Duran Duran
torek, 30. 7. 2024
Pulj (Pula) / Arena Pula / Hrvaška
- LeBon je v zadnjih letih pridelal zelo solidno “bovlo”.
- Nova verzija New Moon on Monday mi ni pretirano všeč.
- Priredba White Lines je malce ohladila energijo koncerta.
- Upravitelj kamer ni imel pojma, kdo je kdo v bendu, in je med Simonovim predstavljanjem skupine striktno kazal napačne člane ali pa sploh nikogar. In zamudil legendarno “Play the fuckin’ bass, John” zajebancijo.
To je pa tudi vse, če že moram nekaj negativnega zapisati o koncertu legendarnih Duran Duran v puljski Areni 30. 7. 2024.
Z ekipo prijateljev smo se na pot odpravili že dopoldne in glavno vročino preživeli na eni od puljskih plaž, se primerno hidrirali od zunaj in od znotraj, tako da smo pred Areno prišli v polnem zagonu. Na parkirišču smo uprizorili še “Parking lot party” stare šole, se pohecali z natakarjem v baru in srečali z ekipo Rockline-a.
Ker je večina oboževalcev Duran Duran že v svojih petdesetih, je vstop na prizorišče potekal v zelo kulturnem ozračju, brez prerivanja. Arena je bila polna, ne pa razprodana (vstopnice so se prodajale še na dan dogodka).
Verjetno si samo Duran Duran lahko privoščijo začeti koncert s plazečo, mrakobno in melanholično skladbo Night Boat, ki je za moderne čase preoblečena v še večji obup kot na prvencu. Večini folka ni bilo nič jasno, ampak Duranići so zadrego hitro prekinili s trojčkom mega hitov (The Wild Boys, Hungry Like the Wolf in A View to a Kill), ko je Arena eksplodirala v navdušenju. Simon je “volka” napovedal s tipičnim trpkim humorjem, ko nas je povprašal, ali smo že pojedli hobotničino solato in jo zalili z rakijo, ali pa smo morebiti še … lačni kot volk? Soproga je bila navdušena and Simonovo pojavnostjo in postavnostjo, tako sem se glede “bovle” iz uvoda lahko potolažil.
Duranići zelo dobro vedo, po kaj publika prihaja na njihove koncerte, zato so oddelali vse super hite, z izjemo Union of the Snake in Is There Something I Should Know. Zvok je bil naravnost fantastičen, svetlobni učinki in animacije v ozadju impresivne, sama kulisa za odrom z zadnjimi odboji sonca skozi oboke amfiteatra pa osupljiva. Simon LeBon je deloval rahlo utrujeno in na začetku tudi hripavo, vendar je tako vokalno kot fizično opazno rasel iz pesmi v pesem. Sestava benda je imitirala legendarni “As the Lights Go Down” koncertni video, se pravi peterica iz benda (tokrat še vedno Dom Brown namesto Andya Taylorja), dve gromoglasni spremljevalni pevki in saksofonist. Manjkal je le smešni tolkalec.
Tok koncerta so le tu in tam prekinili s kakšno novejšo zadevo (Invisible s Future Past albuma ter odlična Super Lonely Freak z zadnjega albuma Danse Macabre). V Girls on Film pa so vpletli še priredbo Psycho Killer prav tako z Danse Macabre (Rockline recenzija).
Huronsko navdušenje je požel dvojec hitov z The Wedding Albuma, Ordinary World in Come Undone. V slednji je zasijala spremljevalna pevka, ki je skupaj s Simonom poskrbela za enega od vrhuncev večera. Neverjetna izvedba Simonovega posvetila soprogi Yasmin, s katerim si je pri njej nedvomno prislužil neomejeno število bonitetnih točk.
Zelo sem se razveselil vrnitve New Moon on Monday v repertoar, vendar me ta – modernizirana – verzija ni navdušila. Vsaj refren so pustili v izvirniku …
Setlista s po petimi komadi s prvenca in drugega albuma Rio je poskrbela za vse ultra oboževalce, med katere sodim tudi sam. Zvoki grandiozne in melanholične The Chauffeur so si počasi utirali pot med občinstvom in ogreli srca vseh, ki niso ravno hladnokrvni serijski morilci. Kultna klasika s prvenca, Friends of Mine, je opazno zmedla bolj sporadične oboževalce, mene pa spravila na rob solz. Careless Memories, ki v živo zveni skoraj metalsko, je razburkala ozračje in napovedala megastično drugo polovico koncerta, kjer je rahel predah v napenjanju glasilk naredila priredba White Lines, obenem pa poskrbela za zatišje pred viharnim zaključnim četvorčkom.
Ni kaj, občinstvu se je dokončno snelo. Če kdo ne pozna kombinacije The Reflex, Girls on Film, Save a Prayer in Rio, si je sam kriv. Bend je bil v transu, še celo Nick je nehal gledati na mobi in je odigral dva tona z več kot enim prstom. Fantastičen zaključek fantastičnega koncerta.
Skratka, kot bi nam nekdo pripeljal zlata osemdeseta v dnevno sobo. Super kvaliteten art pop, dovršen do skrajnosti. Izjemna izvedba vseh članov. Nick se seveda ni niti slučajno oznojil, kajti on že od samih začetkov skupine vse sekvence, loope, sample, ritmične podlage in zvočne pokrajine iz svoje mašinerije pričara z gibom enega prsta. Play back, kričijo eni. BMK, pravimo drugi … John je seveda basist svetovne klase, ki je vedno predstavljal okostje Duran zvoka s svojimi super zapletenimi funky vzorci ali pa boleče enostavnimi bas linijami. Roger s svojimi disco šestnajstinkami na činelah ni niti slučajno zgrešil nobenega poudarka, pa tudi zadnjice ni niti za milimeter premaknil s stola. Simon pa je bil pravi Simon. V začetku novega tisočletja se je znalo pripetiti, da je vokalno razočaral na koncertu, vendar se je spravil k sebi in moram priznati, da je to definitivno vokalist, ki je svoje, če smo pošteni, zelo omejene glasovne sposobnosti, pripeljal do maksimuma. Neverjeten je.
Za oceno 10/10 bi moral slišati vsaj eno od dvojice klasik Shadows on Your Side ali Hold Back the Rain, tako da si ta koncert zasluži 9,9/10. Vrhunsko romantično, novovalovsko in plesno doživetje. Glasilke pa na dopust za par dni.
Častna omemba: Simonova pink usnjena jakna, ki jo hočem kot darilo za rojstni dan!!!
besedilo: Igorac
fotografije: Aleš Podbrežnik, Igorac & Edita Klemen
Setlista:
1. VELVET NEWTON (taped intro)
2. Night Boat
3. The Wild Boys
4. Hungry Like the Wolf
5. The James Bond Theme (avtor: John Barry)
6. A View to a Kill
7. INVISIBLE
8. Notorious
9. Lonely in Your Nightmare / Super Freak (AKA SUPER LONELY FREAK)
10. Friends of Mine
11. Careless Memories
12. The Chauffeur
13. Ordinary World
14. Come Undone
15. New Moon on Monday
16. Planet Earth
17. (Reach Up for the) Sunrise
18, White Lines (Don’t Don’t Do It) (orig. Grandmaster Melle Mel)
19. The Reflex
20. Girls on Film / Psycho Killer (orig. Talking Heads) / Girls on Film
—dodatek—
21. Save a Prayer
22. Rio
