poseben vokalni karakter, ki reflektira tudi verjetno navdahnjenost nad pokojno pevko zasedbe The Cranberries, Dolores O’Riordan. Gumb in košček sanj je integralna točka, a ne zato, ker je najdaljša. Preprosto zato, ker združuje na enem mestu na najbolj posrečen način vse, kar so Orkestrada v artističnem smislu dosegli razvojno do leta 2018. Album »Utrip« v malem torej.
Zadnji dve skladbi razbremenita »napetost« (ali izrazito artistično »resnost«) na albumu, ki doseže svoj vrhunec v mračni Tajkuni. Prva je instrumentalna, jazzovsko lahkotna, lagodna in igriva Mala zvezda ter za njo zaključna Proslava za deseti rojstni dan, ki nagovarja šegavo in celo hudomušno, vokal pa je v improvizaciji uporabljen znova kot dodatni instrument.
Album »Utrip« velja za eno najboljših glasbenih izdaj oziroma dolgometražnih studijskih dosežkov, kar jih je izšlo na Slovenskem v letošnjem letu. Preprosto. Deluje izrazito samosvoje, nosi konturo eklektičnosti, deluje drzno in pogumno, saj se ne brzda ob izzivih eksperimentiranja oziroma preizkušanja (tudi fuziranja), obenem pa nosi jasno izdelan karakter glasbenega vizionarstva peterice članov ekipe, ki ji poveljuje izrazit, neverjetno prodoren in pečaten vokal Rade Kikelj Drašler.
Naj ta esej končno odrežem, ker postaja predolg. Pred nami je torej do konca »odpičen« in izrazno »usekan« art rock album, zato ga obvezno preizkusite. Nasploh, če iščete neobičajnost, ki jo je na Slovenskem dovolj, le težko jo je najti, ker je žal večkrat prikrita, medijsko kronično in krivično podhranjena in se pristojno ministrstvo za glasbeno umetnost (kulturo torej) te matične države, največkrat do nje vede povsem mačehovsko. A to je že druga štorija.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Zvonec
2. Neurje
3. Blažena
4. Gumb in košček sanj
5. Tajkuni
6. Mala zvezda
7. Proslava za 10. rojstni dan
Zasedba:
Rada Kikelj Drašler – poezija, vokal
Asja Grauf – flavta
Boštjan Franetič – električna kitara
Thierno Diallo – kontrabas
Vid Drašler – bobni
