Založba : Relapse Records
Datum izida: 13. 7. 2018
Produkcija: V. Santura
Dolžina albuma: 53:58 min
Zvrst: progressive/technical death metal
Za nemško progresivno death metal zasedbo Obscuro je dokaj neverjetno, da je po vseh vzponih in padcih obstala nad gladino. Kadrovske menjave pri skupinah, ki zahtevajo resnično dobre glasbenike, so lahko hitro usodne. Na srečo trenda v ekstremnem metalu, kjer mrgoli sposobnih glasbenikov, sta se tudi za Obscuro našla sposoben kitarist in bobnar, ki sta posnela Akróasis, ki je izšel leta 2016.
Zasedbe se je obdržala in stabilizirala. V bistvu so se novi člani še bolj vklopili v ustvarjalni proces in po dobrih dveh letih je nastal že naslednik z naslovom Diluvium. Album je nastal neverjetno hitro za skupino, ki igra precej kompleksno glasbo.
Diluvium se prične s skladbo Clandestine Stars, pri kateri ni kakšnega pompoznega uvoda, temveč je v ospredju hitrost in tehničnost. Brezkompromisna skladba je bolj ogrevanje. Pokažejo se že vrline skupine, a ni še nekih progresivnih trenutkov. Za vokalno dinamiko pa je refrenu prisoten sintetiziran vokal, kjer se kaže vpliv legendarnih Cynic. A že z naslednjimi skladbami se skupina bolj odpre in pokaže svoj pravi obraz. Pri naslovni skladbi je nabor raznolikih riffov resnično pester. Prav tako ne manjka virtuoznega soliranja. Razgibana je seveda tudi ritem sekcija.
Skladba Mortification of the Vulgar Sun da vedeti, da se lahko skupina tudi malce upočasni, zna biti atmosferična in zna za pomirjanje vpeljati kakšen nedistorziran predel. Lahko deluje kaotično, obenem se čuti težnja po nekonvencionalnem strukturiranju. Vsekakor se z vsako naslednjo skladbo izkaže, da je skupina naravnana progresivno.
Stil Obscure je torej prisoten, nekaj malega je tudi eksperimentiranja, a ni prehudih digresij, ki bi lahko kvarile splošni vtis. Pri skladbi Ethereal Skies se zvočna slika okrepi še dodatno z rabo orkestracij ter klaviatur, ki pa so prisotne že poprej. Kar zmoti na trenutke, je ponekod pretirana raba sintetiziranih vokalov. Slednje se kaže v skladbi Convergence. Vsekakor je prisotna atmosfera, a skladba kot celota ne zagrabi kot ostale. Se pa hitro popravi s skladbo Ekpyrosis, na kateri se skupina drži svojega stila, v pomirjenem delu pa se zopet izkaže virtuoznost skupine.
Še ena niansa albuma se pokaže z močno distorzirano The Conjuration, pri kateri pride v ospredje nizko uglašena kitara. Z zaključkom pride v ospredje še element, ki ga skupina tudi rada uporablja. Govora je o melodiki. Obscura z uporabo melodike razbija monotonost, obenem pa je vse skupaj bolj poslušljivo.
Obscura sklenejo album z An Epilogue to Infinity. Spet ponoven primer izredno dodelane skladbe, ki ima tudi nekaj počasnosti in morbidnosti. Vse skupaj kulminira s kaosom in agresivnostjo. Gre za odličen preobrat, ki je posledica premišljenega pisanja skladb. Na tej točki se lahko tudi potrdi, da je album opravičil vsa pričakovanja.
Uigranost skupine ostaja na vrhuncu moči. Kljub kadrovskim menjavam pred nekaj leti se lahko potrdi, da gre še vedno za isto skupino. Kvaliteta ni upadla. Odigrano je točno, kitare so močan faktor, soliranja kar ne zmanjka. Prav tako je basist Linus Klausenitzer odlično slišen in inovativen s svojimi linijami, tako kot se spodobi za takšen stil glasbe. Bobnar Sebastian Lanser že v drugo dokazuje, da je prava zamenjava za Hannesa Grossmanna. Njegovo igranje je hitro, natančno in dodelano. Vsak del odlično dodela. Lahko zveni pretirano, a Obscura brez sposobnega bobnarja ne bi prišli do trenutne prepoznavnosti.
Obscura s svojim petim studijskim albumom ne kažejo znakov popuščanj. Čuti se konsistentnost, premišljenost in naprednost. Če bo skupina tako nadaljevala, bo še dolgo eno najbolj prepoznavno ime med progresivnimi death metal zasedbami.
Ocena: 9/10
Seznam skladb:
- Clandestine Stars
- Emergent Evolution
- Diluvium
- Mortification of the Vulgar Sun
- Ethereal Skies
- Convergence
- Ekpyrosis
- The Seventh Aeon
- The Conjuration
- An Epilogue to Infinity
- A Last Farewell (Bonus)
Zasedba:
Steffen Kummerer – vokal & kitara
Rafael Trujillo – kitara
Linus Klausenitzer – bas
Sebastian Lanser – bobni
