Lokacija: Novo mesto / Lokalpatriot / Slovenija
Datum: petek, 15.12.2006
Naša pisana druščina različnih starosti, a marsikaterih sorodnih glasbenih in drugačnih istovetnosti, se je odločila, da nastopa mladih novomeških avantgardnih rockerjev, ki slišijo na sila nenavadno, a dokaj originalno ime Od Franclna Možgani, nikakor ne sme zamuditi. Sploh na dan, ko so ti predstavljali svoj debitantni album “Pofrancljevanje” in so v ta namen do dobra napolnili sicer majhen prostor novomeškega lokala Lokal Patriot, ki sicer sprejme največ okrog sto ljudi., Vseeno so na dogodek prišli tudi tisti, ki sicer ne spremljajo skupine od njenih začetkov, vendar jih je ne glede na to zanimalo, kaj ti prinašajo novega v sicer precej pust in obskuren prostor slovenskega avantgardnega rocka. Kot sem opazil po koncertu, je bil med obiskovalci celo nek Francoz, ki ni razumel niti besedice angleško, a je bil ne glede na to izjemno navdušen, kar zgovorno priča da gre za skupino, ki ima izjemen potencial in bi bila zelo zanimiva tudi za tuji trg. Že takoj nas je navdušil pogled na oder saj se je na platnu nahajala slika rožnatih možgan, ki je tistim obiskovalcem ki niso poznali nobenega njihovega dela, dala jasno slutiti da se ta večer obeta nekaj posebnega.
Po kramljanju v prijetnem in precej domačem ozračju, tudi bližnjem srečanju z nekaterimi člani skupine, se je nastop lahko začel. Že pred začetkom nastopa smo opazili, da je bil tokrat (iz meni neznanih razlogov) odsoten flavtist in saksofonist Tine – Tinčk. Od Franclna Možgani so skupina za katero ni značilna samo vrhunska sposobnost združevanja elementov jazza, funka, etna in avantgarde v unikatno in kompleksno mešanico večinoma sila raznovrstnih del, temveč tudi krajši skeči med nekaterimi skladbami, kjer zabavajo publiko s humorističnimi dovtipi, ponavadi na račun kakega izmed članov skupine. Po krajšem uvodnem nagovoru kitarista Djukota, med katerim ni manjkalo tudi nekaterih matematičnih terminov, so nas že takoj presenetili z nekaterimi deli, katera (še) niso izšla na albumu in jih verjetno pripravljajo za prihodnje studijske izdaje. Lahko rečem, da to kar smo od teh stvaritev slišali; gre večinoma za daljše jazzovsko-funkerske inštrumentale (tam kjer so po mojem mnenju sicer najmočnejši), zveni izjemno spodbudno. Očitno skupino še bolj vleče k jazz fusionu.
Za ogrevanje so pričeli kar z dvema daljšima jazzersko-funkersko obarvanima kompozicijama, ki (še) nista izšli na albumu, “Solid Fill” in “Little Mouse Cum”. Pri tem je bilo zanimivo opazovati tudi odrsko postavitev in interakcijo med posameznimi člani skupine; kitarist Djuko je v ospredju za mikrofonom po jazzovsko drsel po strunah, medtem ko sta bila bobnar Brgs in tolkalist Pimps v ozadju vsak za svojim naborov bobnov (v Pimpsovem primeru za naborom afriških tam tamov, navadnih bobnov in še nekaterih nevsakdanjih glasbenih pripomočkov). Nekoliko nenavadno je bilo, da je bil večinoma funkersko naravnani basist Slejk skoraj cel večer postavljen čisto ob strani, tako rekoč izven območja odra. Večinoma so med nastopom delovali precej “cool”, čeprav ne bi pogrešal malo več energičnih odklopov, predvsem s strani kitarista in basista. Potem je sledil en kratek skeč, ki je izvabil tudi nekaj smeha s strani publike ter se preusmeril v eno izmed del z albuma – duhoviti “Extra Bird”, katerega je v hipu prepoznala večina od zbranega občinstva med katerimi ni manjkalo tudi njihovih gorečih privržencev. Tolkalist Pimps si je ob njenem uvodu privoščil tudi navdušujoče in duhovito igranje kazooja. Djuko pa si je po “Extra Bird” privoščil tudi krajši solo performans. Za tem so izvajali “Šum”, še eno meni doslej neznano stvaritev. Publika se je prvič zares razživela ob Zappovsko obarvani “Are You a Horse?”, eno izmed njihovih najbolj priljubljenih del. Mene je še bolj navdušila po mojem mnenju ena njihovih najboljših kompozicij, izjemno kompleksni inštrumental “Supersonic Speed”. Nato so se zahvalili publiki in si privoščili krajši odmor za pijačo. Ko so se vrnili na oder so odigrali “Juhanovski”, ki je bilo še eno čisto novo delo. Za tem so na oder želeli povabiti dva človeka, ki si menda lastita pomembne zasluge pri izidu njihovega debuta, vendar ju kljub večkratnemu klicanju ni bilo na oder. Potem si je kot v odgovor na zamolklo tišino, ki je zaznamovala odsotnost obeh povabljencev, bobnar Brgs privoščil kratek solo. Sledilo je verjetno njihovo najbolj priljubljeno, a hkrati tudi najmanj tipično delo. Že zdaj razvpiti “Kolaček” je povzročil val navdušenja