Založba: Century Media Records
Datum izida: 4. 9. 2020
Produkcija: Oceans of Slumber
Dolžina albuma: 71.38 min
Zvrst: Progressive Metal/ Death Metal/Doom Metal/Gothic Metal
Ocena: 9.0/10
Oceans of Slumber je ameriška zasedba nove generacije, ki je svoj četrti studijski album istoimenskega naslova s tehtnim razlogom tako poimenovala. Gre za četrti album skupine, bend pa je šel prav v prejšnjem letu skozi ogenj »purifikacije« in transformacije. Zamenjal je kar tri člane in z integracijo klaviaturista prerasel iz kvinteta v sekstet. Poziciji obeh kitar in bas kitare zasedajo od leta 2019 dalje torej trije novi člani. In ker artizem v rocku in metalu raste načeloma na značaju kitaristov oziroma sloga in zvoka njihove kitarske igre, se temu ni izognil niti novi studijski album te zasedbe.
Če so skupino še po tretjem albumu kritiki radi nekoliko nemilo označevali kot nekakšno kombinacijo “Opeth in Skunk Anansie” (zavoljo vokala pevke Cammie Gilbert), je novi album »Oceans of Slumber« točka nadaljnje artistične preobrazbe skozi katero izhaja skupina v svojih novih idejah in rešitvah do tega dne gotovo najbolj fokusirano in dorečeno. Album prinaša korenit odmik. Glede na pretekla tri studijska dela skupine jedrnat artistični odklon. Vsekakor se navezuje v evolucijskih iztočnicah najbolj naravno predhodni album, pa vendar niza novi album pravi ocean sveže in še nepreizkušene artistične drznosti s kar 72 minut igralnega časa, čemur pretekli trije albumi, zadnjih vred, težko parirajo.
Globoka, osebno izpovedna besedila, ki pa po drugi strani ne zavračajo družbeno kritične pikrosti, polnokrvno oživijo ob stiku s fenomenalnim vokalu Cammie Gilbert, ki ji v vokalnem iztržku ne uide prav nič. Dekle je v slehernem trenutku, slehernem delu danega verza, na pravem mestu in razvija s svojim prepoznavnim, vokalnim pristopom izrazitega izplena emocij in strasti, garantirano svoj izpovedno-izrazni optimum. Pristopa z izrednim žarom in čutom v slehernem verzu in prikaže v tem oziru plejado raznolikih obrazov, pravzaprav ene in iste zgodbe vokalne zgodbe. Prav njen vokal je zavoljo izrazite pečatne privlačnosti, v samem glasnem vizionarstvu skupine, tako izstopajoč, da prinaša velepomemben element, s katerim so si Oceans of Slumber izborili prepoznavno artistično samoniklost. Ob njeni prodornosti je učinek občasne integracije (trenutke hiper produciranih) grčavih vokalov (“growl”), s strani obeh kitaristov – kljub temu, da je namen te poteze zagotoviti zasuk atmosfere-, prav bledičen. Poraja se celo vprašanje, o smiselnosti poteze.
Album je težja kost za glodanje. Ker je enostavno ekstremno dolg in ker se skupina giblje v začrtanem okviru fuzije elementov tehničnega – progresivnega death metala, doom metala in tudi gothic metala (preverite skoraj sedem minutno predelavo Type O Negative izvirnika skladbe Wolf Moon), pri čemer mu daje vokal Cammie Gilbert R&B in soul pričesko. To je zagotavlja sicer artistično izzivalnost in ekspresivno domiselnost. Po drugi plati pa deluje vsa reč nekoliko predolga. V osnovi progresivna skupina, vendar z dovolj široko zastavljenimi iztočnicami fuzije, ki izjemno spravljivo prenaša na eno mesto integracijo teh različnih žanrskih elementov v metalu. Zato je glasba skupine tudi vseskozi dovolj zanimiva, čeprav bi bil album lahko vsaj 15 minut krajši in bi lahko skupina kakšne ideje privarčevala za prihodnji album. Album je razgiban in v aranžmajih tudi občasno tako razrahljan, da zahteva več rotacij preden se uleže v uho. Hkrati s tem pa tudi bogato nagrajuje poslušalca. Z dolžino albuma je imel že predhodnik »The Banished Heart« težave, pa vendar po drugi strani to le izraža silno zavzetost in navdušenje skupine, da lahko predstavi vse svoje nove ideje, ki so artistično sveže. Kljub temu to ne prinaša nujno plusov. Kot povedano, skupina že v vsega dobrih 50 minutah, pove vse svoje artistično bistvo.
Je pa novi album daleč najbolj zanimivo artistično delo skupine. V vseh ozirih. Oceans of Slumber so se z novim izdelkom artistično in aranžersko razmahnili in dostavljajo znatno barviteje obarvano zmes briljantne tehnične izbrušenosti instrumentalnega dela ekipe, ki je z novima kitarama popeljal izrazoslovje na še višji kakovostni nivo, obenem pa značaj kitarske igre dodatno kontrastira raziskujoča ritem sekcija, ki garantira progresivno prožnost eksperimentiranja. Tega je na albumu ravno v pravem odmerku. Vokal Cammie Gilbert je, kot povedano, »iz drugega sveta« in prav zavoljo nje, znajo Oceans of Slumber vzbuditi zanimanje tudi pri delu metalske publike, ki jo privlačijo druge žanrske veje metala. Celo tistih, ki poslušajo pop in rock. Ne čudi, da je Cammie na svoj novi Ayreon album »Trinitus«, povabil sam Arjen Anthony Lucassen, kjer odigral pevka eno vidnejših vlog.
Četrti album in novo rojstvo skupine. Na to nakazuje pomenljiv naslov albuma. Nov začetek, preskok na višji kakovostni nivo artističnega zorenja. Skupina definitivno z »Oceans of Slumber« še ni dosegla kreativnega zenita in se razvija dalje. Do kam bo posegla v prihodnje, bo zanimivo spremljati, ker si je z novim, silno razgibanim albumom, izborila kup možnih razvojnih iztočnic, na katerih lahko tudi v prihodnje drzno in pronicljivo artistično eksperimentira in se izpopolnjuje.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Soundtrack To My Last Day
2. Pray For Fire
3. A Return To The Earth Below
4. Imperfect Divinity
5. The Adorned Fathomless Creation
6. To The Sea
7. The Colors of Grace
8. I Mourn These Yellow Leaves
9. September (Those Who Come Before)
10. Total Failure Apparatus
11. The Red Flower
12. Wolf Moon (orig. Type O Negative)
Zasedba:
Cammie Gilbert – vokal
Jessie Santos – kitara, spremljevalni vokal
Alexander Lucian – kitara, spremljevalni vokal
Semir Ozerkan – bas kitara
Dobber – bobni, klavir, sintetizatorji
Mat Aleman – klaviature