med vsemi gorečimi ljubitelji skupine. Ob tem se je članom skupine na odru pridružila tudi spremljevalna vokalistka Tina, ki je skrbela da je bila izvedba čimbolj podobna svoji studijski verziji, s plesnimi gibi pa je povzročila tudi za nekaj več energičnosti. Kljub temu je bil njen vokal oglašen nekoliko preglasno glede na Djukotov in zato je vse skupaj izpadlo bolj kot vokalni duet. Marsikdo, ki ne pozna te skladbe je bil gotovo presenečen nad edino “pop” skladbo v celotnem nastopu. Nato sta Djuko in Pimps začela igrati krajšo improvizacijo, ki je sledila kot uvod v zabavni “Butterfly”. Sledilo je še eno izmed njihovih najboljših del, ki se nahajajo na debutu, na karibskem ritmu zasnovani “Beach Party”, kjer so najbolj navduševale Pimpsova tolkala, funky linija Slejkove bas kitare in Djukotove jazzovsko obarvane kitarske delnice. Po doslej neznanem, a precej duhovitem “Neon Farting” sta si Djuko in Sleyk privoščila zanimiv skeč v katerem sta kot pred viteškim dvobojem prekrižala meče. Nadejam se, da si bodo v prihodnosti privoščili še več tovrstnih, “gledaliških” predstav. Ne vidiš vsakič jazz kitarista in funk basista, ki bi v slogu kakšnih epsko metalskih skupin med nastopom zavihtela meča. V preostanku nastopa so si privoščili nekaj izmed svojih najbolj duhovitih del kot je bila denimo countrysko obarvana groteska “Kavboj Kavbojc”, “How To Be Happy On The Floor”” ter verjetno sam vrhunec njihovih satir – “Lesbian Show Named Herald”. Slednji je v živo izpadel dosti boljše kot studijska verzija in to pot sem se tudi sam kar dobro nasmejal ob Djukotovih neslanih besedičenjih o treh lezbijkah. “Whale In High Heels” je bil še eden izmed vrhuncev večera, medtem ko so ljubitelji priljubljenega wookieja Chewbacce prišli na svoj račun pri “Wormhole No. 9”, kjer je Pimps simuliral njegovo renčanje in godrnjanje. Po “GVARS” je sledil izjemno kompleksni, a obenem duhovito groteskni “Šarodoraš”, ki je bil še eden izmed vrhuncev koncerta ob katerem so oživele prednje vrste. Tedaj je na oder, na povabilo članov skupine, prišel avtor odlične naslovnice njihovega debuta s katerim so si potem nalili rujnega vinca ter skupaj nazdravili zdravljico. Tako so tudi uradno nazdravili izidu albuma. Ob tem pa so redni del zaključili s “Kaj Ste Tak Čudni vsi”, še eno duhovito grotesko med katero so družno izstrelili tudi nekaj pivskih dovtipov. Pravi Dolenjci. Publika je bila vidno navdušena in po dolgih ovacijah in krajši pavzi so prišli odigrati še dodatek, ki se je imenoval “Sleyk’s On the Run”, še en daljši inštrumental, poln improvizacij, ki je bil vrhunski prikaz vsega njihovega potenciala. Med njim me je nekaj krat odneslo neznano kam (kar se mi je sicer med koncertom zgodilo tudi večkrat).
Po koncu nastopa smo se nekaterim članom skupine tudi osebno zahvalili. Predvsem bi se ob tem še enkrat v imenu Rocklinea zahvalili tolkalistu Primožu-Pimpsu za njegovo sodelovanje in prijaznost. Od Franclna Možgani so nas navdušili s svojimi inštrumentalnimi akrobacijami in duhovitim odrskim pristopom. Nastop je bil za domače razmere, predvsem glasbeno, na zavidljivi ravni in upam, da jih bomo imeli kmalu spet priložnosti uzreti. Po drugi strani pa se je opazilo, da so bili fantje pod izjemnim pritiskom (kar so tudi sami priznali, saj je šlo za nadvse pomemben nastop) in da so šele na začetku svojih odrskih performansov ter da bo treba še dodatno izpiliti očesni kontakt s publiko (predvsem obeh kitaristov). Sicer pa nimam nobenih drugih pripomb. Koncert je bil za domače razmere in za skupino, ki je šele na svojih začetkih, odličen in v njem sem resnično užival. Kot sem že večkrat poudaril: fantje za naše skromne logistične razmere igrajo fantastično glasbo, imajo že zdaj prepoznaven zvok in odrski pristop ter potrebno odrsko kemijo med posameznimi člani. Zato jim v prihodnosti želim še veliko sreče pri izgrajevanju svoje nadaljnje zvočne in odrske podobe. Da bi se ta razcvetela v vsem sijaju.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Thomas Breznik
Setlista:
1. Solid Fill
2. Little Mouse Cum
3. Handsonic Flash Of Extra
4. Extra Bird
5. Kitara
6. Šum
7. Are You a Horse?
8. Supersonic Speed
9. Juhanovski
10. Brgs Time
11. Kolaček
12. Đuxo + Pimps intro for Butterfly
13. Butterfly
14. Beach Party
15. Neon Farting
16. Sleyk & Đuxo medival contest
17. Kavboj Kavbojc
18. How To Be Happy On the Floor
19. Lesbian Show Named Herald
20. Whale In High Heels
21. Worm Hole No. 9
22. GVARS
23. Šarodoraš
24. Kaj Ste Tak Čudni Vsi?
—dodatek—
25. Sleyk’s On The Rum
